Jedro

Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati.

Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil. Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku, kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Vrednost nepremičnine je ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 126.051,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2006 do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 83.429,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2006 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pravdne stroške tožeče stranke 7.884,28 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, pravdne stroške 1.286,13 EUR pa povrniti tožeči stranki, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.227,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka, tožena stranka pa zoper obsodilni del sodbe. Obe se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožnik se v pritožbi strinja z odmerjeno višino njegovih stroškov postopka, ne strinja pa se s tem, koliko od priznanih stroškov je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki in na kakšen način. Tožnik ni imel za celotni postopek odobrene brezplačne pravne pomoči, kot je sodišče očitno štelo. Za postopka III P 322/2015 ter III P 694/2016 ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči, zato sodišče ne bi smelo stroškov, ki jih je odobrilo v navedenih zadevah, naložiti v plačilo toženi stranki v korist proračuna. Tožnik je imel odobreno brezplačno pravno pomoč s strani Okrožnega sodišča v Krškem in ne s strani naslovnega sodišča, zato je tudi glede tega odločitev v izreku sodbe napačna, ko je toženi stranki naloženo plačilo pravdnih stroškov v korist proračuna naslovnega sodišča. Napačna je tudi odločitev glede stroškov v postopku P 796/2006, ker je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo le 1/4 tožnikovih stroškov. Tožene so bile res štiri stranke, a to ne pomeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku le 1/4 od skupnega zneska priznanih stroškov, ampak bi se moralo upoštevati, da je tožnik v tem postopku uspel s 71,5 %, zato je upravičen do povračila vseh stroškov v tem deležu. Četudi bi se že upoštevalo napačno stališče glede brezplačne pravne pomoči, pa tožniku ni jasen seštevek stroškov, ki ga je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki v korist proračuna RS.

4. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja glede odločitve, da je v tej zadevi podana vzročna zveza. Po teoriji o adekvatni vzročnosti ne moremo govoriti, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano pripelje do prodaje nepremičnine in da je zato to treba sankcionirati z odškodninsko odgovornostjo. Po mnenju tožene stranke je bil direkten in pretežen vzrok, ki je pripeljal do prodaje nepremičnine, zgolj in samo njena zastavitev, ne pa kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, v katerem se je ugotavljalo, ali je vknjižena zastavna pravica veljavna ali ne. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je tožniku škoda nastala šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu 7. 10. 2004. Meni, da je že sama zastavitev nepremičnine pomenila zmanjšanje tožnikovega premoženja, saj je v tistem trenutku nepremičnina izgubila na vrednosti do višine vknjižene hipoteke. Zato bi moralo sodišče upoštevati njen pravočasen in dovolj substanciran ugovor zastaranja. V zvezi z višino terjatve bi bilo potrebno upoštevati tržno vrednost nepremičnine v času prodaje, če sodišče meni, da je škoda nastala takrat. Tržna vrednost nepremičnine je bila ugotovljena s sklepom sodišča 15. 4. 2004 v višini 77.598,79 EUR, zato bi moralo sodišče navedeno tržno vrednost upoštevati tudi v konkretnem primeru, saj za revalorizacijo le-te ni podlage v zakonu. Dejstvo, da je tožnik B. P. prostovoljno podal pooblastilo za zastavitev svojih nepremičnin, na eni strani izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke, po drugi pa kaže na njegov soprispevek k nastanku škode. Neskrbno izdajanje pooblastila, sklepanje dogovora z dne 11. 12. 1997 in neaktivnost tožnika v izvršilnem postopku so nedvomno dejstva, ki kažejo na tožnikov soprispevek oziroma vzrok, ki tudi tožnika bremeni za nastalo povzročeno škodo. Tožnik ni dokazal, da je v sporu, v katerem zatrjuje nastanek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konstantno vlagal nadzorstvene pritožbe, s čimer bi postopek lahko pospešil. 5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev njene pritožbe in v obsodilnem delu potrditev sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že večkrat razsojalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ki je posledica prodaje njegove nepremičnine, zastavljene za zavarovanje posojila v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem In 02/00050. Od toženke zahteva povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do katere je prišlo zaradi predolgo trajajočega pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3124/2001-II, v katerem je tožnik uveljavljal in uspel z zahtevkom na neveljavnost zastavne pogodbe z dne 14. 9. 1998. Toženi stranki očita tudi nezakonitost v ravnanju sodišč, ki sta v izvršilnem postopku zavrnili njegov predlog za odlog izvršbe.

8. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika v tej zadevi z odločbo Up-46/12 z dne 2. 10. 2014 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stališče o neobstoju protipravnosti sprejelo le na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč, pritožbeno in revizijsko sodišče pa na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč in zapletenosti zadeve. Pri tej presoji sodišča niso upoštevala tudi druge okoliščine konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za primere teh kršitev izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in ki so povzete v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), prav tako pravno upoštevne. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe med drugim opozorilo, da sodišča niso upoštevala pomena zadeve za pritožnika, čeprav je ta ves čas zatrjeval, da je zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdnem postopku prišlo do prodaje njegove družinske stanovanjske hiše na dražbi. Prav tako je opozorilo, da so v razmerju do pritožnika pravdna sodišča, ki so odločala o veljavnosti izvršilnega naslova (izvršljivega notarskega zapisa) in izvršilni sodišči, ki sta vodili postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, v razmerju do pritožnika nastopala kot enotna sodna oblast. Pritožnik je za zavarovanje svojih pravic in koristi sprožil sodni postopek, v katerem je izpodbijal veljavnost izvršilnega naslova. Pri tem se je utemeljeno zanesel, da je sodni sistem organiziran tako, da bo o veljavnosti izvršilnega naslova sodišče odločilo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, izdanega na podlagi istega izvršilnega naslova. Ob ponovni presoji pojma protipravnosti je zato sodiščem naložilo, da pretehtajo vse okoliščine, na katere je v obrazložitvi odločbe opozorilo, skupaj z morebitnimi še drugimi okoliščinami konkretnega primera, upoštevajoč merila, ki pomenijo ustavnopravni okvir za presojo obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki ima za posledico pravico do povračila škode po 26. členu Ustave RS. Odločitev je oprlo na sledeča odločilna dejstva in okoliščine primera: v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3124/2001-II (prej II P 377/99), v kateri so sodišča med ostalim odločala o veljavnosti izvršilnega naslova (posojilne pogodbe v delu, ki se je nanašal na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice na tožnikovi nepremičnini), je postopek trajal več kot šest let od vložitve tožbe 16. 9. 1998 do odločitve v sodbi VS RS 25. 11. 2004; ves čas je obstajala možnost, da bo tekom postopka prišlo do izvršilnega postopka, kar je bila za tožnika pomembna okoliščina; zadeva se je zaradi drugačne pravne presoje večkrat obravnavala pred sodišči prve stopnje, druge stopnje in revizijskim sodiščem; v dejanskem in pravnem pogledu je šlo za zapleteno zadevo; sodišče prve stopnje je prvo odločbo izdalo šele dve leti in štiri mesece po prejemu tožbe, do ponovnega odločanja na prvi stopnji je preteklo eno leto in sedem mesecev, do odločitve VS RS je preteklo eno leto in sedem mesecev od izdaje odločbe druge stopnje; tožena stranka ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišče lahko uresničevalo zahtevo po sojenju v razumnem roku; tožnik ni v ničemer prispeval k zastoju v postopku, saj je tožbo vložil takoj po sklenitvi notarskega zapisa, narokov za glavno obravnavo se je udeleževal osebno oziroma po pooblaščencu, se odzival na pisanja sodišča in urgiral hitrejše postopanje sodišča; sojenje je bilo za tožnika posebno pomembno, saj se je odločalo o zakonitosti zastavitve njegove nepremičnine in za vprašanje ohranitve družinske hiše; tožnikova zastavljena nepremičnina je bila v izvršilnem postopku prodana; sklep o izročitvi nepremičnine v izvršbi je postal pravnomočen mesec in pol pred odločitvijo VS RS o nezakonitosti zastave tožnikove nepremičnine; pravočasna odločitev sodišča bi tožniku omogočila, da bi v izvršilnem postopku preprečil prodajo njegove nepremičnine. Tožnikove očitke o nezakonitem in protipravnem ravnanju izvršilnega sodišča pri odločanju o njegovem predlogu za odlog izvršbe pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

10. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da so na tej podlagi podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za sporno premoženjsko škodo. Uveljavljanje premoženjske škode ureja ZVPSBNO v 21. členu. Pri odločanju sodišča o premoženjski škodi se poleg določb Obligacijskega zakonika upoštevajo merila iz 4. člena in tretjega odstavka 16. člena tega zakona. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. Po stališču sodne prakse je presoja vzročne zveze ter obstoj oziroma višina škode pri odločanju o premoženjski škodi vezana le na določila splošnega odškodninskega prava1. 11. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno in v celoti ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati. Sklicevanje na sodno prakso francoskih sodišč in slovensko pravno teorijo v primerih, ki se tičejo poškodb pri prometnih nezgodah in kasnejše zdravniške intervencije, ni ustrezno, saj gre za povsem drugačne okoliščine presoje vzročne zveze. Pritožba še poudarja, da je bila tožnikova nepremičnina prodana v izvršilnem postopku, ker je bila obremenjena z zastavno pravico, kar sicer drži in je to ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar je za presojo vzročne zveze odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil. 12. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarala, ker naj bi triletni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pričel teči že s sklenitvijo posojilne pogodbe in zastavitvijo nepremičnine pred notarko 14. 9. 1998. Pravilno je stališče sodbe, da je škoda tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku (7. 10. 2004), kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe (8. 3. 2006) še ni potekel. Sama zastava nepremičnine še nujno ne pomeni njene izgube, kot bi se izkazalo tudi v tožnikovem primeru, v kolikor bi lahko pravočasno uveljavljal neveljavnost izvršilnega naslova v izvršilnem postopku.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da naj bi tožnik soprispeval k nastanku škode in bil zato soodgovoren. Tožena stranka je pravočasno, do prvega naroka za glavno obravnavo, zavračala trditve o protipravnosti ravnanj oziroma opustitev ter pomanjkanje vzročne zveze. Soprispevek tožnika k nastanku škode pa je določno ugovarjala šele na naroku 31.8. 2016, torej prepozno (286. člen ZPP), kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Prepozna in nekonkretizirana je tudi trditev tožene stranke o tem, da bi bilo treba v tem okviru upoštevati vse morebitne soprispevke drugih (prvotnih) tožencev. Sicer pa dejanske ugotovitve sodbe kažejo, da tudi v primeru pravočasnega in konkretiziranega ugovora ni videti okoliščin, ki bi kazale na soodgovornost tožnika, kot jo nakazuje pritožba (neskrbno ravnanje pri izdaji pooblastila, neaktivnost tožnika v izvršilnem postopku).

14. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi zoper ocenjeno višino škode. Nasprotuje cenitvi sedanje tržne vrednosti nepremičnine, ker meni, da bi moralo sodišče upoštevati njeno tržno vrednost v času prodaje, kot je bila ugotovljena s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem In 2000/00050 z dne 15. 4. 2004. Prvostopenjsko sodišče je pri oceni višine škode sledilo cenitvi izvedenca gradbene stroke A. B., ki je po nalogu sodišča ocenil tržno vrednost nepremičnine upoštevaje njeno stanje v letu 2004, ko je bila prodana na javni dražbi ter cene nepremičnin na trgu na dan izdelave izvedenskega mnenja. Izvedenec je vrednost nepremičnine po tej metodi ocenil na 109.000,00 EUR, vrednost premičnin pa na 17.051,29 EUR, skupna škoda pa znaša 126.051,29 EUR. Tožnikova nepremičnina je bila prodana na javni dražbi, zato mu je nastala premoženjska škoda v vrednosti nepremičnine, kot jo je ocenil izvedenec gradbene stroke. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da je v tem postopku vrednost nepremičnine ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo. Po določbi tretjega odstavka 164. člena OZ se v primeru povrnitve premoženjske škode, kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, odloči, da mora odgovorna oseba izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino, ta pa se po določbi drugega odstavka 168. člena OZ odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Zato za izhodiščno vrednost nepremičnine ni mogoče vzeti vrednosti nepremičnine, kot je bila ocenjena v izvršilnem postopku leta 2004 in kot predlaga pritožba. Pritožbeno sodišče zato s podrobnimi razlogi sodbe glede višine škode soglaša. 15. Odločitvi o stroških postopka tožnik v pritožbi ugovarja najprej s trditvijo, da je napačno odločeno o povrnitvi celotnega zneska stroškov iz III. točke izreka v korist proračuna Republike Slovenije, ker da ni imel v postopku odobrene brezplačne pravne pomoči ves čas, ampak le za tisti del postopka, ki je potekal pod opr. št. spisa P 796/2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku tekom pravdnega postopka odobrena brezplačna pravna pomoč s tremi odločbami Službe za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Krškem, in sicer: - z odločbo Bpp 417/2005 z dne 8. 9. 2005 mu je bila odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in pravno zastopanje v zvezi z vložitvijo zahtevkov na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 413/2003 z dne 25. 11. 2004 pred sodiščem prve stopnje in oprostitev plačila sodnih taks; - z odločbo Bpp 845/2009 z dne 16. 11. 2009 mu je bila odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009; - z odločbo Bpp 824/2010 z dne 13. 12. 2010 mu je bila dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 419/2010 z dne 7. 10. 2010 in za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 796/2006-III in za oprostitev plačila stroškov postopka.

16. Pritožniku je bila torej odobrena brezplačna pravna pomoč med ostalim za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 796/2006-III, kar pomeni, da mu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi. Dejstvo, da je bila obravnavana zadeva po razveljavitvi vodena pod novo opravilno številko spisa (najprej P 322/2015, nato pa še P 694/2016), po presoji pritožbenega sodišča na obseg pravne pomoči ne more vplivati in se zato nanaša na zastopanje v celotnem postopku pred sodiščem prve stopnje in ne le do razveljavitve prve prvostopenjske sodbe. V nasprotnem primeru bi se v odločbah o Bpp določen obseg pomoči nanašal le na posamezna opravila, kar pa ne velja za vse tri zgoraj navedene odločbe. Povrnitev stroškov zastopanja v korist proračuna, namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, je v skladu z določbo 3. odstavka Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa zakonsko cesijo: terjatev iz naslova stroškov postopka do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo. Pri tem pa je oznaka transakcijskega računa Okrožnega sodišča v Ljubljani in ne Okrožnega sodišča v Krškem po presoji pritožbenega sodišča le tehnične narave in v ničemer ne vpliva na prehod terjatve na podlagi cesije. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper višino stroškov v tistem delu postopka, ko so na nasprotni strani poleg tožene stranke nastopale še tri pravdne stranke (B. P., Z. T., d.d., in R. L.), zoper katere je že pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Po določbi prvega odstavka 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Odgovornost sospornikov je nerazdelna tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki, le v primeru, kadar so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, torej če so sosporniki v glavni stvari odgovorni solidarno (3. odst. 161. člena ZPP). ZPP nima posebnih pravil o tem, kako naj ravna sodišče v primeru, kadar stranka propade v razmerju do enega ali več sospornikov, medtem ko proti drugemu delno ali v celoti uspe. Za take primere je v sodni praksi pogosto uporabljena metoda, ki se je je poslužilo sodišče prve stopnje in ima podlago v prvem odstavku 161. člena ZPP. Pravilen je tudi seštevek stroškov, saj je v njem sodišče prve stopnje upoštevalo le stroške zastopanja tožnika.

17. Ker je pritožba neutemeljena, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165., 154. in 155. člena ZPP. Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni, enako tudi ne tožeča stranka za sestavo odgovora na pritožbo, saj ga glede na vsebino vloge v povezavi z razlogi sodbe ni šteti za potreben strošek postopka.

1 VS RS II Ips 477/2008, II Ips 39/2011.