Jedro

V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da mora vložnik ne samo določno navesti, katere določbe zakona naj bi sodišče kršilo, temveč jih mora tudi konkretizirati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo M.P. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.6.2004 pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve Kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in da izpodbijano odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi razveljavi in da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot izhaja iz vsebine zahteve, zagovornik v glavnem ne soglaša z dokazno oceno izpodbijanih sodb, kršitev Kazenskega zakona pa vidi v navedbi sodišča druge stopnje, da je bil obsojenec kazensko odgovoren tudi v primeru oškodovankine protipredpisne vožnje. Ta očitek pa je povsem izvzet iz konteksta, saj je drugostopenjsko sodišče s takšno navedbo le argumentiralo dejstvo, da obsojenec ni imel pravice zapeljati levo pred oškodovanko, ki je v križišču vozila naravnost in to tudi v primeru, če bi zapeljala v križišče ob prižgani rdeči luči na semaforju. V takšni prometni situaciji ima namreč v križišču prednost tisti, ki vozi naravnost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma očita sodišču kršitev določb materialnega in procesnega zakona, vendar pa ne navaja določno, katera zakonska določila naj bi bila kršena in katera konkretna ravnanja sodišča oziroma ugotovitve naj bi kršitev zakona predstavljale. Kot izhaja iz sicer dokaj obširne obrazložitve vloge, se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Katero kršitev določb Kazenskega zakona naj bi predstavljala iz konteksta iztrgana navedba pritožbenega sodišča, da bi "bil tudi v primeru oškodovankine protipredpisne vožnje obdolženi kazensko odgovoren", zagovornik ni obrazložil, zaradi česar z zahtevo tudi ne more uspeti. V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP se namreč vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo določno navesti, katere določbe zakona naj bi sodišče kršilo, temveč jih mora tudi konkretizirati, česar pa zagovornik v obravnavani kazenski zadevi ni storil. Kolikor pa dvomi v ugotovljeno kazensko odgovornost obsojenca, pa uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je namreč nedvomno ugotovilo, da je obsojenec kritičnega dne vozil v nasprotju z 2. odstavkom 50. člena ZTVCP, zaradi česar je prišlo do prometne nesreče, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana. Teh ugotovitev pa ne omaja že naveden citat iz sodbe pritožbenega sodišča, kjer to le odgovarja na pritožbene navedbe in videnje poteka dogodkov s strani zagovornika, pri čemer je stavek pisan v pogojniku (... četudi bi do prepovedane posledice prišlo...).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih ZKP, citiranih v izreku sodbe, pri čemer je sodišče poleg zapletenosti zadeve pri odmeri povprečnine upoštevalo tudi obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).