Jedro

Za tako odločitev, da se plačana zavarovalnina všteje v odškodnino prvotoženki, ne pa tudi drugotoženki, kjer je imela prvotoženka zavarovano odgovornost, ni pravne podlage. Zavarovalna premija za kolektivno nezgodno zavarovanje je bila plačana iz sredstev tožnikovega delodajalca. Sodna praksa je v takih primerih štela, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in je po 3.odst. 948.čl. ZOR izključena kumulacija zavarovalne vsote in odškodnine.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v pobijanem, zavrnilnem delu, ki se nanaša na drugotoženko, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se pobijana sodba v ugodilnem delu (1.točka izreka) s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženko zavrne tudi za 3.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter v izreku o stroških (4.točka izreka) tako, da mora tožnik povrniti drugotoženki 114.501,00 SIT stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila, v 15-ih dneh.

Tožnik mora povrniti drugotoženki 164.615,00 SIT njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2006 do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

S pobijano sodbo, izdano dne 23.12.2004 (in ne 23.12.2005 kot je zmotno navedeno v njenem uvodu) je sodišče prve stopnje naložilo drugotoženki, da plača tožniku 3.600.000,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 23.12.2005 (pravilno 23.12.2004) do plačila (točka 1 izreka), zahtevek zoper prvo toženko in višji zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo (točka 2 izreka), tožniku naložilo, da mora povrniti prvotoženki 114.501,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila (točka 3 izreka) in drugotoženki, da mora povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 292.195,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojih pooblaščencih, pritožujeta tožnik in drugotoženka.

Tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava napada odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka za fizične bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina se mu zdi prenizka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se mu prizna še 1.500.000,00 SIT z obrestmi. Sodbo torej izpodbija v delu, s katerim je zavrnjen višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženko.

Drugotoženka iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe in predlaga razveljavitev, podrejeno spremembo tega dela sodbe z zavrnitvijo zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožbeni zahtevek ni v celoti zastaran in pri tej odločitvi ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja. Še vedno vztraja pri trditvi, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 11.05.1998. Že med postopkom je opozarjala na dejstvo, da tožnik trditev o nadaljevanju fizioterapije po maju 1998 ni objektiviziral z ustrezno medicinsko dokumentacijo ter na dejstvo, da tožnik ni predložil v spis praktično nikakršne medicinske dokumentacije. Iz razpoložljive dokumentacije, ki jo je drugotoženka pridobila od tožnika v drugih postopkih izhaja zgolj dejstvo, da je tožnik z zdravljenjem zaključil v maju 1998 in da mu je bil nadaljnji bolniški stalež priznan zgolj in samo zaradi čakanja na zaključek postopka predstavitve pred invalidsko komisijo, ne pa, da bi imel še kakšne preglede po maju 1998, da bi mu bila predpisana kakšna fizioterapija in tudi ni podatkov o rezultatih (uspehih) zatrjevane rehabilitacije. Trditev izvedenca dr. K. o domnevni ambulantni fizioterapiji kot tudi o domnevnem izboljšanju stanja pri tožniku v času med majem 1998 in oktobrom 1998 ni ustrezno potrjena s podatki iz medicinske dokumentacije, obiskovanje ambulantne fizioterapije ter domnevo izboljšanje stanja pa ni potrdil niti tožnikov osebni zdravnik dr. M. Sodba je zato v tem delu pomanjkljiva. Razlogi so v nasprotju z izvedenimi dokazi, dokazni postopek pa je nepopoln. Podobne pomanjkljivosti pritožba opaža v delu, ko sodišče opisuje trajanje in intenzivnost telesnih bolečin. Sodišče ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj je poklonilo vero tožniku, da je tudi po maju 1998 čutil bolečine. To je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, še posebej z ugotovitvami dr. K.. Enako velja tudi za odločitev o zahtevku v delu, ki se nanaša na strah, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca trajal največ eno leto po poškodbi. Tožniku je bil poznan obseg škode veliko pred mesecem oktobrom 1998, zato je zahtevek tudi v tem delu zastaral. Pri tožniku je bilo stabilizirano stanje glede trajnih posledic najkasneje maja 1998. Opozarja tudi, da je stanje poškodovane roke pri tožniku kot ga ugotavlja dr. K. ob kliničnem pregledu povsem enako, kot je bilo stanje že pred zaključkom zdravljenja v KC v Ljubljani. Graja tudi odločitev po kateri se izplačana zavarovalnina po sklenjenem osebnem (nezgodnem) zavarovanju ne všteva v obveznost iz naslova odškodnine za negmotno škodo iz naslova zavarovanja odgovornosti prvotoženke ter odločitev o stroških postopka. Drugotoženki bi sodišče moralo priznati več od priznanih 114.501,00 SIT, skupni stroški tožnice pa so po njeni presoji znašali manj kot 932.985,00 SIT. Tožnica ni izkazala, da je drugotoženki dostavila odškodninski zahtevek pred tožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba drugotoženke je utemeljena.

Tožnik se je 29.08.1997 poškodoval na delu pri prvotoženki. Ta je imela zavarovano odgovornost pri drugotoženki. Tožnik je bil tudi kolektivno nezgodno zavarovan pri toženki, premijo nezgodnega zavarovanja je plačevala prvotoženka. Iz naslova zavarovalnine je drugotoženka plačala tožniku že pred pravdo zavarovalnino, na dan izdaje sodbe valorizirano na 3.888.485,04 SIT. Ta dejstva med strankama niso sporna.

Tožnik je v tej pravdi (tožbo je vložil 03.10.2001) zahteval plačilo odškodnine v višini 7.250.000,00 SIT od obeh toženk. Prvostopenjsko sodišče mu je odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 400.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.800.000,00 SIT, višji zahtevek iz teh naslovov je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti in za tujo pomoč, ker sta zastarala. Opravilo je še vštetje zavarovalnine in ker je plačana zavarovalnina presegla znesek odmerjene odškodnine, je tožbeni zahtevek proti prvotoženki v celoti zavrnilo, proti drugotoženki pa ne, ker je presodilo, da zanjo vštevanje zavarovalnine ne pride v poštev.

Tožnik se pritožuje zato ker meni, da je dobil premalo. Hoče še 400.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, še 400.000,00 SIT za strah in še 700.000,00 SIT za duševne bolečine za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Drugotoženka pa vztraja pri svojem ugovoru zastaranja ter pri navedbah, da bi se tudi pri njej moralo opraviti vštetje zavarovalnine.

Drugotoženkin ugovor zastaranja glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen. V zvezi s tem so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva. Zakaj se zdravljenje ni zaključilo 11.05.1998 je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo. Ta zaključek ne temelji zgolj na izpovedi tožnika, vso oporo ima tudi v drugih izvedenih dokazih. Da se je travmatološko zdravljenje zaključilo že maja 1998 niti ni sporno, samo po sebi pa tudi ni pomembno, ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je zdravljenje tudi po maju 1998 še nadaljevalo. To izhaja tako iz izpovedi tožnikovega lečečega zdravnika (listovna št. 27 spisa), kot tudi iz mnenja sodnega izvedenca dr. K. Ugotovitev sodbe, da se je zdravljenje tudi po maju 1998 nadaljevalo (tožnik je obiskoval fizioterapijo) in je bilo končano oktobra 1998 (dokler je bil tožnik v bolniškem staležu, to je do 09.10.1998) drugotoženka ni izpodbila. Zahtevka iz teh naslovov torej nista zastarala in je v tem delu pritožba drugotoženke neutemeljena. Pritrditi je tožniku, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko ocenjena. Glede na ugotovljena in v sodbi neizpodbita dejstva bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 800.000,00 SIT. Zastaran pa je zahtevek iz naslova strahu in ima v tem delu pritožba drugotoženke prav. Strah je sicer res ena odškodninska postavka, kot pravi prvostopenjsko sodišče, in je pri odločanju o ugovoru zastaranja potrebno upoštevati njegovo celotno trajanje, vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bil tožniku poznan obseg škode iz tega naslova pred mesecem oktobrom 1998. Izvedenec je namreč pojasnil, da je tožnik trpel sekundarni strah lažje intenzitete eno leto, tožnikova izpoved in ostali dokazi ne dajejo podlage za drugačen zaključek in sicer, da je strah pri tožniku lahko trajal dokler ni bil spoznan za invalida III. kategorije. Zahtevek iz naslova strahu torej ni utemeljen, ker je zastaral. Z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da se drugotoženki zavarovalnina ne všteva, se enako kot pritožba, tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Za tako odločitev, da se plačana zavarovalnina všteje v odškodnino prvotoženki, ne pa tudi drugotoženki, kjer je imela prvotoženka zavarovano odgovornost, ni pravne podlage. Zavarovalna premija za kolektivno nezgodno zavarovanje je bila plačana iz sredstev tožnikovega delodajalca. Sodna praksa je v takih primerih štela, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in je po 3.odst. 948.čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v tem primeru glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja) izključena kumulacija zavarovalne vsote in odškodnine. Tožnik do višje odškodnine, kot je utrpel škodo, zato niti ni upravičen. Materialnopravna graja te odločitve je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrnilo (4.tč. 358.čl. ZPP).

Upoštevaje navedeno se izkaže, da tožnik, kljub delno utemeljenim pritožbenim navedbam v pritožbenem postopku ni uspel, uspela je drugotoženka, kar je drugostopenjsko sodišče moralo upoštevati tudi pri odločitvi o stroških postopka (2.odst. 165.čl. ZPP). Pri odločanju je upoštevalo, da so strankam na prvi stopnji nastali stroški v tisti višini, kot jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče. Drugotoženka s svojo pavšalno pritožbo teh zneskov ni izpodbila. Tožnik, ki ni uspel, mora tako povrniti drugotoženki 114.501,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2005 do plačila. Ker tudi v pritožbenem postopku ni uspel, mora povrniti drugotoženki še 164.615,00 SIT njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila (sodna taksa za pritožbo 80.465,00 SIT, sestava pritožbe 625 odvetniških točk po vrednosti točke 110,00 SIT, materialni stroški 1.375,00 SIT in DDV 14.025,00 SIT).