Jedro

Kot kraj izpolnitve obveznosti je odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev, pri prodajni pogodbi - izročitev stvari oziroma kraj, kamor so bile dostavljene stvari, v povsem dejanskem smislu. To velja, če se stranke ne dogovorijo drugače.

Pojem pogodbene obveznosti iz 1. točke člena 7 Uredbe se tolmači v širšem smislu, tako da vključuje tudi korekcijske zahtevke po razveljavitvi pogodbe. Sodišče EU je odločilo, da se pojem "pogodbena zadeva" razteza tudi na razmerje, ki vsebuje tesno vez, ki je enaka tisti, ki obstaja med strankami pogodbe v strogem pomenu besede. Tako sem sodijo tudi obveznosti prodajalca blaga glede njegove kakovosti, obveznosti plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, saj te izhajajo iz same pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili in so njen sestavni del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 373,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi (II. točka izreka).

2.Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 8. 3. 2022 sklenili prodajno pogodbo za instant ovsene kosmiče, ki ima naravo mednarodne prodajne pogodbe, ker ima tožena stranka (prodajalec) sedež v Republiki Poljski. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, se je sodišče pri odločanju glede svoje pristojnosti oprlo na Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba 1215/2012). Navedlo je, da dogovora o pristojnosti sodišča za obravnavani spor pravdni stranki nista sklenili (25. člen Uredbe), da pa pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji ni utemeljena niti na podlagi 1. točke 7. člena Uredbe, ki določa, da je lahko (pravna) oseba v drugi državi članici v zvezi s pogodbenimi razmerji tožena pred sodiščem v kraju izpolnitve obveznosti (točka a), kraj izpolnitve obveznosti pa je v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo blago dostavljeno (točka b). Ugotovilo namreč je, da je tožeča stranka v tožbi izrecno navedla, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, s tem, da "tožeča stranka organizira transport blaga iz Poljske v Slovenijo". Ker je tožeča stranka naročila prevoz blaga iz K. na Poljskem v Slovenijo in je s samim blagom razpolagala že na Poljskem (preko pogodbenega prevoznika), je zaključilo, da je bil kraj dobave nesporno K. na Poljskem. Zato po oceni sodišča prve stopnje ni podana pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji.

6.Pritožnik navaja:

-da je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo z overjenim prevodom v poljščino in ostalimi prevedenimi listinami vročilo v odgovor preko poljskega organa za vročanje, ki je obvestil naslovno sodišče, da je tožena stranka sodno pisanje prejela 24. 5. 2023 ter da je na tožbo pravočasno odgovorila 23. 6. 2023, medtem ko je tožeča stranka po pregledu spisa 17. 1. 2024 ugotovila, da je bila pravilna in zakonita vročitev tožbe z overjenim prevodom v poljščino in ostalimi prevedenimi listinami, v skladu z veljavno Uredbo (EU) št. 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah (Uredba 2020/1784) v državah članicah, izvršena 3. 11. 2023;

-da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka sodno pisanje, ki ji je bilo vročeno brez overjenega prevoda v poljski jezik, zavrnila, vendar v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe 2020/1784 zavrnila sprejem sodnega pisanja brez overjenega prevoda v poljski jezik v roku 14 dni;

-da pooblaščenec tožeče stranke po pregledu spisa na vpisniku sodišča 17. 1. 2024 v spisu ni zasledil odgovora na tožbo (najverjetneje naj bi ostal pri strokovni sodelavki, ki je pripravljala sodno odločbo);

-da bi odgovor na tožbo sodišče moralo pred izdajo izpodbijanega sklepa vročiti tožeči stranki, da se o njem izjavi, saj je sodišče z njim razpolagalo že 27. 6. 2023, ter zato tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o ugovoru pristojnosti, zaradi česar ji je bila kršena ustavna pravica do izjave in kontradiktornega postopka, s tem pa zagrešena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP;

-da je nesporno, da je po naročilu tožeče stranke instant ovsene kosmiče slovenski pogodbeni prevoznik naložil 8. 4. 2022 v mestu K. na Poljskem, ti pa so bili zatem pripeljani ter razloženi v skladišče tožeče stranke v Sloveniji, da pa je treba sporno razmerje odgovornosti tožene stranke presojati v zvezi z deliktno odgovornostjo iz 2. točke 7. člena Uredbe 1215/2012, to je po kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka;

-da je tožeča stranka trdila, da je bilo po pregledu blaga v Sloveniji več kot očitno dejstvo, da kupljeni instant ovseni kosmiči niso bili ustrezni niti primerni za nadaljnjo prodajo, zaradi česar je od pogodbe odstopila in zahtevala vrnitev kupnine in stroške hrambe blaga v svojem skladišču v Sloveniji, iz česar izhaja, da je podana pristojnost slovenskega sodišča;

-da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, to pa je eno od načel, za katerih kršitev je v prvem odstavku 86. člena OZ predpisana sankcija ničnosti.

Glede vročanja tožbe toženi stranki

7.V skladu z določbo 1. točke 11. člena Uredbe 2020/1784, ki določa pravila za vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročanje v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, razen če ta način ni združljiv s pravom te države članice. Če vročanje v enem mesecu po prejemu pisanja ni bilo mogoče, organ za sprejem nemudoma obvesti organ za pošiljanje z obrazcem K iz priloge I ali - če je organ za pošiljanje z obrazcem I iz priloge I zahteval informacije - z uporabo obrazca J iz priloge I in še naprej izvaja vse potrebne ukrepe za vročanje pisanja, če se vročanje zdi mogoče v razumnem roku, razen če organ za pošiljanje navede, da vročanje ni več potrebno (točka 2. 11. člena Uredbe). Naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja, ki se vroča, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali mu ni priložen prevod v navedeni jezik (točka 2. člena 12 Uredbe). Naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja bodisi v trenutku vročanja bodisi s pisno izjavo o zavrnitvi sprejema v roku dveh tednov od vročitve. V ta namen lahko naslovnik organu za sprejem vrne obrazec L iz priloge I ali pisno izjavo, v kateri je navedeno, da naslovnik zavrača sprejem pisanja zaradi jezika, v katerem je bilo vročeno (točka 3. člena 12 Uredbe).

8.Sodišče prve stopnje je tožbo s prilogami ter sklep o imenovanju pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, opozorilo glede zastopanja po tujem odvetniku, opozorilo ob vročitvi tožbe (s pozivom za odgovor na tožbo in postopkom mediacije) poslalo toženi stranki brez prevoda v slovenski jezik, v skladu z dopisom tožeče stranke z dne 25. 10. 2022, in sicer 15. 11. 2022. Hkrati ji je poslalo obrazec L iz priloge I Uredbe 2020/1784 o pravici do zavrnitve pisanja (v poljskem jeziku). Tožena stranka je sprejem pisanja zavrnila 30. 11. 2022 in obrazec L poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani priporočeno po pošti 5. 12. 2022. Iz povratnice, pripete k listovni št. 29 je razvidno, da je tožena stranka zgoraj navedeno pošiljko sodišča prejela 23. 11. 2022, iz česar izhaja, da je zavrnila sprejem pošiljke v predvidenem roku dveh tednov.

9.Sodišče je zato vse zgoraj navedene listine 17. 4. 2023 poslalo toženi stranki v prevodu v poljski jezik. Iz obrazca K (list. št. 65 do 66) je razvidno, da je bila pošiljka vročena naslovniku 24. 5. 2023 (točka 1: zaključek vročanja (člen 14 ) - datum in naslov vročitve 24. 5. 2023). Trditvi pritožnika, da iz potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj - obrazca K izhaja, da je bilo pisanje vročeno 3. 11. 2023, ob povedanem ni mogoče slediti. Navedeni obrazec je bil poslan sodišču na podlagi zaprosila za informacijo o vročitvi - obrazca I, z dne 26. 10. 2023. Sodišče na Poljskem je obrazec K datiralo s 3. 11. 2023 in ga 21. 11. 2023 priporočeno po pošti poslalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

10.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo, je torej pravilna. Pomanjkljivost obrazložitve v zvezi s tem, ali je tožena stranka zavrnila sprejem pisanja v roku dveh tednov, na katero je opozorila pritožnica, pa je saniralo pritožbeno sodišče.

Glede vročitve odgovora na tožbo tožeči stranki

11.V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

12.V skladu z določbo 1. točke 26. člena Uredbe 1215/2012 je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče.

13.Iz navedenega izhaja, da je tožbo, razen v primerih izključnih pristojnosti, treba vročiti toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in tožbo s prilogami poslalo v odgovor toženi stranki, ki pa je podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča.

14.Sodišče prve stopnje je nato na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi, da je "tožeča stranka organizirala transport blaga iz Poljske v Slovenijo", ugotovilo, da sta pogodbeni stranki kot kraj izpolnitve obveznosti dogovorili mesto K. na Poljskem, od koder je slovenski pogodbeni prevoznik tožeče stranke blago pripeljal v njeno skladišče v Sloveniji.

15.Kontradiktornost postopka je pri preizkusu pristojnosti zožena, saj je tožeča stranka dolžna okoliščine, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, utemeljiti že v tožbi.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi ugotovilo, da sta pogodbeni stranki kot kraj izpolnitve obveznosti dogovorili mesto K. na Poljskem, tožena stranka pa se je s tem strinjala, pritožnici ni mogoče slediti, da ji je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka, ker ji odgovor na tožbo pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil vročen.

Glede (ne)pristojnosti slovenskega sodišča

16.V skladu z določbo člena 7 Uredbe št. 1215/2012 je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici: 1. a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti; b) za namene te določbe in razen če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti: v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno. Kot kraj izpolnitve obveznosti je torej odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev, pri prodajni pogodbi - izročitev stvari oziroma kraj, kamor so bile dostavljene stvari, v povsem dejanskem smislu. To velja, če se stranke ne dogovorijo drugače.

17.Pritožnica ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki kot kraj izpolnitve obveznosti dogovorili mesto K. na Poljskem, od koder je slovenski pogodbeni prevoznik tožeče stranke pripeljal ter razložil blago v njeno skladišče v Sloveniji. Trdi pa, da bi bilo treba sporno razmerje presojati v zvezi z deliktno odgovornostjo iz 2. točke 7. člena Uredbe, po kateri je v zadevah z delikti ali kvazidelikti pristojno sodišče v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka.

18.Stališče pritožnice je zmotno. V 2. točki 7. člena Uredbe navedena posebna izbirna pristojnost je na voljo le glede (nepogodbenih) odškodninskih obveznosti (na primer delikti iz prometnih nesreč, producentska odgovornost, kršitev pravic intelektualne lastnine, kršitev pravil konkurenčnega prava, odgovornost, ki izvira iz industrijskih tožb, tožbe potrošniških organizacij proti trgovcem, okoljevarstveni delikti, kršitve osebnostnih pravic, odgovornost za pogajanja, odgovornost izdajatelja prospekta, itd.

19.Pojem pogodbene obveznosti iz 1. točke člena 7 Uredbe se tolmači v širšem smislu, tako da vključuje tudi korekcijske zahtevke po razveljavitvi pogodbe.

Sodišče EU je odločilo, da se pojem "pogodbena zadeva" razteza tudi na razmerje, ki vsebuje tesno vez, ki je enaka tisti, ki obstaja med strankami pogodbe v strogem pomenu besede.

Tako sem sodijo tudi obveznosti prodajalca blaga glede njegove kakovosti, obveznosti plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, saj te izhajajo iz same pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili in so njen sestavni del. Sodišče EU je v zadevi C 548/2012, Marc Brogsitter proti Fabrication de Montres Normandes EURL in Karsten Fräßdorf, ECLE: EU: C:2014:148 odločilo, da se zahtevek za ugotovitev civilne deliktne odgovornosti nanaša na pogodbeno razmerje, če se ravnanje šteje za neizpolnitev pogodbene obveznosti, pri čemer ni pomembno, ali je podlaga za vložitev tožbe pogodbena ali nepogodbena, pomemben je le namen pogodbe. Zahtevek za povračilo zneska, ki ga je plačal kupec za blago, ki ga ni prejel, se obravnava kot zahtevek iz pogodbe in gre za pogodbeno zavezo. Enako velja za zahtevek na plačilo zneska zaradi spremenjenih okoliščin, ker se prav tako nanaša na pogodbo. Oba zahtevka se torej za namene določitve mednarodne pristojnosti v Uredbi 1215/2012 obravnavata kot zahtevka iz pogodbe.

20.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča se ob povedanem, glede na to, da sta pravdni stranki kot kraj izpolnitve obveznosti po prodajni pogodbi dogovorili mesto K. na Poljskem, tožbeni zahtevek pa se nanaša na to pogodbo,

izkaže kot pravilna. Na odločitev o nepristojnosti slovenskega sodišča ne vplivajo trditve pritožnice, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker je sklenila prodajno pogodbo za blago - instant ovsene kosmiče, za katere je od začetka prodaje vedela, da ne ustrezajo nadaljnji proizvodnji tožeče stranke, ker so bili razdrobljeni v obliki moke.

21.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

22.Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

1

1Tako Galič, A.: Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 (Bruseljska uredba), Pravosodni bilten, št. 1/2007, str. 213. (Uredba 1215/2012 je razveljavila Uredbo 44/2001, 1. točka člena 24 te Uredbe pa je bila enaka 1. točki člena 26 Uredbe 1215/2012).

2

2Prim. VSRS Sklep III Ips 5/2017 z dne 22. 5. 2018.

3

3Prim. Repas, M. in ostali: Mednarodno zasebno pravo evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2018, str. 114.

4

4Tako Galič, A.: prav. tam (Točka 1. člena 7 Uredbe 1215/2012 je identična točki 1 člena 5 Uredbe 44/2001.)

5

5Repas, M., prav tam, stran 90.

6

6Repas, M., prav tam, stran 94.

7

7Vrnitev kupnine in stroške hrambe.