Jedro

V odškodninskem sporu mora sodišče, ko odloča o podlagi tožbenega zahtevka, ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, pri čemer se sicer ne ukvarja z obsegom škode, mora pa ugotoviti obstoj škode in ob tem vzročno povezavo med škodo in ravnanjem povzročitelja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. II izreka sodne odločbe z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožeči v celoti odškodninsko odgovorna za škodni dogodek 14.01.2002. Proti tej odločbi se tožena stranka pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopkovnih določb. Meni, da je sodišče preuranjeno odločilo z vmesno sodbo, saj bi bilo tudi iz razloga ekonomičnosti postopka nujno, da bi sodišče prej pridobilo mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril ne le na vprašanja, ki zadevajo višino zahtevka, ampak tudi glede temelja zahtevka. Pritožba ugotavlja, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbi tožnice, imelo pa je na razpolago le izpovedi obeh strank in delno medicinsko dokumentacijo. Vendar niti izpovedbi pravdnih strank niti medicinska dokumentacija, ki jo je predložila tožnica, ne dajejo zaključka, da je toženec tožnici odgovoren za škodni dogodek. Izpovedba same tožnice in predložena medicinska dokumentacija se ne ujemata. Pritožba povzema del tožničine izpovedbe in ugotavlja, da se ugotovitve sodišča, kam naj bi toženec tožnico udaril, ne skladajo z navedbami same tožnice. Tožnica ni trdila, da bi jo naj toženec udaril v želodec, zdravila R. pa se običajno uporabljajo pri uravnavanju želodčne kisline, o tem pa lahko poda strokovno mnenje le izvedenec medicinske stroke. Glede kolen je tožnica navajala, da so jo bolela še cca. pol leta, rama pa naj bi jo bolela še danes, pri čemer so bolečine v rami po navedbah pritožbe lahko stvar revmatizma, bolečine v želodcu pa imajo lahko izvor drugje, ne pa v udarcu v predel prsi in posledično padcu na tla. Zato je sodišče zagotovo preuranjeno odločilo o odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek. Pritožba poudarja, da je v izpovedbi tožnice toliko dvomov in nelogičnosti (op. glede poškodb in obsega škode kot posledic škodnega dogodka), da to omaja njeno izpovedbo, izvedenec medicinske stroke pa bi na ta protislovja edini lahko odgovoril. V nadaljnjih pritožbenih navedbah tožena stranka izraža dvom v tožničino izpovedbo glede po tožnici izpovedovanih poškodb in težav, ki jih navaja kot posledico škodnega dogodka ter o vzročni povezanosti s škodnim dogodkom. Pritožba trdi, da je tožnica sama padla in se poškodovala, iz izreka vmesne sodbe pa tudi ni mogoče zaključiti niti za kakšen škodni dogodek toženec odškodninsko odgovarja: glede na opisani način poškodbe, glede na škodo, ki naj bi nastala, vključno z njenimi posledicami. Pritožba meni, da gre v tem delu tudi za absolutno bistveno kršitev postopka, saj je izvršljiv le izrek sodbe, ne pa obrazložitev. Sodišče bi moralo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja in že zgolj zaradi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov nedvomno pridobiti tudi mnenje izvedenca medicinske stroke, saj potrditvi pritožbe izkazane poškodbe ne potrjujejo poškodovanja po tretji osebi, temveč bolj odgovarjajo padcu na tla zaradi zmrznjenega in spolzkega terena, za kar pa toženec ne more odgovarjati.

Pritožba predlaga razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je vmesna sodba sodišča prve stopnje, s katero je odločilo o temelju odškodninskega tožbenega zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja proti tožencu. Podlaga takšni odločitvi je čl. 315/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko sodišče v primeru, če stranka izpodbija tako podlago, kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je to smotrno, izda najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesno sodbo).

Tožbeni zahtevek tožnice do toženca, ki je predmet odločanja z vmesno sodbo, je odškodninski. Za obstoj odškodninske odgovornosti toženca morajo biti podani štirje elementi civilnega delikta in to so: škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani povzročitelja. V odškodninskem sporu mora zato sodišče, ko odloča o podlagi tožbenega zahtevka, ugotoviti vse te štiri elemente civilnega delikta, pri čemer se sicer ne ukvarja z obsegom škode, mora pa ugotoviti obstoj škode in ob tem tudi vzročno povezavo med škodo in ravnanjem povzročitelja. Po pravnomočnosti vmesne sodbe tako lahko ostane odprto le vprašanje višine odškodnine. Iz obrazložitve vmesne sodbe, pa tudi iz spisovnega gradiva izhaja, da toženec zanika, da bi tožnico poškodoval. Vprašanje, ali je toženec povzročitelj zatrjevane škode pomeni predpostavko vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo kot njegovo posledico. Opredelitev škodnih posledic, v konkretnem primeru ob tem tudi poškodb kot posledic nedopustnega ravnanja povzročitelja, je na tožeči stranki, pri čemer tožnica v navedbah samih poškodb sicer ni določno opredelila, sklicevala pa se je na predloženo medicinsko dokumentacijo, ki jih opredeljuje. Vprašanje, ali je določena poškodba nastala v posledici ravnanja povzročitelja, je prav tako vprašanje vzročne zveze med škodo in ravnanjem povzročitelja, ki pa sodi v obravnavanje temelja tožbenega zahtevka in ne le v ugotavljanje obsega nastale škode. Iz obrazložitve vmesne sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v dokaznem postopku, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišče zaslišalo pravdni stranki ter vpogledalo ter prebralo zdravniško medicinsko dokumentacijo, pri tem pa ni pojasnilo, čemu ni sledilo dokaznemu predlogu po angažiranju izvedenca medicinske stroke, ki ga je tudi zato, da bi ugotovil, ali so vse zatrjevane posledice, ki izhajajo iz zdravniških potrdil, direktna posledica poškodovanja po tožencu, kar je predlagala celo tožeča stranka sama (tč. X pripravljalne vloge tožeče stranke, vložene dne 03.10.2003 – list. št. ... spisa). Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, čemu ni sledilo temu dokaznemu predlogu, ki pa se ob zgoraj obrazloženem nanaša tudi na temelj tožbenega zahtevka, izvedenec pa bi, glede na medicinsko dokumentacijo, ki jo je v dokaz poškodb predložila tožnica, lahko pojasnil tudi možen način nastanka poškodb, na kar vse utemeljeno opozarja pritožba, je pritožbeni očitek tožene stranke o preuranjeni odločitvi tudi le glede temelja odškodninskega tožbenega zahtevka in zato posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, utemeljen. To pa narekuje razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje (čl. 355 ZPP).

Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovnem odločanju o odškodninskem tožbenem zahtevku tožnice ustrezno opredeliti tudi do dokaznega predloga po določitvi izvedenca medicinske stroke. Nato pa v skladu s tem v okviru trditev pravdnih strank, na podlagi ponovne dokazne presoje izvedenih dokazov, ponovno odločiti o odškodninskem tožbenem zahtevku tožnice do toženca.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je po določilu čl. 165/III ZPP pridržana za končno odločbo.