Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 958/2016

ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.958.2016 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

premestitev zaradi delovnih potreb javni uslužbenec odškodninska odgovornost delodajalca trpinčenje na delovnem mestu
Višje delovno in socialno sodišče
20. april 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.

Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: - zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''I. Sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in št.... z dne 6. 3. 2013 sta nezakonita in se razveljavita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 obračunati in plačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožeča stranka prejela, in plačo, ki bi jo prejela, če ne bi bila premeščena, od bruto plače odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 prijaviti v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter ji obračunati in zanjo plačati prispevek v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v roku 8 dni, pod izvršbo.'' - odločitev o stroških postopka glasi: ''V. Tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 350,59 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.''

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (ugodilni del II. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in št. ... z dne 6. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, v presežku (za plačilo 4.000 EUR s pp) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 obračunati in plačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejela, in plačo, ki bi jo prejela, če ne bi bila premeščena, od bruto plače odvede davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene razlike v plači za 5. dan v mesecu za pretekli mesec) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožnico za obdobje od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013 prijaviti v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter ji obračunati in zanjo plačati prispevek v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 371,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila premestitev tožnice vsebinsko nepotrebna. Dejstvo, da je tožena stranka delo, ki ga je opravljala tožnica, dodelila drugi uslužbenki, ki ga je nato opravljala poleg svojega dela, ne pomeni, da je bila premestitev nepotrebna. Četudi se je kasneje izkazalo, da je bila odločitev o premestitvi napačna, to ne pomeni, da ni bila sprejeta iz zakonitih razlogov. Tudi sodišče je ugotovilo, da so delovne potrebe pri A. obstajale. Ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na trpinčenje, pa so deloma napačne, deloma pomanjkljive. Sodišče ni pravilno ugotovilo odgovornosti tožene stranke. Za ugotovitev trpinčenja je ključno, da gre za nedopustno prepovedano ravnanje, ki traja daljše časovno obdobje. Ni podan element sistematičnosti oziroma ponavljanja graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih ravnanj. Sodišče izpostavlja predvsem dejstvo, da naj bi način poslovanja, kot ga je uvajal tedanji direktor B.B., oviral tožnico pri delu. Sodišče s svojim stališčem odreka predstojniku pravico in dolžnost vodenja. Za način vodenja ni potrebno strinjanje uslužbencev. ZJU v 94. členu določa, da morajo uslužbenci izvajati delo po navodilih nadrejenih, razen če bi pri tem storili kaznivo dejanje. Sodišče je spregledalo, da ima direktor pravico in dolžnost vodenja podrejenih javnih uslužbencev. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali je direktor ravnal z namenom trpinčenja. To je ključno za ugotovitev trpinčenja, saj to ne more biti storjeno iz malomarnosti. Prav tako sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica zahtevala od tožene stranke varstvo pred trpinčenjem. Zato sodišče toženi stranki neupravičeno nalaga odgovornost za trpinčenje. Sodišče je odgovornost tožene stranke utemeljilo tudi z obstojem govoric, da naj bi direktor tožene stranke na sestanku 15. 1. 2013 navedel, da bi se s premestitvijo tožnice in nekaterih drugih uslužbencev končalo odtekanje podatkov iz agencije. Tožena stranka ne more biti odgovorna za govorice, četudi bi obstajale, saj nanje nima nobenega vpliva. Protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana. V sodbi ni izkazano, kako je sodišče določilo višino odškodnine. Zato je sodba v tem delu brez razlogov in odločitve ni mogoče preveriti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe glede na uveljavljane pritožbene razloge, po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo - razen v delu, ki se nanaša na premestitev.

6. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo nezakonitost tožničine premestitve v zvezi z izpodbijanima sklepoma tožene stranke z dne 11. 2. 2013 in z dne 6. 3. 2013. Kot je samo ugotovilo, so pri A., kamor je bila tožnica premeščena, obstajale potrebe po delu dodatnih delavcev. Tožena stranka pa je zasledovala zmanjšanje podpornega dela dejavnosti, kamor je sodila tožnica. Dejstvo, da je tožena stranka delo, ki ga je opravljala tožnica, dodelila drugi uslužbenki (ni torej zaposlila kakšnega novega delavca), ki ga je nato opravljala poleg svojega dela, ne pomeni, da je bila premestitev nezakonita. In četudi se je kmalu izkazalo, da je bila odločitev o premestitvi napačna in je bila tožnica že 1. 4. 2013 premeščena nazaj k toženi stranki, to še ne pomeni, da je bila premestitev nezakonita1. 7. Po 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so torej okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so sicer privedle do tožničine premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita. Pritožba torej utemeljeno navaja, da je tožena stranka s tožničino premestitvijo zasledovala smotrnejše delo organa in racionalizacijo poslovanja.

8. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o priznani odškodnini zaradi kršenega dostojanstva na delovnem mestu. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

9. Ker gre torej za obveznost delodajalca varovati dostojanstvo delavca pred nedopustnimi ravnanji vseh navedenih, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati, ali je takratni direktor tožene stranke v zvezi z očitanimi ravnanji ravnal z namenom trpinčenja. Prav tako v zvezi s tem ne drži, da trpinčenje ne more biti storjeno iz malomarnosti. Predvsem pa ne drži bistveno zavzemanje pritožbe, da v ravnanju, ki ga tožnica očita toženi stranki v zvezi z ravnanjem njenega takratnega direktorja, ni protipravnosti. Iz tretjega odstavka 45. člena ZDR izhaja, da je v primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, kar vse je sodišče prve stopnje upoštevalo in na teh izhodiščih sprejelo pravilno odločitev.

10. Drži, kar navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje kot bistveno za odločitev o trpinčenju (poleg odreditve dela izven opisa delovnega mesta v času dela v Uradu A) izpostavilo dejstvo, da je način poslovanja, kot ga je uvajal direktor tožene stranke, tožnico (na delovnem mestu višji obveščevalni analitik) nedopustno oviral pri delu. Na podlagi izpovedi tožnice in priče E.E. o težavah in zastojih pri delu in nenazadnje tudi na podlagi izpovedi takratnega direktorja dr. B.B. (npr. o tem, da je odpravljal dotedanji neprimeren način ravnanja s tajnimi podatki) je namreč ugotovilo, da je direktor tožnici onemogočal izvajanje dela. Tožnica je tako izpovedala, da je v letu 2012, ko je opravljala delo v Uradu D., prišlo do težav pri njenem delu vodenja evidenc tajnih izvorov in tajnih objektov, ki je podvrženo najvišji stopnji tajnosti. Vpogledi se lahko opravljajo v prostorih, ki so za to namenjeni, pri čemer ima glede vpogleda pravico odločati direktor. Namestnica direktorja je od tožnice zahtevala, da ji določene dokumente prinese, česar ni smela storiti, direktor dovoljenj za dostop ni podpisoval, zaradi česar svojega dela ni mogla opravljati. Ker torej direktor ni podpisoval podaljšanj za dostop do podatkov, so bili sodelavci pri delu ovirani. Izpoved tožnice, da je njeno delo stalo in da so bili pri delu ovirani drugi javni uslužbenci, ker ni bilo potrebnih podpisov, je potrdila tudi priča E.E.. Tožnica je izpovedala še o tem, da je o težavah pri delu obveščala nadrejene2. 11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče s svojimi stališči odreka predstojniku pravico in dolžnost vodenja. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na 94. člen ZJU, da morajo uslužbenci izvajati delo po navodilih nadrejenih, razen če bi pri tem storili kaznivo dejanje. Kljub takšni določbi in prisojnostim vodenja, ni mogoče mimo uporabe prej citirane določbe prvega odstavka 45. člena ZDR. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima direktor pravico in dolžnost vodenja podrejenih javnih uslužbencev. To je upoštevalo, vendar pa je v zvezi z vodenjem ugotovilo tudi onemogočanje izvajanja tožničinega dela.

12. Napačno pa je sodišče prve stopnje kot del trpinčenja upoštevalo zatrjevani obstoj govoric, da naj bi direktor tožene stranke na sestanku 15. 1. 2013 navedel, da naj bi se s premestitvijo tožnice in nekaterih drugih uslužbencev končalo odtekanje podatkov iz agencije. Kot navaja pritožba, tožena stranka ne more biti odgovorna za širjenje govoric, tudi če bi te obstajale, predvsem pa jih ni mogoče šteti kot del nedopustnega ravnanja po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je določilo višino prisojene odškodnine v višini 2.000,00 EUR, ter da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (smiselno uveljavljanje kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da se je nastala škoda kazala na nepremoženjskem področju - kot poseg v osebnostne pravice in poseg v duševno celovitost. Pri tem je poleg drugih težav izpostavilo tudi npr., da je bila začasno nezmožna za delo (od 21. 1. 2013 do 15. 2. 2013, od 19. 2. 2013 do 20. 3. 2013), zaradi akutne stresne reakcije ji je bila 19. 2. 2013 izdana napotnica za pregled pri psihiatru. Sklicevalo se je na prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 8372001 in nasl.), da pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pravična denarna odškodnina. Četudi ZDR še ni vseboval določbe, kot jo vsebuje sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v zadnjem stavku 8. člena, da se mora pri odmeri višine denarne odškodnine upoštevati, da naj ta odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, pa je teorija3 še pred uzakonitvijo te določbe pravilno opozarjala, da ni ovire za upoštevanje tega pravila v praksi.

14. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na premestitev tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke, posledično pa še zahtevek na plačilo razlike v plači ter na plačilo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Glede preostalega izpodbijanega dela (odločitev o odškodnini) niso podani ne s pritožbo uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Zaradi takšne odločitve pritožbenega sodišča o glavni stvari, ki spreminja delež uspeha strank v postopku (iz razmerja 60 % - 40 % na razmerje 80 % - 20 %), je bilo potrebno poseči še v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (154., 155., 165. člen ZPP). Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede premestitve vrednost spornega predmeta napačno opredelilo v višini 4.000,00 EUR, saj je imelo za takšno vrednotenje podlago v 22. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2009 in nasl.). Upoštevati je še vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na odškodnino (6.000,00 EUR). Tožnica je glede na skupno vrednost spornega predmeta (10.000,00 EUR) v skladu z ZOdvT priglasila nagrado za postopek v višini 409,00 EUR in nagrado za narok v višini 378,00 EUR, kar z 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov in 22 % DDV znese 984,54 EUR, upoštevaje tožničin 20 % delež uspeha v pravdi pa 196,91 EUR. Tožena stranka je priglasila nagrado za postopek zgolj v višini 284,70 EUR in nagrado za narok zgolj v v višini 262,80 EUR. Skupno torej zahteva povračilo 547,50 EUR stroškov postopka, kar se ji v celoti prizna, saj bi bila pod pogojem ustrezno priglašenih stroškov prvostopenjskega postopka upravičena do povračila višjega zneska (glede na delež uspeha 80 % bi bila od polne nagrade za postopek in narok v skupni višini 787,00 EUR upravičena do 629,60 EUR). Upoštevaje navedeno mora tožnica toženi stranki povrniti 350,59 EUR s pp, sama pa krije svoje stroške prvostopenjskega postopka, kar je predmet spremenjene V. točke izreka sodbe.

17. Tožena stranka je s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na premestitev, ne pa tudi v delu, s katerim je izpodbijala odločitev o priznani odškodnini. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo kot primerno, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (156., 155., 165. člen ZPP).

1 Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče že v podobnem primeru premestitve tožničine sodelavke (sodba Pdp 638/2016 z dne 26. 1. 2017). 2 V zvezi s tem ni odločilna pritožbena navedba, da tožnica glede zatrjevanega trpinčenja ni vložila zahteve za varstvo pravic oziroma odpravo kršitev, saj predsodno varstvo ni pogoj za vtoževanje odškodnine zaradi kršenega dostojanstva na delovnem mestu. 3 Š. Mežnar: Odškodnina v primeru kršitve prepovedi diskriminacije in mobinga, Delavci in delodajalci, 2-3/2010, str. 439 -458.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia