Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik za dogodek z dne 17. 3. 2025 uveljavlja enkratno dejanje (tožnikovega sina so delavke CSD odpeljale iz hiše oz. ga odstranile iz domačega okolja). Tožba, vložena 21. 2. 2026, je zato glede ugotovitve, da je CSD tega dne nezakonito in brez pravne podlage posegel v pravico do družinskega življenja tožnika in njegovega mladoletnega otroka, prepozna. Vložena je deset mesecev zatem, ko je bilo dejanje odstranitve otroka storjeno, torej nedvomno po izteku 30 dni od storitve posamičnega dejanja.

Tožnik ima za dosego cilja, ki ga uveljavlja v tem sporu (ureditev stikov z otrokom, v povezavi z njegovo največjo koristjo) zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem (Okrožnim sodiščem v Ljubljani). Procesna predpostavka za upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni izpolnjena niti glede očitka, da stiki po 18. 12. 2025 dalje niso več vzpostavljeni.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je 21. 1. 2026 vložil tožbo, v kateri se sklicuje na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kot predmet presoje označuje: 1) nezakonit in prikrit poseg v njegovo pravico do družinskega življenja, ko so se 17. 3. 2025 na njegovem domu nenapovedano pojavile strokovne delavke Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) v spremstvu dveh policistov. Policista sta ga zadržala v pogovoru, med tem pa so njegovega mladoletnega sina strokovne delavke CSD s pomočjo tožnikove matere odpeljale iz stanovanja. O tem ni bil izdan noben upravni ali sodni akt. 2) V obdobju po 18. 12. 2025 je CSD opustil dolžno ravnanje, ker ni sprejel nobenega ukrepa za nadaljevanje stikov pod nadzorom, ki so prenehali veljati 18. 2. 2025. CSD ni izdal odločbe in ni predlagal začasnih ukrepov sodišču, skliceval se je na pristojnost sodišča. 3) Iz lastnih dokumentov tožnika z dne 20. 3. 2025 izhaja, da ogroženost otroka ni bila ugotovljena in da odvzem ni bil izveden kot nujni ukrep, kljub temu pa CSD ni obvestil sodišča, da razlogi, na podlagi katerih so bili ukrepi uvedeni, niso obstajali oz. niso prenehali. V nadaljevanju tožbe izpostavi, da ravnanje CSD predstavlja kršitve več načel Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), kršitve načel Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da so bile tudi kršene ustavne pravica do varstva družine in družinskega življenja, pravice in dolžnosti staršev, pravica do posebnega varstva, 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter nepravilnosti pri datiranju in elektronskem podpisovanju dokumentov. Sodišču predlaga, da ugotovi: 1. da je toženi organ 17. 3. 2025 nezakonito in brez pravne podlage posegel v pravico do družinskega življenja tožnika in njegovega mladoletnega otroka, 2. ugotovi, da toženi organ po 18. 12. 2025 nezakonito opušča dolžno ravnanje, 3. naloži toženemu organu, da nemudoma sprejme zakonite in ustrezne ukrepe za zaščito koristi mladoletnih otrok ter vzpostavitev zakonitega stanja in da 4. ugotovi kršitev ustavno in konvencijsko varovanih pravic tožnika in njegovih otrok.

Odločitev sodišča

2.Tožba ni dovoljena.

3.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) najprej preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te mora, kot določa drugi odstavek istega člena, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

4.Po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Tožnik zatrjuje nezakonitost dejanj, s katerim naj bi CSD posegel v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (4. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 23. člena ZUS-1 začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Sodišče ugotavlja, da tožnik za dogodek z dne 17. 3. 2025 uveljavlja enkratno dejanje (tožnikovega sina so delavke CSD odpeljale iz hiše oz. ga odstranile iz domačega okolja). Tožba, vložena 21. 2. 2026, je zato glede ugotovitve, da je CSD tega dne nezakonito in brez pravne podlage posegel v pravico do družinskega življenja tožnika in njegovega mladoletnega otroka, prepozna. Vložena je deset mesecev zatem, ko je bilo dejanje odstranitve otroka storjeno, torej nedvomno po izteku 30 dni od storitve posamičnega dejanja. Tožnik, soočen z opozorilom sodišča, da je tožba v tem delu prepozna, zato ne more uspešno uveljaviti podaljšanja roka za vložitev tožbe z navedbo, da posledice tega dejanja še trajajo. Posledice niso dejanje samo.

6.Sodišče dalje pojasnjuje, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Gre za t.i. subsidiarni upravni spor, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7.Tožnik torej zahteva še presojo zakonitosti dejanja tožene stranke, ki da po 18. 12. 2025 nezakonito opušča ureditev stikov med tožnikom in njegovim mladoletnim otrokom (očita mu, da ni sprejel nobenega ukrepa za nadaljevanje stikov pod nadzorom, ki so prenehali veljati 18. 2. 2025). Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, razmerja med starši in otroki, oblike pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja, ukrepe za varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev starševske skrbi sorodniku, rejništvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo ureja DZ. Po določbi prvega odstavka 14. člena DZ so za odločanje o zadevah iz tega zakonika, za katere so po tem zakoniku pristojna sodišča, na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon določa drugače.

8.Po določbi prvega odstavka 141. člena DZ ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Vendar pa v primeru, ko se starša o stikih ne moreta sporazumeti, o tem odloči sodišče (peti odstavek istega člena). Prav tako je po določbi šestega odstavka 144. člen DZ sodišče tisto, ki lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 173. členom tega zakonika. Po izrecni določbi sedmega odstavka istega člena v primeru, ko tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, sodišče lahko na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. Končno je po določbi osmega odstavka 141. člena DZ tudi sodišče tisto, ki izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

9.Ob povzetem je jasno, da ima tožnik za dosego cilja, ki ga uveljavlja v tem sporu (ureditev stikov z otrokom, v povezavi z njegovo največjo koristjo) zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem (Okrožnim sodiščem v Ljubljani). Procesna predpostavka za upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni izpolnjena niti glede očitka, da stiki po 18. 12. 2025 dalje niso več vzpostavljeni.

10.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba je delno, v zgoraj opisanem obsegu, vložena prepozno) ter po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt (dejanje) ni akt (dejanje), ki se ga lahko izpodbija v sporu zaradi varstva ustavnih pravic (4. člen ZUS-1).