Jedro

Poročilo o raziskavi, ki ga je predložila tožeča stranka, bi moralo biti vsebinsko presojano glede na zahteve pogodbe, ki pa jih tožena stranka ni obravnavala. Ker je glede na pogoje projektnega razpisa iz določbe 28. člena Pravilnika redno izpolnjevanje obveznosti eden izmed kriterijev, na podlagi katerih se odloči o financiranju kulturnega projekta, mora biti to dejstvo popolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št. ... z dne 6. 6. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklepa Ministrstva za kulturo, št.... in št. ..., oba z dne 10. 5. 2002, s katerima je bilo zavrnjeno sofinanciranje dveh projektov - knjig AA: Skupnost, identiteta, in komunikacija v virtualnih internetskih skupnostih in BB: Romologija in znanstveni rasizem - socialnoantropološki pogled. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila že pred tem med strankama sklenjena pogodba št. ..., po kateri pa tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila, saj kljub večkratnim pozivom ni predložila drugega kot 5 strani dolgo poročilo o raziskavi, česar pa ni mogoče šteti kot raziskavo samo. Ker tožeča stranka ni predložila zahtevanih rezultatov raziskave, je tožena stranka na podlagi 28. člena Pravilnika o postopku za izbiro kulturnih programov in projektov, ki se financirajo in sofinancirajo iz državnega proračuna (Uradni list RS, št. 74/01, v nadaljevanju: Pravilnik) potrdila prvotno odločitev in zavrnila ugovor.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja, da je tožena stranka zavrnila sofinanciranje prijavljenih projektov iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela poravnanih preteklih obveznosti. Tako je jedro spora med strankama vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila obveznosti po pogodbi št. V5-0311-99 oziroma natančneje po 7. členu te pogodbe. Nadalje navaja, da je tožena stranka popolnoma samovoljno in nezakonito štela, da obveznosti po navedeni pogodbi niso bile izpolnjene, saj tega ni ne dokazala, niti ni o tem izdala sklepa. Ves čas izvajanja projekta ni imela nobenih pripomb in je tudi do konca finančno izvedla določila pogodbe. Tako je tožena stranka zahtevala nekaj, do česar po pogodbi ni bila upravičena, s tem pa tožečo stranko spravlja v neenakopraven položaj. Tožeča stranka pa v tožbi opozarja na neenakopraven položaj tudi v drugi, podobni zadevi, saj je tožena stranka dne 12. 6. 2002 z odločbo ... zavrnila sofinanciranje revije AAA iz razlogov neizpolnjevanja preteklih obveznosti. O pritožbi tožena stranka še ni odločila in iz tega razloga si tožeča stranka pridržuje pravico razširiti tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in podala odgovor na tožbo. V njem opisuje potek postopka izbire predmetnih kulturnih projektov ter ob tem navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogoja rednega izpolnjevanja obveznosti do tožene stranke, ki je bil določen v razpisu. V zvezi s tem tožena stranka tudi obsežno pojasnjuje, kako je zahtevala predložitev rezultatov od tožeče stranke, ki pa jih ta kljub pozivom ni predložila, ter še navaja, da je zgolj predložitev povzetka raziskave pri tipu raziskav, ki jih tožena stranka sofinancira, brezpredmetna, saj predstavlja le poročanje o raziskovalnem delu.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožena stranka zavrnila sofinaciranje dveh kulturnih projektov tožeče stranke iz razloga, ker naj ta do nje ne bi imela izpolnjenih vseh preteklih obveznosti. V prvostopenjskih sklepih tožena stranka v ničemer ni obrazložila, zakaj meni, da tožeča stranka preteklih obveznosti ni izpolnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na ugovor tožeče stranke, pa je tožena stranka navedla zgolj pravno podlago, iz katere naj bi določene pretekle obveznosti tožeče stranke izhajale (pogodba št. ...), ter ugotovila, da obveznosti niso bile izpolnjene, ne da bi sploh navedla, kakšne obveznosti je tožeča stranka na podlagi zgoraj navedene pogodbe imela do tožene stranke. V zvezi s tem so torej utemeljeni tožbeni ugovori, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj meni, da pretekle obveznosti tožeče stranke niso bile izpolnjene. Navajanja tožene stranke v izpodbijani odločbi, da "5 strani dolgega poročila o raziskavi, ki ji je tožena stranka skupaj s takratnim Ministrstvom za znanost in tehnologijo namenila 4.990.000,00 SIT, ni mogoče šteti za samo raziskavo" namreč po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot zadovoljive obrazložitve, da obveznosti niso bile izpolnjene, še posebej zato ne, ker se je tožena stranka do tega poročila opredelila le kvantitativno, ne pa tudi vsebinsko. Ni namreč izključeno, da bi tudi 5 strani dolgo končno poročilo ne predstavljalo ustreznih rezultatov raziskave. Zato bi moralo biti sporno poročilo vsebinsko presojano glede na zahteve pogodbe, ki pa jih tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, sploh ni opisala. Ker je glede na pogoje projektnega razpisa (Javni razpis za zbiranje predlogov za financiranje in sofinanciranje kulturnih projektov, ki jih bo v letu 2002 financirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo - Uradni list RS, št. 107/01) in določbe 28. člena Pravilnika redno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti eden izmed kriterijev, na podlagi katerih se odloči o financiranju kulturnega projekta, navedeno pomeni, da je dejstvo, ki je po mnenju sodišča ključno za odločitev v tem upravnem sporu, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, zato sodišče ne more rešiti spora.

Glede na navedeno torej izhaja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi na podlagi določb 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka, zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrnilo.