Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Priznan znesek odškodnine je pravilen in v skladu z določbo 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na objavljeno sodno prakso dosojenih zneskov negmotne škode.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 14.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila (točka I izreka), v presežku, to je do zahtevanih 24.500,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 500,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (točka III izreka) ter da je tožena stranka zavezanec za plačilo sodne takse do 59 % (točka IV izreka).
2. Zoper točki I in III izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožeči stranki prizna 9.000,00 EUR odškodnine, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter glede na uspeh v sporu na novo izračuna stroške postopka, tožniku pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožene stranke. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v navedenem obsegu. Navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem previsoka glede na primerljive primere iz sodne prakse, priznana odškodnina iz naslova skaženosti pa sploh ni utemeljena. Tožnikovo zdravljenje je trajalo dva meseca. Zdravljenje je bilo zaključeno, ko so se rane zacelile, posebna rehabilitacija pa ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedeniško mnenje, vendar je glede na primerljivo sodno prakso določilo previsoko odškodnino. Sodišče prve stopnje se je večinoma sklicevalo na izjemno staro sodno prakso (VS000660 - leto 1994, VS000438 - leto 1995, VS000474 - leto 1997, VS 001190 - leto 2001, VS001924 - leto 2003). Le sodba VS002665 je iz leta 2016, vendar obravnava bistveno hujše poškodbe, kot jih je utrpel tožnik. Stopnja bolečin ni primerljiva, nevšečnosti pri zdravljenju pa mnogo obsežnejše. Druge sodbe, na podlagi katerih je sodišče določilo odškodnino, pa so izpred več kot 20 let in ne odražajo veljavne sodne prakse. Glede na primerljivo sodno prakso tožniku ne more biti dosojena višja odškodnina kot 6.500,00 EUR - oziroma 5 plač. Iz sodbe VS001869 - leto 2006, izhaja, da je oškodovanec prejel 5 plač, iz sodbe VS00026475 - leto 2016, je prejel 6,43-kratnik povprečne plače, vendar so bile poškodbe mnogo hujše. Po sodbi VS00009109 - leto 2017, je oškodovancu pripadlo 9,6 plač, zdravljenje pa je trajalo kar 14 mesecev. Glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je izvedenec na vprašanje, ali je pri tožniku zaradi izgube zob in popoškodbenih brazgotin podana skaženost, odgovoril, da je njegov videz po sanaciji poškodbe bistveno lepši kot na fotografiji v spisu. Brazgotine na čelu so ugodnega videza in jih je šteti kot kozmetične napake. Iz izpovedi tožnika ni mogoče razbrati, da resnično duševno trpi zaradi brazgotine na čelu, ki jo lahko skrije tudi z lasmi. Morda gre le za občasno nelagodje, kar pa za prisojo odškodnine ne zadošča. Pri odškodnini za skaženost je treba upoštevati vidnost sprememb, možnosti njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca ter ali so spremembe vplivale na njegovo psihično ravnotežje oziroma duševno počutje nasploh. Brazgotina ni tako opazna, da bi vzbujala pozornost, odpor ali radovednost. Glede strahu se tožena stranka ne pritožuje. Priglaša stroške pritožbe.
3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodišča prve stopnje. Navaja, da se tožena stranka sklicuje na odločbe, ki niso primerljive z obravnavano zadevo (VS001869, VS009109 in VS0026475), v nadaljevanju pa nevede nekaj odločb, ki bi utemeljevale priznanje višje odškodnine tožniku od dosojene. Glede odškodnine za skaženost se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 353/2020 z dne 19. 4. 2022, v kateri so bila zavzeta nekatera stališča, ki so relevantna tudi v obravnavani zadevi, med drugim, da dejstvo, da sprememba oškodovančeve zunanjosti ne povzroča pomilovanja, ali celo, da se ljudje odvračalo od oškodovanca, kot je to ugotovil izvedenec, še ne pomeni, da skaženosti ni. Bistveno je, da je podano objektivno merilo za priznanje skaženosti (večja prizadetost zunanjosti, vidna brazgotina, deformirana roka, ...), in tudi subjektivno merilo (oškodovanca sprememba zunanjosti moti; ko gre na morje ga gledajo otroci, ali ga kdo vpraša in tako znova podoživlja dogodek, o čemer mu je težko govoriti). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.
6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 13. 2. 2015. Tožnik je v času škodnega dogodka bil zaposlen pri toženi stranki ter je delo opravljal na delovišču v Republiki Nemčiji, kjer je utrpel delovno nezgodo, kar je bilo med strankama nesporno. Med strankama pa je bil sporen nastanek škodnega dogodka, vzrok za nastanek škodnega dogodka in v tej zvezi obstoj krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre (v višini 5 metrov), zaradi vetra padel na tožnika.
7. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo opr. št. Pd 42/2018 z dne 17. 9. 2021 razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 702/2021 z dne 12. 4. 2022 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. Tožnik je prvotno zahteval odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.000,00 EUR, za pretrpljeni strah v višini 2.500,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8.000,00 EUR ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR, skupaj 24.500,00 EUR. V zadnji pripravljalni vlogi je navedbe prilagodil na način, da sedaj ne zahteva več ločene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zahteva odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 18.000,00 EUR, za pretrpljeni strah v višini 2.500,00 EUR ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.000,00 EUR.
8. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
9. Tožena stranka glede priznane odškodnine za duševne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom nosne kosti, zlom zunanjega lista čelne kosti, rano na nosu, zlom zgornjega dela leve očnice ter zlom treh zob. Rana je bila kirurško oskrbljena, nos poravnan in defekt na frontalni kosti je bil pokrit. Poškodba nosu je bila takšna, da je potrebovala repozicijo. Poškodba zunanjega lista frontalne kosti pa je terjala uporabo antibiotika, ki preprečuje širjenje morebitne infekcije v okolico. Zobe so tožniku med operacijo odstranili. Tožnik je bil 7 dni hospitaliziran v kliniki in polikliniki za oralno in čeljustno kirurgijo v A. (Nemčija) (od 13. 2. do 19. 2. 2015), med zdravljenjem je imel tamponiran nos in je moral nositi opornico za nos, poškodovani del glave pa je bil zatečen. Zaradi ekstrakcije zob ni mogel uživati normalne hrane. Med zdravljenjem je doživel neprijetnosti v obliki diagnostike in pregledov, izpostavljenost RTG sevanju, anesteziji in operaciji, nošnji opornice za nos ter uporabi analgetikov v obliki injekcij v bolnišnici in tablet doma. V času bolniškega staleža je redno dobival injekcije in infuzijo. Tožnikovo zdravljenje je trajalo dva meseca, saj je bilo zdravljenje končano, ko so se rane zacelile, poseben fizioterapevtski program oziroma rehabilitacija pa zaradi narave poškodb nista bila potrebna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vzrok za predčasno prekinitev bolniškega staleža (po enem mesecu) pritiski tožene stranke in ne izboljšanje zdravstvenega stanja. Tožnik je en teden trpel hujše bolečine, tri tedne srednje hude bolečine, te pa so nato izzvenele v lažje izzvenjajoče bolečine, ki so trajale še naslednje tri tedne, bodočih bolečin pa ni pričakovati. Tožnik je imel težave pri dihanju neposredno po poškodbi v prvem mesecu zdravljenja.
10. Glede na vse navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča priznan znesek odškodnine pravilen in v skladu z določbo 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na objavljeno sodno prakso dosojenih zneskov negmotne škode, in sicer na odločitev VS000660 oziroma sodbo VSRS II Ips 171/96 z dne 18. 12. 1997,1 VS001924 - sodba in sklep VSRS II Ips 921/2006 z dne 20. 11. 2008, VS002391 - sodba VSRS II Ips 869/2007 z dne 9. 12. 2010, VS000438 - sodba VSRS II Ips 91/97 z dne 4. 6. 1998, VS000474 - sklep VSRS II Ips 433/98 z dne 2. 6. 1999, VS001292 - sodba II Ips 617/2003 z dne 3. 6. 2004, VS002665 - sklep VSRS II DoR 344/2016 z dne 16. 2. 2017, VS001798 - sodba in sklep VSRS II Ips 191/2006 z dne 10. 7. 2008 ter VS001190 - sodba II Ips 237/2003 z dne 29. 4. 2004. 11. Pritožbeni očitek, da gre za "izjemno staro sodno prakso" ni utemeljen, saj se pri odločitvah vedno upošteva predvsem podatek o količniku povprečne plače, ki tudi po daljšem časovnem obdobju daje objektivno primerjavo pri priznanju odškodnin in lahko služi kot ustrezno merilo, ki zagotavlja enako obravnavanje oškodovancev v smislu določbe ustavnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Sicer bi bilo vodenje takšnih evidenc nesmiselno. Pri sklicevanju na obstoječo sodno prakso pri negmotnih škodah je potrebno upoštevati tudi dejstvo, katera stranka je vložila revizijo, zato npr. zavrnitev revizije tožene stranke (povzročitelja škode ali zavarovalnice) še ne pomeni, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, ko bi revizijo vložil (tudi) tožnik (oškodovanec).
12. V zadevi VS000600 (sodba II Ips 171/96 z dne 18. 12. 1997) je oškodovanec trpel povsem primerljive telesne bolečine kot tožnik, za katere je takrat prejel 600.000 SIT oziroma 10,36-kratnik povprečne plače (celotna odškodnina je znašala 2.200.000 SIT oziroma 38 plač). Že ta primerjava pokaže, da pritožba ni utemeljena, sploh če se upošteva, da je tožnik utrpel tudi zlom nosu, zaradi česar je imel en mesec težave pri dihanju, poleg tega je imel tamponiran nos, kar po splošno znanih dejstvih pomeni izrazito neugodnost. Pri tem je treba poudariti, da je bila v obravnavani zadevi zavrnjena pritožba tožene stranke in ne oškodovanca. V zadevi VS000438 tudi ne gre za "staro prakso", kot to navaja pritožba, ne da bi konkretno pojasnila, zaradi česar odločitve ni mogoče upoštevati. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da gre za staro prakso tudi v zadevi VS000438 (sodba VSRS II Ips 91/97 z dne 4. 6. 1998). Oškodovanec je za telesne bolečine prejel 500.000 SIT, pri čemer je 4 dni neprestane hude telesne bolečine, 11 dni srednje, 29 dni lahke telesne bolečine, torej je hude in srednje bolečine trpel krajši čas kot tožnik. Po takratni vrednosti je prejel 7,25-kratnik povprečne plače, celoten znesek odškodnine je namreč znašal 4.000.000 SIT oziroma 58 plač). Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo tudi na zadevo VS000474 - sklep VSRS II Ips 433/98 z dne 2. 6. 1999, v kateri je oškodovanec za zmerne bolečine v trajanju 2 do 3 dni, blage 7 do 10 dni, občasne in ves čas blage 10 do 14 dni prejel 350.000 SIT oziroma 3,58 povprečne plače, s tem da bolečine niso dosegale niti hude niti srednje intenzitete (celotna odškodnina je znašala 1.000.000 SIT oziroma 11 plač). V zadevi VS001190 - sodba VSRS II Ips 237/2003 z dne 29. 4. 2004 je za telesne bolečine, ki so primerljive s tožnikovimi (hude 1 teden, lahke 3 tedne, občasne lahke 6 tednov in niso izključene tudi v bodoče, vendar pa njihova intenziteta in pogostost nista razvidni) prejel 700.000 SIT oziroma 5,22-kratnik povprečne plače, s tem da se ni pritožil tožnik oziroma oškodovanec, temveč le tožena stranka, ki z revizijo v tem delu ni uspela (Vrhovno sodišče RS je zmanjšalo odškodnino le za ZŽA). Torej nekoliko nižji znesek za telesne bolečine ne more biti edini merodajni. Tudi v tej zadevi ni v ničemer izkazana pritožbena trditev, da gre za zastarelo sodno prakso. Smiselno enako velja za zadevo, ki jo navaja pritožba, in sicer VS001924 - sodba in sklep VSRS II Ips 921/2006 z dne 20. 11. 2008, saj je tudi v tej zadevi Vrhovno sodišče RS odločalo o reviziji tožene stranke, zato nekoliko nižji znesek odškodnine, zoper katerega oškodovanec ni zahteval izrednega pravnega sredstva, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo objavljeno sodno prakso glede dosojenih zneskov negmotne škode, pritožba neutemeljeno kot edino "novejš0" in zato ustrezno odločbo navaja zadevo VS002655 (sklep VSRS II DoR 344/2016 z dne 16. 2. 2017). Pri tem spregleda, da gre za DoR, torej za zavrnitev predloga za dopustitev revizije, kar je že samo po sebi lahko neustrezno, saj se Vrhovno sodišče RS v primerih zavrnitve predloga, ko se zadeva zaključi brez vložitve revizije, običajno le na kratko in zelo skopo opredeli do navedb iz predloga. Tak primer je tudi navedena odločitev VSRS. Vrhovno sodišče RS je povzelo, da se je predlagatelj glede odločitve o telesnih bolečinah skliceval na odločitve II Ips 932/2006, II Ips 313/2003 in II Ips 408/2006, glede katerih je štelo, tako kot tudi z ostalimi odločitvami, na katere se je skliceval, da ne odstopajo od sodne prakse. Pregled teh zadev pokaže, da so povsem neprimerljive z obravnavanim primerom. Zadeva II Ips 932/2006 se nanaša na prometno nesrečo z neprimerljivimi poškodbami, enako je šlo za prometno nesrečo z neprimerljivim dejanskim stanjem v zadevi II Ips 313/2003. V zadevi II Ips 408/2006 pa je oškodovanka utrpela izbitje drugega in prvega desnega zgornjega sekalca ter prvega levega zgornjega sekalca in zlom alveolarne kosti ter je trpela hude telesne bolečine en teden in nato še en teden blažje telesne bolečine; bolečine je trpela še po naknadnih posegih, ki so ji bili izvršeni zaradi sanacije poškodb. Skupaj je prestajala hude telesne bolečine 33 dni, srednje hude 14 dni in blažje 5 tednov, za kar ji je bila dosojena odškodnina v znesku 16,42-kratnika povprečne plače oziroma 2.500.000 SIT (od skupaj 3.500.000 SIT oziroma 23 plač). Tudi ta zadeva torej ne daje podlage za znižanje odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku.
14. Nadalje ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na zadeve, ki naj bi bile primerljive z obravnavano in v katerih so bili dosojeni nižji zneski odškodnin iz tega naslova. Pritožba najprej navaja zadevo VS001869 - sklep VSRS II Ips 994/2007 z dne 11. 9. 2008, v kateri je tožnik trpel hude telesne bolečine 1 dan, srednje hude 14 dni, lažje stalne 1 mesec, občasne lahke telesne bolečine čuti še sedaj, torej je hude bolečine trpel bistveno krajši čas kot tožnik, utrpel pa je tudi lažjo poškodbo in bil bistveno manj časa hospitaliziran. Ni jasno, kako naj bi bila navedena zadeva primerljiva z obravnavano. Nadalje ni utemeljeno sklicevanje na zadevo VS000026475 - sodba in sklep VSRS II Ips 37/2019 z dne 8. 8. 2019, saj je oškodovanec krajši čas trpel hude in srednje hude bolečine, odškodnina pa v tem delu znaša 6,43-kratnik povprečne plače. Pri tem iz objavljene prakse ni razviden čas hospitalizacije in ostale nevšečnosti (npr. RTG pregledi, operativni posegi, število kontrolnih pregledov, ...), zato ni mogoče šteti, da tožniku dosojeni znesek, ki za eno povprečno plačo presega dosojeni znesek iz navedene zadeve, pomeni odstop od sodne prakse. Glede zadeve VS00009109 - sklep II DoR 410/2017 je treba izpostaviti, da iz objavljene odločitve izhaja le, da je DoR zavrnjen, ker tožnik ni uspel dokazati odstopa od sodne prakse. Odločitev o nedopustitvi revizije je glede na zgoraj navedeno predvsem pogojena z utemeljitvijo predloga, ki očitno ni bil uspešen, zato Vrhovno sodišče RS odločitve ni vsebinsko presojalo. Znesek odškodnine, ki jo je prejel oškodovanec, je sicer nižji od tistega, ki je dosojen tožniku (pri čemer je trajanje hudih in srednje hudih bolečin krajši kot v obravnavani zadevi), kar pa glede na vse zgoraj navedeno ne utemeljuje drugačne odločitve od izpodbijane, saj je tožniku dosojen znesek primerljiv s številnimi podobnimi primeri iz citirane sodne prakse.
15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odškodnino iz naslova skaženosti. Tožena stranka se sklicuje na mnenje sodnega izvedenca, ki je tožnikovo brazgotino označil kot kozmetično napako. Zmotno je stališče pritožbe, ki se opira na stališče izvedenca tudi v delu, da je šlo v konkretnem primeru za izboljšanje tožnikovega videza. Nobena vidna brazgotina na obrazu namreč ne more pomeniti "izboljšanja" videza. Takšna percepcija sodnega izvedenca ni odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova skaženosti, saj se po pravilnem stališču sodišča prve stopnje skaženost presoja po objektivno subjektivnem kriteriju, kar pomeni, da je potrebno najprej ugotoviti konkretne spremembe oškodovančeve zunanjosti ter ugotoviti vpliv teh sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje.
16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik v posledici nezgode trajne spremembe na čelu, nosu, ličnici in zobeh. Nad levim očesom in na levi ličnici ima brazgotino, tožniku tudi manjkajo trije zobje. Spodnji del nosu je rahlo zamaknjen v desno, leva zgornja veka je rahlo paretična (tj. delno ohromljena), levo pa je očesna reža zaradi ptoze (tj. povešenja veke) nekoliko ožja. Tožnik ima po ugotovitvi sodišča prve stopnje levo na čelu nežno brazgotino v obliki črke L, zaradi česa se počuti neprijetno, čemur je sodišče prve stopnje verjelo, saj je brazgotina na izpostavljenem delu telesa. Pravilno je tudi razlogovalo, da se brazgotina sicer deloma lahko zakrije z lasmi, da pa kljub temu vpliva na njegovo psihično ravnovesje, zato je pravilno štelo, da je skaženost podana. Glede na navedeno torej ni utemeljeno stališče pritožbe, da tožniku odškodnina za skaženost ne pripada, ker brazgotina ni tako opazna, da bi vzbujala pozornost, odpor ali radovednost. 17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo (glede na vrednost izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje) - 375 točk, materialne stroške v višini 7,5 točk, kar skupaj z DDV ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).
1 Sodišče prve stopnje je pri citiranju odločb uporabljalo le njihove interne oznake v zbirki odločb negmotne škode (ki se začne z VS00...), pri čemer so v bazah podatkov pri vsaki odločbi dostopni tudi podatki o opravilnih številkah zadev, ki jih pri posamezni odločitvi navaja pritožbeno sodišče, saj je taka informacija popolnejša.