Jedro

Dolžnik se je sicer kritično, ostro in provokativno odzval na informacijo, da naj bi upnica kot učiteljica 1.a razreda OŠ ..., otroke poučevala o družinah z istospolnimi partnerji, vendar je s tem zapisom prvenstveno izražal kritiko učnih vsebin ter želel vzpodbuditi javno razpravo o tej tematiki (z agitacijo k ustreznim sistemskim spremembam v skladu z njegovimi nazori). Pritožba torej pravilno opozarja, da dolžnikov edini namen ni bil v žaljenju upnice, res pa je, da določeni segmenti te objave dopusten prag svobode izražanja presegajo.

Za zagotovitev svobode izražanja dolžnika na eni strani ter varstva osebnostnih pravic upnice na drugi strani ni potrebna (dopustna) celotna odstranitev spornega zapisa in vseh s tem povezanih komentarjev. Po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje zgolj ustrezna anonimizacija (deindividualizacija) teh objav.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o ugovoru: - v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi ter sklep o začasni odredbi: - v I. točki izreka spremeni tako, da mora dolžnik v roku 3 dni v svoji objavi na Facebook profilu z dne 3. 12. 2018 in komentarjih k tej objavi, odstraniti besedo "S." v vseh njenih sklonih, v besednih zvezah, ki označujejo Osnovno šolo S.; v preostalem delu te I. točke izreka pa se sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog upnice zavrne; - v V. točki izreka spremeni tako, da krije upnica svoje stroške postopka zavarovanja.

- v II. točki izreka spremeni tako, da krijeta upnica in dolžnik svoje stroške postopka z ugovorom.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep o ugovoru v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Upnica in dolžnik krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi z dne 7. 1. 2019 (I. točka izreka) ter mu naložilo, da upnici povrne 142,79 EUR stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

S predhodno izdanim sklepom o začasni odredbi pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora dolžnik v roku treh dni odstraniti s svojega Facebook profila celotno objavo z dne 3. 12. 2018 in vse komentarje k tej objavi (I. točka izreka). Dolžniku je prepovedalo nadaljnjo objavo takih in podobnih vsebin, ki se nanašajo na upnico (II. točka izreka) ter mu v primeru kršitve te začasne odredbe zagrozilo z denarno kaznijo v višini 2.120,00 EUR (III. točka izreka). Upnici je še naložilo, da mora v roku 30 dni sprožiti tožbo zaradi upravičenja te začasne odredbe ter odločilo, da ta začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka teh postopkov (IV. točka izreka). Glede na navedeno je dolžniku naložilo, da mora upnici povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 142,79 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. V pritožbi poudarja, da naslovno sodišče ni celovito in popolno ugotovilo dejanskega stanja ter ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil. Posledično je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Nepravilna je ugotovitev, da je upnica verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne terjatve. Dolžnik je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo argumentirano predstavil razloge, ki protipravnost njegovega ravnanja izključujejo. Zaradi svojega političnega prepričanja je zavezan uveljavljati temeljne strankine vrednote ter izpostavljati dogodke v družbi, ki tem vrednotam nasprotujejo, še posebej v primerih, ko se tičejo pravic in koristi otrok. V konkretnem primeru je storil prav to, pri čemer pa ni imel namena diskreditirati učiteljice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem nekritično in pravno nevzdržno zaključilo, da je bil edini dolžnikov namen žaljenje upnice. Dolžnik je namreč na svojem Facebook profilu podal več komentarjev, v katerih je opozoril, da objava ni namenjena zaničevanju učiteljice ter pojasnil, da za nastalo situacijo krivi sistem, ki omogoča, da se otroci te starosti sploh lahko seznanijo s tovrstnimi vsebinami. V ugovoru je tudi jasno navedel, da je s predmetnim zapisom zgolj izrazil svoja stališča oziroma nazorska prepričanja, torej je podal določeno vrednostno sodbo. V konkretnem primeru tudi ne gre za neosnovan osebni napad na učiteljico, saj je o dogodku izvedel od svojega sina - očeta deklice, ki obiskuje prvi razred osnovne šole. V nadaljevanju je vztrajal pri stališču, da v spornem zapisu ni podan pogoj individualizacije upnice, saj dejansko ni jasno, na koga se ta objava nanaša. Izpostavil je tudi dejstvo, da objava na odprtem delu Facebooka še ne pomeni, da jo lahko pogleda vsakdo, ki je aktiven na tem družbenem omrežju, temveč le osebe, ki jih dolžnikov profil zanima. Sodišče prve stopnje je brez pravno vzdržne podlage in brez kakršnihkoli argumentov zaključilo, da je pritožnik prešel na kritiko, ki se nanaša na osebo (na upnico osebno). Predmetni zapis nikakor ne vsebuje izjav o osebnem ali družinskem življenju upnice, temveč predstavlja zgolj dolžnikova stališča glede primernosti poučevanja osnovnošolskih otrok o istospolnih partnerjih, za kar ima pravno podlago v 39. in 14. členu Ustave. Upnica kot učiteljica je tudi dolžna trpeti širše meje dopustne kritike. Sodišče prve stopnje bi torej moralo upoštevati celoten kontekst, v katerem je bila ta objava obelodanjena, namen pritožnika in podobne relevantne okoliščine. Ker ni podana terjatev upnice, ni izpolnjena niti predpostavka nenadomestljive škode. Priglasil je stroške podane pritožbe.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala, pritrjevala argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške podanega odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Temelj pravnega varstva časti in dobrega imena predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic. Vendar pa vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne predstavlja posega v pravno varovano sfero posameznika. Posameznikova svoboda je namreč omejena s svobodo drugih. Pravno relevanten postane poseg v sfero drugega šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da si upoštevajoč realnost (družbenega) življenja pravno varstvo zasluži. Odločitev o tem mora temeljiti na skrbnem tehtanju kolidirajočih pravic in položajev, rezultat pa je odvisen od subjektivnih in objektivnih okoliščin vsakega posameznega primera.1

6. V obravnavani zadevi je ta kolizija vzpostavljena s svobodo izražanja, ki je opredeljena v 39. členu Ustave. Ta predstavlja eno od temeljnih pravic demokratične (pluralne) ureditve, zato je v naši družbi dopustno posredovanje negativnih, ostrih, vznemirjajočih, tudi pretiranih kritik in mnenj, saj bi bila v nasprotnem primeru ohromljena miselna širina ter razprava o javno pomembnih temah. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika do izražanja lastnega mnenja varovana ne glede na to, ali je ta izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Vsako nespoštljivo oziroma nevljudno izražanje, ki koga čustveno prizadene, torej v pravnem smislu še ne pomeni posega v njegovo čast in dobro ime. Treba je presojati, ali to dejstvo oziroma mnenje dosega določeno stopnjo objektivne žaljivosti (zaničevalnega namena), pri dejstvih pa je treba še dodatno oceniti, ali so resnična oziroma ali je imel pisec (sporočevalec) utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne tudi od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.2

7. Glede na podana doktrinarna stališča, uveljavljena v sodni praksi in literaturi, pritožbeno sodišče ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je celoten zapis dolžnika na njegovem Facebook profilu posegel v čast in dobro ime upnice. Dolžnik se je v tem zapisu sicer kritično, ostro in provokativno odzval na informacijo, da naj bi upnica kot učiteljica 1.a razreda OŠ S. otroke poučevala o družinah z istospolnimi partnerji, vendar je s tem zapisom prvenstveno izražal kritiko učnih vsebin ter želel vzpodbuditi javno razpravo o tej tematiki (z agitacijo k ustreznim sistemskim spremembam v skladu z njegovimi nazori). Razprava o teh vprašanjih pa je v naši družbi brez dvoma dopustna. Hkrati gre upoštevati, da je upnica učiteljica v javni izobraževalni ustanovi, zato je zaradi svojega poklica (in v okviru svojega poklica) do določene mere izpostavljena javnosti. Pritožba tudi pravilno opozarja, da sporni zapis ni bil objavljen v sredstvih javnega obveščanja, temveč na družabnem omrežju, ki je namenjeno predvsem izmenjavi osebnih stališč posameznikov. Na teh forumih je raven izražanja praviloma nižja ter pogosto polemična, objektivnost in verodostojnost podanih sporočil pa prav tako ni na prvem mestu. Vse te okoliščine so oziroma so morale bile povprečnemu obiskovalcu te spletne strani tudi poznane.

8. Pretežni del spornega zapisa torej ne predstavlja tolikšnega posega v osebnostni položaj upnice, da bi utemeljeval izdajo začasne odredbe v celotni predlagani vsebini. Pritožba pravilno opozarja, da dolžnikov edini namen ni bil v žaljenju upnice, res pa je, da določeni segmenti te objave dopusten prag svobode izražanja presegajo. Terjatev upnice iz naslova varstva osebnostnih pravic je torej verjetno izkazana zgolj v določenem delu, kot bo prikazan v nadaljevanju. Pri tem je treba najprej zavrniti pritožbene navedbe, da v spornem zapisu upnica ni ustrezno individualizirana. Stališče izpodbijanega sklepa, da bi lahko širša (lokalna) javnost prepoznala upnico v opisu, da gre za učiteljico 1.a razreda OŠ S., je namreč povsem prepričljiva. Na tej podlagi gre tudi pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je uvodni zapis, ki namiguje na to, da v OŠ S. učence 1. razreda med poukom učijo kriminalnih dejanj (trgovine z otroki) - glede na to, kako je formuliran - za upnico žaljiv in nečasten, dolžnik pa je pri tem ravnal malomarno (brezbrižno), saj ni preveril resničnosti zapisanih vsebin. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča dolžnik prestopil mejo dopustne kritike pri nakazovanju, da upnica kot moralno izprijena učiteljica ni vredna svojega poklica. Drugačno pritožbeno naziranje v tem delu ni utemeljeno.

9. Vendar pa za zagotovitev svobode izražanja dolžnika na eni strani ter varstva osebnostnih pravic upnice na drugi strani ni potrebna (dopustna) celotna odstranitev spornega zapisa in vseh s tem povezanih komentarjev. Po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje zgolj ustrezna anonimizacija (deindividualizacija) teh objav, in sicer tako, da se odstrani beseda "S." v vseh besednih zvezah, ki označujejo Osnovno šolo S.. S tem minimalnim posegom bo zakrito ime osnovne šole, kjer naj bi prišlo do spornih šolskih praks, in s tem ustrezno zabrisana prepoznavnost upnice. Sporna objava bo s to korekcijo pridobila naravo dopustne sistemske kritike ter splošne (abstraktne) razprave. Glede na zmotno uporabo materialnega prava je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

10. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba poseči tudi v odločitev o stroških postopka. V skladu s predmetno odločitvijo sta upnica in dolžnik v postopku izdaje začasne odredbe oziroma ugovornem postopku zgolj delno uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsak svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Dolžnik je deloma uspel s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče še odločilo, da stranki sami krijeta tudi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Cp 4539/2010. 2 Prim. Up-455/15-18 in VSRS sodba in sklep II Ips 127/2016.