Jedro

V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.

Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 17.745,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku (do zahtevanih 44.974,27 EUR in za zakonske zamudne obresti od 2. 10. 2010 do 14. 10. 2010) se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.079,48 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka)."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 404,41 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.295,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke I izreka). V presežku do zahtevanih 44.974,27 EUR in za zakonske zamudne obresti od 2. 10. 2010 do 14. 10. 2010 je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 496,22 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper drugi odstavek točke I izreka ter zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju razsoditi, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 3.000,00 EUR za škodo, ki jo je utrpela pri padcu z vrvi. Od teh 3.000,00 EUR je dosojenih 1.500,00 EUR že pravnomočno na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 682/2016 z dne 15. 12. 2016. Nadalje se strinja z razlogi sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke v zvezi s poškodbo - stres zlomom vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca. Meni, da ni soprispevala k nastali škodi. Njen soprispevek je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi določb ZVZD, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kar bi tožeča stranka storila tako, da bi takoj po padcu obiskala fizioterapevta oziroma ustrezno zdravniško pomoč, nikakor pa ne na lastno pest jemala protibolečinske tablete in vztrajala na usposabljanju kljub bolečinam, ki so se iz dneva v dan stopnjevale. Pri odmeri odškodnine v zvezi s stres zlomom vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca sodišče prve stopnje še vedno zmotno izhaja iz dogodka z dne 6. 3. 2009, ko je tožeča stranka padla z vrvi. Takšno razlogovanje nasprotuje mnenju izvedenca medicinske stroke A.A., dr. med. spec. kirurgije, ki je časovno opredelil poškodbo tožeče stranke med 6. 3. 2009 in 14. 3. 2009. Izvedenec tudi ni mogel izključiti, da so se težave zaradi stres zloma pričele pojavljati že pred 6. 3. 2009 in so se v nadaljnjem poteku z napredovanjem kostne poškodbe zaradi treninga stopnjevale do 17. 3. 2009. Pripisovanje soprispevka tožeči stranki, ker takoj po padcu ni poiskala zdravniške oziroma fizioterapevtske pomoči, nima podlage, ker po mnenju izvedenca padec z vrvi ni bil vzrok za poškodbo stres zloma vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca pri tožeči stranki. Tudi sicer je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni nemudoma poiskala zdravniške pomoči, v nasprotju z izkazanimi dejstvi. 6. 3. 2009 je namreč tožečo stranko pregledal medicinski tehnik pri toženi stranki v vojaški ambulanti, ki ji je tudi oskrbel poškodovane noge. Naslednji dan po padcu 7. 3. 2009 je obiskala dežurno zdravnico v ambulanti Zdravstvenega doma B., ki pa ji ni odredila bolniškega staleža. Zato ji ni preostalo drugega, kot da se je vrnila v službo. V tednu med 9. 3. 2009 in 13. 3. 2009 je obiskala fizioterapevta v C. in v zvezi z obiskom fizioterapevta predlagala zaslišanje D.D. in E.E., ki sta skupaj z njo obiskali fizioterapevta v C., vendar sodišče teh zaslišanj ni izvedlo. Zaslišalo pa je F.F., ki naj bi tožečo stranko napotil k fizioterapevtu in ji povedal, da je mogoče, da je to storil, vendar se zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne spomni. Opozarja, da se je tožeča stranka oglasila pri zdravniku dne 14. 3. 2009, ko je obiskala urgentno travmatološko ambulanto SB G.. Možno je, da je utrpela poškodbo šele 14. 3. 2009. Tudi dne 14. 3. 2009 ji niti osebna zdravnica niti specialist v SB G., ki jo je obravnaval, ni odredil bolniškega staleža in je morala zaradi takšne odločitve nadaljevati z usposabljanjem, vendar le do 18. 3. 2009, ko so postale bolečine prehude in so jo nadrejeni poslali z usposabljanja domov. Zato ni utemeljen očitek, da bi morala takoj obiskati fizioterapevta oziroma zdravnika, saj ni poznala narave svoje poškodbe. Nadalje navaja, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo občutno prenizko denarno odškodnino glede na naravo poškodbe. Izvedenec je v svojem mnenju podal ugotovitev, da je utrpela srednje hude bolečine kot trajne v času dveh mesecev, nato pa kot občasne v trajanju leto dni po poškodbi. Lahke telesne bolečine pa je trpela kot trajne v času od enega leta po poškodbi nato pa kot občasne pogosteje v nadaljnjih štirih mesecih do zaključka zdravljenja, sicer pa redkeje. Sekundarni strah je trpela kot srednje hud v času dvanajst mesecev in kot lažjega še nadaljnje štiri mesece do zaključka zdravljenja dne 30. 6. 2010. V podobnem primeru, ko je šlo za nesrečo pri delu 27-letnega vojaka, ki je prav tako utrpel zlom stegneničnega vratu, je sodišče oškodovancu prisodilo odškodnino v višini 31,8 povprečnih neto plač. Tudi v primeru tožeče stranke je izkazano zmanjšanje življenjske aktivnosti kot v primerjalnem primeru, pritožba pa še dodaja, da je bila tožeča stranka dvakrat pregledana pri kirurgu, desetkrat pri ortopedu, trikrat pri fiziatru, sedemindvajsetkrat pri splošnem zdravniku, šestkrat je bila RTG slikana, dvakrat je bil opravljen CT in enkrat scintigrafska preiskava. Opravila je tudi magnetno resonančno preiskavo, 10 in pol mesecev je pri hoji uporabljala bergle, desetkrat je opravljala ambulantno fizikalno terapijo, 14 dni je bila na rehabilitaciji v zdravilišču in 13 mesecev je jemala protibolečinske tablete.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je nekaj dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje spornih. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka usposabljanje pri vzpenjanju po vertikalno nameščeni vrvi organizirati tako, kot je predlagal izvedenec in sicer, da bi ga organizirala postopoma, da bi vojaki plezali po vrvi najprej z rokavicami oziroma s plezalnim pasom ter s samolovilno napravo. Vaje na pehotnih ovirah lahko pripomorejo k temu, da vojak obvlada vajo iz plezanja po vertikalno postavljeni vrvi, kar pomeni, da vzpenjanja po vrvi ni mogoče obravnavati izolirano izven konteksta celotnega vojaškega usposabljanja. Vaja plezanja po vrvi se 6. 3. 2009 ni izvajala za oceno, zato bi jo lahko kandidat, ki je ne bi uspešno opravil, ponovil še pred končnim oziroma naknadnim ocenjevanjem. Nadalje opozarja, da dejstvo, da blazina ni bila nameščena kot varnostno sredstvo, ni vzročno povezano z nastalo škodo. Tožena stranka nadalje meni, da bi tožeča stranka s tem, ko bi pravočasno obiskala zdravnika, v celoti preprečila nastalo škodo, torej škodo v zvezi z zlomom vratu stegnenice in spondilozo vretenc. Tudi ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da takšno usposabljanje lahko povzroči omenjeno poškodbo, pogojuje kvalifikacijo takšne dejavnosti kot nevarne dejavnosti. Takšne poškodbe nastajajo tudi pri različnih atletskih disciplinah, kar poudarja tudi sodni izvedenec, vendar teh aktivnosti zgolj zato sodna praksa ne opredeljuje kot nevarne. Meni, da bi bilo treba ponovno ugotoviti, kakšno škodo je tožeča stranka utrpela pri zdrsu z vrvi in kakšne opustitve, ki so v direktni vzročni zvezi z nastalo škodo, bi bilo mogoče očitati toženi stranki. Navaja, da se pri škodi prepletajo posledice prejšnje vzročne zveze, ki obstaja med opustitvijo tožeče stranke, da bi pravočasno obiskala zdravnika in nastalo škodo ter škodo, ki je nastala v okviru predhodnih usposabljanj. Tožena stranka bi morala odgovarjati samo za tisto škodo oziroma bi lahko odgovarjala samo za tisto škodo, katere tožeča stranka ne bi mogla preprečiti s pravočasnim obiskom zdravnika oziroma s pravočasnim zdravljenjem. Prispevek tožeče stranke je zaradi tega prevladujoč in sicer med 70 % do 80 % in ne zgolj v višini 50 %. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je pooblaščencu tožeče stranke dosodilo stroške v višini 373,70 EUR za prihod iz C. v G., saj se je sodna praksa že večkrat izrekla, da se kot potrebni stroški za pravdo ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca iz drugega sodnega okrožja.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožeča stranka je prvotno, s tožbo, zahtevala plačilo odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je kot vojakinja, zaposlena v Slovenski vojski, utrpela na delu pri toženi stranki zaradi padca z vrvi dne 6. 3. 2009. Potem, ko je v sodnem postopku šele sodni izvedenec medicinske stroke A.A., dr. med., specialist kirurg, v svojem izvedenskem mnenju z dne 25. 10. 2015 ugotovil, da pri tožeči stranki ni prišlo do stres frakture vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca zaradi padca dne 6. 3. 2009, temveč da je šlo za mehanizem poškodb in vpliv predhodnih stanj ter da je stres zlom vratu stegnenice nastal kot posledica kroničnih ponavljajočih se aktivnosti in je pogost pri vojakih na usposabljanju, še posebno pri ženskah, smiselno enako pa je ugotovil tudi glede spondiloze vretenc, je tožeča stranka podala trditveno podlago, ki se sklicuje na objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke kot tudi na pogodbeno odškodninsko odgovornost, prav tako pa toženi stranki očita, da delovnega procesa ni organizirala v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD).

9. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnica poškodovala, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom ZVZD.

K odločitvi o odškodnini zaradi stres zloma vratu stegnenice in spondiloze vretenc

10. Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da za nastalo poškodbo tožeče stranke ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje, in sicer v sodbi opr. št. VIII Ips 409/2009 z dne 20. 6. 2011 in sicer, da ni izključeno, da v določenih okoliščinah običajno vojaško urjenje predstavlja nevarno dejavnost. Tudi v navedeni zadevi je tožeča stranka, tudi vojak v Slovenski vojski, utrpel t.i. utrujenostni zlom (stress fraktura) stegneničnega vratu zaradi ponavljajočih obremenitev, ki so presegle čvrstost kosti. Bistveno je torej, da je v primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je v novem sojenju pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je podal izvedenec medicinske stroke A.A., dr. med. specialist kirurg, pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opravljala nevarno delo, s tem v zvezi pa so glede na obrazloženo neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da takšne poškodbe nastajajo tudi pri različnih atletskih disciplinah, vendar jih sodna praksa ne opredeljuje kot nevarnih. Dejavnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka sama po sebi ni nevarna dejavnost. Glede na namen vojaškega urjenja in ob upoštevanju, da se je tožeča stranka usposabljala za poklicnega vojaka, je kriterij ocenjevanja vojaškega usposabljanja drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti "civilistov". Toda ob upoštevanju dodatnih dejavnikov tveganja, ki jih je natančno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na navedene okoliščine tožeča stranka opravljala nevarno delo.

11. Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno uveljavlja, da je zmoten materialno pravni zaključek, da je tožeča stranka k nastali škodi prispevala v višini 50 %. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, in sicer, da je tožeča stranka po padcu z vrvi kljub bolečinam v predelu dimelj še cel teden ostala na usposabljanju, da vadbe ni mogla normalno opravljati, in da je, če je preveč bolelo, vzela protibolečinske tablete ter šele nekaj dni po padcu odšla k fizioterapevtu, ki jo je pod nujno napotil k zdravniku. Pri zdravniku v G. na rentgenskem posnetku kolka niso ugotovili zloma. Po navodilu zdravnika je tožeča stranka odšla nazaj v službo in jemala protibolečinsko zdravilo Voltaren. Po dveh dodatnih dnevih usposabljanja so bolečine postale tako močne, da so jo napotili domov, ponovno je odšla na slikanje, ki pa je pokazalo zdrs vretenc.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala takoj po padcu obiskati fizioterapevta oziroma zdravniško pomoč. Stres zlom ni posledica padca z vrvi, niti ni nujno nastal 6. 3. 2009, temveč lahko tudi kasneje, do 13. 3. 2009. Glede na to, da točnega datuma ni mogoče ugotoviti, k zdravniku pa je šla tožeča stranka 14. 3. 2009, je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %, nikakor pa ne v višini 50 %. Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe tožene stranke, da je ta delež še celo večji od tistega, ki ga je že dosodilo sodišče prve stopnje in sicer med 70 in 80 %, saj je poškodba nastajala v daljšem časovnem obdobju, ko je bila tožeča stranka izpostavljena hudim obremenitvam, ter si je prizadevala, da bi uspešno opravila vojaško usposabljanje. Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe, glede katerih je že Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi zavzelo stališče, da je glede na namen vojaškega urjenja in udeležence le tega kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju, ter je za povprečnega vojaškega obveznika višji od tistega, ki velja za občana. Z drugimi besedami, za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč.

13. Nadalje ni pravilno stališče pritožbe tožene stranke, da se v obravnavani zadevi "mešajo" različne vzročne zveze. Poškodba, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi zdrsa pri plezanju po navpično postavljeni vrvi, nima vzroka na nastalo stres frakturo, saj bi, če bi prišlo ob padcu do zloma, bil tak zlom povsem drugačen, kot je na to opozoril izvedenec medicinske stroke. Zato je mogoče v celoti ločiti in ločeno obravnavati oba škodna dogodka ter ju ustrezno individualizirati.

14. Pritožba tožeče stranke pa je deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na prisoditev višine negmotne škode. Kriterije za določitev višine odškodnine določa 179. člena OZ, po katerem za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina prenizka, saj dosojeni znesek ni v skladu s 179. členom OZ ter odstopa od odškodnin, ki so bile v podobnih primerih dosojene. V že citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 409/2009, je bila vojaku dosojena odškodnina v višini več kot 31 povprečnih plač v RS. Res je sicer, da je bil vojak operiran ter hospitaliziran, tožeča stranka pa ni bila, zato je v primeru tožeče stranke odškodnina utemeljeno nižja, vendar pa ne v tolikšni meri, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Primerna odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča v višini 18 povprečnih plač v RS.

16. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je bistveno, da je tožeča stranka kar eno leto trpela srednje hude trajne in občasne bolečine in potem še v nadaljevanju trajne lahke ter občasne lahke bolečine. Opraviti je morala pet RTG snemanj ter dve snemanji CT, kar je nedvomno, predvsem CT, zelo škodljivo zdravju. Opravila je številne preglede pri specialistih ter pri osebnem zdravniku, prav tako je morala 10 mesecev in pol pri hoji uporabljati bergle. Vse to predstavlja škodo, ki utemeljuje določitev odškodnine v višini 8.000,00 EUR namesto 4.000,00 EUR, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje.

17. Glede strahu je treba upoštevati, da je tožeča stranka relativno mlada oseba ter da se je zato utemeljeno bala za svojo nadaljnjo poklicno pot, kar je bilo navsezadnje utemeljeno, saj ne more več opravljati dela vojakinje v Slovenski vojski. K strahu so prispevali večkratni diagnostični pregledi, pri katerih se je šele po polovici leta izkazalo, da je tožeča stranka utrpela stres zlom vratu stegnenice. Ne gre spregledati, da so posledice poškodb hrbtenice lahko zelo hude in posameznika bistveno prizadenejo v njegovem nadaljnjem življenju, prav tako tudi zlom vratu stegnenice. Zato strah za izid zdravljenja zaradi poškodbe hrbtenice oziroma spondiloze vretenc ter zloma vratu stegnenice utemeljuje odškodnino iz tega naslova v znesku 2.000,00 EUR in ne zgolj 1.500,00 EUR, kot je to določilo sodišče prve stopnje.

18. V zvezi z dosojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka morala zapustiti vojaške vrste, bila je dalj časa brez zaposlitve, zaradi poškodb ni več sposobna intenzivnega športnega udejstvovanja, kakršnega je bila vajena pred poškodbo, ne more več hoditi v hribe, kolesariti po hribih, prav tako ji je onemogočeno tekanje, plesanje, ob vsaki spremembi vremena pa občuti močne bolečine v predelu dimelj. Z določitvijo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

19. Tožeča stranka je tako iz naslova negmotne škode upravičena do 18.000,00 EUR oziroma približno 18 plač. Ob upoštevanju soprispevka tožeče stranke v višini 10 % znaša višina odškodnine 16.200,00 EUR. Obseg dosojene odškodnine je primeren ter v skladu s sodno prakso, predvsem z zgoraj citiranim primerom vojaka, ki pa je moral biti operiran, kar je utemeljevalo višji znesek dosojene odškodnine. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo delno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbi zavrnilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o odškodnini zaradi padca z vrvi

20. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke zaradi padca tožeče stranke z vrvi. Svojo odločitev je pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca iz varstva pri delu H.H., ki je pojasnil, da tožena stranka pri izvajanju usposabljanja ni izvedla vseh varnostnih ukrepov, predvsem pod vrv ni namestila ustrezne blazine, ki bi ublažila padec oziroma udarec. Izvedenec je ugotovil, da v Sloveniji ni predpisov, ki bi določali, na kakšen način se izvaja plezanje po vrveh in kakšni varnostni ukrepi se morajo ob tem izvajati za preprečitev morebitnih poškodb. Zato se je uprl na navodila proizvajalca športne opreme I. d. o. o. ter podal mnenje, da je potrebno pod plezalno orodje namestiti blazine debeline 50 cm. Tožena stranka je uporabila blazine debeline 5 do 10 cm, ki v konkretnem primeru niso predstavljale zadostne zaščite v primeru padca. Uporaba rokavic, ki bi sicer preprečila ali zmanjšala poškodbe rok pri plezanju, pa ni običajna praksa. Izvedenec je navedel, da sta potrebna dva meseca za pridobitev dovolj moči in obvladovanje tehnike plezanja. Če je tožnica plezala dvakrat, to po mnenju izvedenca ni bilo dovolj, da bi po demonstraciji in prikazu plezanja to tehniko obvladala. Usposabljanje bi se moralo izvajati postopoma na varni višini od tal, da se vojak navadi pravilno ujeti in namestiti plezalno vrv med noge, stopalo in nart, saj nastane problem, ko plezalcu med plezanjem na višini plezalna vrv uide zaradi nezbranosti ali utrujenosti. Takrat je celotna teža telesa zadržana z rokami, plezalec pa skuša vrv ponovno namestiti med nogama in če to traja predolgo, plezalec ne more več z rokama zadržati teže telesa in sledi padec. To se je zgodilo tožeči stranki, ko je zaradi utrujenosti in lastne teže telesa zdrsela in padla. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi se moralo usposabljanje izvajati postopoma, na varni višini od tal, da bi se tožeča stranka navadila pravilne tehnike plezanja in tudi pridobila ustrezno moč. Obstajajo pa tudi dodatni varnostni ukrepi kot varovanje s plezalnim pasom in dodatno varovalno vrvjo ali uporaba plezalnega pasu in samolovilne naprave, glede katerih tožena stranka ni trdila, da bi jih uporabljala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na dan škodnega dogodka ni bila usposobljena za samostojno plezanje po vertikalno nameščeni vrvi.

21. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da usposabljanja ni mogla uvajati postopoma. Povsem izkustveno se namreč pri usposabljanjih, pri katerih se zahteva fizična moč in znanje tehnike, spretnost in sposobnost dosega postopoma. To velja tudi za plezanje po vrvi, ki je po splošno znanem dejstvu fizično zahtevno opravilo. Zato je logično in prepričljivo stališče izvedenca, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, da bi se moralo usposabljanje za plezanje po vrvi izvajati postopoma. Tožeča stranka je namreč kljub neusposobljenosti morala kar dvakrat zapored, brez premora, plezati do vrha vrvi, čeprav bi se lahko pri neusposobljeni plezalki zahteval le enkratni vzpon. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z ugotovitvijo izvedenca oziroma sodišča prve stopnje, da bi se lahko oziroma bi se moralo uporablajti varovalo, ki bi v primeru zdrsa oziroma padca zadržalo pripadnika nad tlemi, ali pa bi se usposabljanje izvajalo tako, da od začetka ne bi bilo potrebno plezati povsem do vrha vrvi, temveč v krajših razdaljah. Vse to bi lahko postopoma tožečo stranko usposobilo za plezanje, pri katerem ne bi prišlo do padca.

22. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni soprispevala k nastanku škode. V zvezi s samo višino dosojene odškodnine pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je bilo že s prvotno sodbo odločeno, da pripada tožnici 1.500,00 EUR ob 50 % sokrivdi, pritožbeno sodišče pa je ob razveljavitvi zavrnilnega dela pojasnilo, da je lahko odškodnina le višja, kar je sodišče prve stopnje v novem postopku tudi upoštevalo ter pravilno ugotovilo, da sokrivde ni ter iz tega razloga pravilno sklepalo, da je dosojena odškodnina primerna v znesku 3.000,00 EUR.

K odločitvi o odškodnini za gmotno škodo

23. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz tega naslova dosodilo znesek 45,69 EUR od vtoževanih 4.974,27 EUR. Ugodilni del predstavljajo potni stroški tožeče stranke zaradi obiskov pri zdravniku, zavrnilni del pa stroški tuje nege in pomoči. Pritožbi, tako tožeče stranke kot tudi tožene stranke sta v tem delu neobrazloženi, po preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna, saj so bili potni stroški v dosojenem znesku izkazani, sodišče pa je glede na ugotovljeno število kilometrov pravilno upoštevalo ceno za kilometer v višini 8 % neosvinčenega bencina. Prav tako je bil zahtevek za plačilo tuje nege in pomoči pravilno zavrnjen, saj izvedenec medicinske stroke ni ugotovil, da bi to pomoč tožeča stranka v času zdravljenja potrebovala.

K odločitvi o stroških postopka

24. Zaradi delnega uspeha tožeče stranke je pritožbeno sodišče na novo odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh strank v sporu, pri čemer je uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožeča stranka je uspela v skupnem znesku 19.245,69 EUR, in sicer v prvem sojenju v višini 1.500,00 EUR, v novem pa v višini 17.745,69 EUR, kar glede na vtoževani znesek 42.245,69 EUR znaša 42,79 %.

Sodišče prve stopnje je pri dosoji stroškov pravilno uporabilo določbe odvetniške tarife za nagrado pooblaščencu, nepravilno pa tožeči stranki dosodilo tudi znesek 373,70 EUR, kolikor znašajo priglašeni potni stroški za 5 potovanj na relaciji C. - G. - C.. Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da se kot potrebni stroški za pravdo po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oziroma sedeža stranke oziroma sodnega okrožja sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje stroške tožeče stranke znižalo z 4.599,16 EUR na 4.225,46 EUR, ob upoštevanju uspeha pa na 1.808,07 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 3.646,10 EUR, ob upoštevanju uspeha pa v višini 57,21 % pa 2.082,65 EUR. Po medsebojnem pobotanju ter pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do celotnega povračila stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke v višini 1.354,06 EUR, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.079,48 EUR.

25. Zaradi delnega uspeha sta stranki upravičeni tudi do povračila pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je glede na izpodbijani del sodbe v višini 36.678,58 EUR uspela v višini 25,76 %, tožena stranka pa je uspela glede pritožbe zoper odločitev o stroških postopka v višini 373,70 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek (589,00 EUR x 1,6), 22 % DDV, 20,00 EUR izdatkov po tar. št. 6002 in sodno takso v višini 582,00 EUR, kar ob uspehu 25,76 % skupaj znaša 452,37 EUR. Tožena stranka je upravičena do nagrade v višini 30,00 EUR x 1,6, ter 2 % nagrado za materialne stroške, skupaj v znesku 48,96 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v višini 404,41 EUR.

26. Odgovora na pritožbo nista v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari, zato stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.