Jedro

Sodna praksa je enotna, da je lahko zveza tudi kratkotrajnejša, če ima par denimo skupnega otroka, kupi skupno nepremičnino..., kar bo večkrat primer pri mlajših osebah. Sicer pa se praviloma zahteva, da življenjska skupnost traja več let.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik je dolžan tožencema povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 2.302,14 EUR, v 15 dneh, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da ima kot zunajzakonski partner dedno pravico po pok. A. A., roj. ..., umrli ... 2022. Presodilo je, da zveza med zapustnico in tožnikom ni imela take kakovosti kot zakonska zveza, da ni bilo ne voljne življenjske skupnosti ne ekonomske skupnosti ne njene notornosti in tudi ne medsebojne čustvene navezanosti.

2.Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču najprej očita, da kot nesporno navaja, da naj bi zapustnica zadnjih 9 mesecev, kar je živela pri njem, redno hodila domov (zalivat rože ipd.), kar pa ni nesporno in tudi ne drži. Tako je bilo kvečjemu v obdobju pred tem, kasneje pred smrtjo pa ne več, saj je bila tudi preveč oslabela. Nadalje očita, da ni upoštevalo vseh okoliščin, zlasti ne razlogov, zaradi katerih nista ves čas živela skupaj - bližina njunega bivališča, zapustničina skrb za taščo ter dejstvo, da v hiši noben od njiju ni živel sam. Na tak način sta se z leti navadila, zato tudi po taščini smrti tega nista spreminjala. Pritožnik očita, da bi moralo sodišče bolj upoštevati, da sta za seboj že imela vsak zakonsko zvezo in da sta njuno zvezo začela v zrelih letih, kar je vendarle drugače kot pri mlajših parih. Nič nenavadnega ni, da je zapustnica hodila domov zalivat rože in da je skrbela za samskega odraslega sina. Opozarja, da še toženca priznavata, da je zadnjih devet mesecev njuna mati živela pri njem, ni pa res in je nelogično ter toženca tudi nista vedela pojasniti, kako naj bi bilo tedaj z njenimi oblačili, če jih ne bi imela pri tožniku. Očita, da sodišče izpoved priče B. B., da sta bila zapustnica in tožnik vsak dan skupaj, da pa ni nadziral, kolikokrat je v hiši prespala, diskvalificira z oceno, da to ni nič nenavadnega, saj da sta bila soseda. Pritožnik je prepričan, da je dokazni postopek potrdil, da je njegova družina zapustnico štela za svoj del, vnuki so jo klicali babi, bila je krstna botra več družinskim članom, kot verna oseba je vse večje praznike preživljala z njimi. Na sinovi poroki v juliju 2021 je stala ob njem, tako kot snahina starša na drugi strani. To niso značilnosti prijateljice ali sosede. Navaja, da zapustnica s svojima otrokoma, tožencema, očitno ni bila v takih odnosih, da bi ji nudila pomoč, ko jo je potrebovala. Tožnik je bil tisti, ki je zanjo skrbel, tudi za njeno osebno higieno, kar je nekaj, kar ženska ne zaupa kar sosedu. Če bi šlo samo za dostop do alkohola, bi ga skoraj do konca sama lahko kupovala v bližnji trgovini. Navaja, da v vsakemu odnosu pride do nihanj, zato sodišče ne bi smelo preveč poudarka dati na izpovedbo priče, češ da ji je zapustnica potarnala nad tožnikom. Ni pa logično, da bi se ga želela "rešiti", saj tega ni storila. Opozarja na nekoliko podoben primer in stališče VSRS v zadevi II Ips 23/2023. Očita, da sodišče daje težo temu, da ni govoril o svoji čustveni navezanosti. Kot starejši človek tožnik ni vajen takega izražanja svojih čustev, ne more pa biti nobenega dvoma, da je imel zapustnico iskreno rad, saj je zanjo skrbel iz globoke naklonjenosti, ji skušal pomagati, jo tudi spraviti na zdravljenje, kar sta tudi toženca priznala. Vprašanje notornosti njune zveze je sodišče neupravičeno zreduciralo na to, da so ju ljudje videvali, ker sta bila pač soseda. Očita, da mu ni verjelo, da sta imela načrt za skupno bivanje, in ponovno navaja, da je bilo več okoliščin, ki jima je ta cilj preprečilo. Poudarja, da je dokazni postopek pokazal njuno dolgotrajno zvezo, ki je bila notorna, vpetost zapustnice v njegovo družino, da sta skupno urejala zadeve, si pomagala, preživljala čas skupaj, dopustovala, se družila, kuhala, obdelovala njivo, nakupovala. Pritožnik sklene, da je nedopustno diskvalificirati alkoholikovega partnerja samo zato, ker je obupal nad partnerjevim alkoholizmom.

3.Toženca sta na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka. Je pa nekatera sporna pravno pomembna dejstva ugotovilo napačno. Pritožbeno sodišče je zaradi dopolnitve dokaznega postopka opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse že pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze - prebralo prepise izpovedb strank in prič ter vpogledalo predložene listine, še dodatno pa je zaslišalo vse pravdne stranke. Na podlagi tega je kljub drugačni presoji nekaterih pomembnih okoliščin in kljub temu, da je našlo precej razlogov, ki govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti, pritrdilo končnemu materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje.

6.Prvostopenjsko sodišče je uporabilo pravilno materialnopravno podlago za rešitev spora, vključno z uveljavljenimi stališči sodne prakse. Zakon o dedovanju (ZD) v 2. odst. 10. čl. določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.

7.Sodna praksa zahteva, da je taka življenjska skupnost partnerjev po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega mora biti opazna navzven (notorna), zaradi česar mora izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje ter skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.

8.Posebej pomembno je poudariti, da je dalj časa trajajoče skupno življenje (bivanje) nujni pogoj zunajzakonske skupnosti. Ta pogoj je mogoče spregledati le izjemoma - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi (npr. študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi). Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati restriktivno.

9.Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev ter dejstev, da katerih so ugotovljena dejstva vodila, sodi, da je bilo razmerje med tožnikom in zapustnico v mnogih pogledih podobno ali primerljivo z običajno zakonsko zvezo. Ocenjuje pa, da življenjska skupnost v pravem pomenu, torej skupno življenje, ni trajalo dovolj dolgo, da bi bila njuna zveza lahko izenačena z zakonsko zvezo, čeprav ta ni bila sklenjena. Poleg tega je vendarle umanjkala tudi močnejša ekonomska povezanost: ni bilo zaznati ustvarjanja skupnega premoženja oz. prepletanja njunih premoženjskih interesov v daljšem časovnem obdobju.

10.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz naslednjih pomembnih nespornih okoliščin (tč. 4 na 8 in 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe in nekatere pomembnejše neprerekane navedbe):

- tožnik in pokojnica sta bila vdovca, oba sta imela vsak svoje otroke, skupnih pa ne;

- bila sta skorajda soseda, živela sta cca 500 narazen;

- pokojnica je zadnjih devet mesecev svojega življenja živela pri tožniku, vendar je še vedno, razen tik pred koncem hodila domov, kjer je skrbela za rože, opravljala različna dela;

- pokojnica je bila alkoholičarka in je tudi umrla zaradi zlorabe alkohola (ciroza jeter).

Pritožnik pravilno opozarja, da je kot nesporno sodišče navedlo tudi, da je zapustnica tudi zadnjih devet mesecev svojega življenja (ko je nesporno živela pri njem) hodila domov zalivat rože, čeprav je bilo to sporno; tožnik trdi, da tega ni redno počela, ker na koncu niti ni več mogla, da pa je to veljalo za njuno življenje pred tem. Vendar pritožbeno sodišče te podrobnosti - ali je zadnjih devet mesecev zapustnica zalivala rože na svojem domačem naslovu ali ne - ne šteje za pomembno, kot bo še obrazloženo.

Poleg tega pa je po dokaznem postopku sodišče zanesljivo ugotovilo še naslednje:

- tožnik in pokojnica sta svojo zvezo začela nekje v l. 2002, nedvomno tudi na čustveni in intimni ravni (tč. 44.), vendar se tedaj nista odločila za skupno življenje; zapustnica je doma skrbela za svojo ostarelo taščo (ta je umrla l. 2009), z obema v hiši so tedaj še živeli njuni (sicer že odrasli) otroci;

- poleg že omenjenega obdobja pred smrtjo je zapustnica pri tožniku živela tudi v času po operaciji kolka (v l. 2018), ker jo je negoval, sicer pa (le) bolj občasno, redno je hodila domov;

- zapustnico so zaradi akutnega alkoholizma tožnik in toženca skupaj skušali pripraviti k zdravljenju, skupaj so jo peljali v C. kliniko, vendar ga je odklonila in bila do svoje bolezni odvisnosti, sicer medicinska sestra po izobrazbi, do zadnjega nekritična;

- zapustnica in tožnik sta se veliko družila, skupaj preživljala dopuste in praznike, dnevno sta se videvala oz. obiskovala, skupaj sta nakupovala, kuhala;

- tožnikovi prijatelji so ju dojemali, kot da sta skupaj, skupaj so ju vabili na razna praznovanja;

- tožnikovi vnuki so pokojnico klicali "babi", več tožnikovim otrokom oz. vnukom je bila birmanska oz. krstna botra; tožnikovemu sinu in snahi je pomagala pri negi njunih otrok;

- zapustnica in tožnik sta si medsebojno pomagala, zapustnica je urejala tožnikov vrt, tožnik je pri zapustnici položil parket, izoliral del hiše, pregradil sobi, skupaj sta se odločala glede svojih nepremičnin (npr. v mejnem sporu s skupnim mejašem);

- imela sta vsak svoje dohodke in vsak svoj račun, za vsakodnevne skupne potrebe je "vsak kaj dal", sicer pa se njuno premoženje "ni prelivalo";

- tožnik je nekoč zapustničini hčerki (toženki) za rojstni dan podaril 500 EUR, podaril ji je tudi rabljen avtomobil;

- načrta skupne gradnje tožnik ni dokazal: zgolj zavrnjena zahtevana sprememba namembnosti na eni od zapustničinih nepremičnin tega ni potrdila;

- tožnik je plačal zapustničin pogreb; toženca sta mu povrnila 2/3 stroškov;

11.Glede na raznolikost ljudi in človeških značajev ter posledično potencirano pestrost medčloveških odnosov je zelo težko med seboj primerjati bodisi dve prijateljski, ljubezenski ali pa zakonski zvezi. Izhajati je zato treba iz objektivno tipičnih, tipskih, do določene mere tudi stereotipnih lastnosti. Za ponazoritev: tudi dva zakonca lahko nista več čustveno navezana drug na drugega ali intimna, vendar to ne bo razlog, da takih kvalitet ne bi zahtevali pri tistemu, ki dokazuje, da je bil v skupnosti, v vsem podobni zakonski zvezi.

12.Obravnavani primer je ne glede na razumljivo in pričakovano specifičnost oz. unikatnost vendarle mejen. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem napravilo nekaj nerazumljivih in manj logičnih poudarkov v škodo tožnika. Z besedami pritožbe, neutemeljeno je diskvalificiralo marsikatero okoliščino, ki govori v prid obstoja zunajzakonske zveze med tožnikom in zapustnico.

13.Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je med partnerjema obstajala močna in globoka čustvenost povezanost, ki je sodišče prve stopnje ni zaznalo. Izhaja že iz zgoraj povzete okoliščine, da sta zvezo začela najprej v intimnem smislu, nato pa jo ohranjala dolga leta. Da so v odnosih nihanja in da prihaja do motečih nesoglasij, je splošno znano dejstvo, ki je neogibno tudi med dolgoletnimi zakonci. Domnevna želja, da bi zapustnica tožnika zapustila oz. se ga "znebila", ki naj bi jo upoštevalo sodišče prve stopnje na podlagi zapustničinega pripovedovanja posameznim pričam, se očitno ni izkazala za resno ali trdno, saj se ni uresničila. Obojestranske čustvene navezanosti tedaj ne more negirati. Posebej vprašan na pritožbeni obravnavi je tožnik precej prepričljivo izpovedal, da sta si bila z zapustnico po neuspešnih prejšnjih zakonih drug drugemu življenjska ljubezen življenja, česar se ne da izmeriti. Njuna tesna čustvena povezanost izhaja tudi iz močne vpetost zapustnice v tožnikovo družino, saj so jo njegovi vnuki klicali "babi", več tožnikovim otrokom oz. vnukom je bila birmanska oz. krstna botra; tožnikovemu sinu in snahi je pomagala pri negi njunih otrok. Povedna je tudi fotografija iz poroke tožnikovega sina (A 27), na kateri so poleg mladoporočencev tožnik in zapustnica ter nevestina starša.

14.Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da med partnerjema ni bilo ekonomske skupnosti zato, ker sta imela vsak svoje dohodke in vsak svoj bančni račun. To je praviloma ali običajno velja tudi med zakonci. Drži, da sta idejo o skupni gradnji opustila oz. da ta ni povsem dokazana, je pa to razumljivo glede na to, da sta imela vsak svojo nepremičnino zelo blizu drug drugega. Ovire za pravo skupno življenje (smrt zapustničine tašče) so odpadle šele, ko sta bila oba že v zrelih letih. Prepričljivo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta predvsem v zadnjih letih pred zapustničino smrtjo vodila skupno gospodinjstvo na tožnikovem naslovu, da sta za dnevne potrebe oba prispevala, že pred tem pa sta si nudila pomoč, ki jo je mogoče meriti tudi v denarju: zapustnica je skrbela za tožnikov vrt, tožnik je pri zapustnici položil parket, izoliral del hiše, pregradil sobi, skupaj sta se odločala glede svojih nepremičnin (npr. v mejnem sporu s skupnim mejašem - glej vloge iz tega spora v prilogah A 34 in A 35). Dalje, tožnik je nekoč zapustničini hčerki (toženki) za rojstni dan podaril 500 EUR, podaril ji je tudi rabljen avtomobil. Plačal je zapustničin pogreb, k čemur sta toženca naknadno prispevala 2/3. Vse to kaže tudi na ekonomsko povezanost, ki krepko presega prijateljsko ali sosedsko pomoč, kakor je to opredelilo sodišče prve stopnje.

15.Zveza med tožnikom in zapustnikom je bila tudi navzven vidna in prepoznavna. Delno izhaja to tudi iz vpetosti zapustnice v tožnikovo družino (glej 16. tč. zgoraj), očitno ju je kot življenjska partnerja dojemal tudi del nevtralne okolice (tako ju imenuje npr. predlagatelj v mejnem sporu že l. 2005.). Tožnik je predložil številne razglednice oz. pošto svoji znancev in prijateljev, ki je bila izrecno naslovljena nanj in na zapustnico hkrati (D. B. in A. D.. D. B. in A.D....). Drži, da so nekateri sosedje izpovedali, da so zapustnico videvali pri tožniku zgolj kot njegovo prijateljico. Vendar je tožnik dokaj prepričljivo pojasnil, da so zapustnico nekateri v vaškem okolju še vedno šteli, da pripada svojemu pokojnemu možu, in da se za okolico nista dosti menila.

Vendar pa je, kot že zgoraj nakazano, po presoji pritožbenega sodišča umanjkal osnovni, temeljni pogoj, ki je dalj časa trajajoče skupno življenje.

Sploh ni sporno, da dolgo časa njunega razmerja tožnik in zapustnica nista živela skupaj v pravem pomenu besede, pač pa sta skupaj le preživljala dneve, praznike in počitnice. Sprva so za to obstajali objektivni razlogi, saj je zapustnica doma negovala svojo taščo, s tožnikom pa sta živela zelo blizu. Življenjsko verjetno je, da sta bila po smrti zapustničine tašče takega načina življenja že vajena, poleg tega je pri zapustnici še vedno živel njen že odrasli, a samski sin (toženec). Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da se je njuna skupnost življenja zadnja leta pred zapustničino smrtjo intenzivirala. Pritožbeno sodišče ne ocenjuje za dokazano, da bi se zapustnica k tožniku preselila že takoj po upokojitvi. Sam je smiselno povedal, da to ni bil enkraten dogodek, pač pa postopno dogajanje. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je skupno življenje trajalo vsaj 9 mesecev pred zapustničino smrtjo, več pa ni izrecno dokazano. V tem obdobju je torej zapustnica pretežno oz. praktično v celoti živela pri tožniku, ni pa prišlo do selitve v pravem pomenu besede. Glede na dolgoletno navajenost ločenega življenja in glede na bližino njunega doma je to tudi razumljivo. Tožnik je na pritožbeni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je na začetku še vodila dvojno gospodinjstvo, nato pa se je začelo bolj prevešati k njemu; in vse lepše stvari je imela pri njemu. Vendar ta intenzivnost v zadnjem letu zapustničinega življenja ne more spremeniti dejstva, da sta na tak način skupaj živela relativno kratek časovni del njune zveze. Pred tem je bila dolga leta njunega prijateljstva oz. razmerja njuna voljna odločitev, da sta živela vsaksebi. Tudi če je nekoč bila želja po ustvaritvi skupnega doma, se ni realizirala in se njuno premoženje ni mešalo, niti ni nastalo novo, skupno.

Prvostopenjsko sodišče je sicer brez podlage ocenilo, da zapustnica v času, ko je nesporno živela pri tožniku oz. z njim, zaradi alkoholizma te volje pravzaprav ni imela. Ne glede na splošno znano dejstvo, da gre za bolezen odvisnosti, ki močno vpliva na vse sfere posameznikove osebnosti, avtonomije takemu posamezniku ni mogoče avtomatično odvzeti oz. je zanikati. V času, ko sta tožnik in zapustnica živela skupaj pri tožniku, je torej bila taka njuna volja. Česa drugega pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti. Ni nobene razumne podlage za sklep, da bi zapustnica le pri tožniku lahko prišla do alkohola in da v resnici ni imela svobodne volje, da je z njim. S spoštljivim razumevanjem odpora, ki ga toženca gojita do tožnika zaradi prepričanja, da se je premalo odločno boril z materinim alkoholizmom, je treba povedati, da navedeno za oceno, ali je obstajala življenjska skupnost ali ne, ni pomembno.

Kot rečeno, je umanjkala ravno dolgotrajnost življenjske skupnosti, da bi se lahko zveza tožnika in zapustnice, ki je nedvomno bila dolgotrajna in globoka ter je presegala "sosedsko pomoč", kot je to na več mestih zapisalo sodišče prve stopnje, izenačila s tipično zakonsko zvezo. Pritožba sicer prav opozarja, da je treba pri starejših parih upoštevati drugačne lastnosti njihovih zvez. Vendar te lastnosti praviloma ne olajšujejo položaja preživelega partnerja pri dokazovanju zakonite dedne pravice. Sodna praksa je enotna, da je lahko zveza tudi kratkotrajnejša, če ima par denimo skupnega otroka, kupi skupno nepremičnino..., kar bo večkrat primer pri mlajših osebah. Sicer pa se praviloma zahteva, da življenjska skupnost traja več let. Zakonite dedne pravice tožnik torej nima.

Pritožbeni očitki se zato izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencema pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer priglašenih 1625 tč. po veljavni odvetniški tarifi za odgovor na pritožbo, 1300 tč. za pritožbeno obravnavo povečano za 10 %, odsotnost iz pisarne 40 tč., povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 2.302,14 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencema plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1112/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015 in druge.

2Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/2012 z dne 20. 2. 2014, II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, II Ips 373/2003 z dne 14. 7. 2004.

3O izpovedovanju je bil vidno čustveno prizadet.

4Primerjaj denimo zadeve tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 36/2023, I Cp 2844/2016, I Cp 1653/2017 in mnoge druge.

5Potni stroški niso bili specificirani.