Jedro

Ker se očitek napadenemu sklepu nanaša na kršitev določb o krajevni pristojnosti, tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb iz 2.odst. 371.čl. ZKP tudi v primeru, če bi Okrožno sodišče v Kopru v zadevi (podaljšanju pripora po vloženi obtožnici) preuranjeno odločalo.

V danem primeru gre za prevzem pregona po pooblastilu, predvidenem v 10.čl. Zakona o državnem tožilstvu po posebni skupini državnih tožilcev, glede katere ni dvoma, da je bila vanjo imenovana okrožna državna tožilka M.Š.-Š. Očitana kršitev 5.tč. 1.odst. 371.čl.ZKP tako ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.P. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Zoper obdolženega M.P. in druge je v teku kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Kopru, kjer je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, ki jo je vložila okrožna državna tožilka iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve in hkrati predlagala, da obdolžencem, ki so se nahajali v priporu, sodišče iz razloga ponovitvene nevarnosti podaljša pripor še po vloženi obtožbi.

Zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča je s sklepom, ki je v uvodu datiran s 24.3.1999, na zaključku pa s 26.3.1999, med drugim pripor podaljšal tudi obd. M.P., in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 8.4.1999 pritožbo zagovornice M.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornica obdolženega M.P. pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev zakona o kazenskem postopku v škodo obdolženega M.P. s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi. Pri tem zagovornica navaja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je o podaljševanju pripora dne 24.3.1999 odločalo nepristojno sodišče in je obdolženec že od 24.3.1999 dalje nezakonito v priporu. Po dohodni štampiljki Okrožnega sodišča v Novi Gorici je prispela obtožba na to sodišče 24.3.1999. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru izhaja, da je to sodišče odločalo o predlogu za določitev drugega pristojnega sodišča na seji dne 25.3.1999 in odločilo za nadaljevanje postopka Okrožno sodišče v Kopru. Senat Okrožnega sodišča v Kopru pa je o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi odločal dne 24.3.1999, torej prej, preden je bil spis sploh poslan Višjemu sodišču v Kopru zaradi delegacije pristojnosti. Do odločitve o prenosu pristojnosti je bilo za kakršnokoli podaljševanje pripora pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici. Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti paziti na svojo pristojnost, zato je sklep Okrožnega sodišča v Kopru nezakonit, kar velja tudi za sklep Višjega sodišča v Kopru, ko je odločalo o pritožbi zoper navedeni sklep. Naslednja kršitev postopka, ki jo uveljavlja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, naj bi bila v tem, da je sodišče v tem kazenskem postopku odločalo o predlogu za podaljšanje pripora zaradi obtožbe, ki jo je sestavila državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani M.Š.-Š., ki ni ne stvarno ne krajevno pristojna državna tožilka za vlaganje obtožnih aktov pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, zato ker nikoli ni bila niti imenovana in dodeljena na delo na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici ali na Državno tožilstvo Republike Slovenije, zato predlaga, da tudi iz tega razloga Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi, ker zoper obdolženca ni vložil obtožnega akta upravičeni državni tožilec. Ker navedena državna tožilka nikoli ni bila premeščena v smislu veljavnih predpisov zakona o državnem tožilstvu na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, pa tudi sicer zadeve višji oziroma generalni državni tožilec v skladu z določbami navedenega zakona sam ni prevzel. Sicer pa obstoječa in še ne objavljena razlaga 10. člena Zakona o državnem tožilstvu, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, ni v skladu z zakonom.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da nobena od očitanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Res je sicer, da je na prvi strani sklepa prvostopnega sodišča navedeno, da je bil izdan 24.3.1999, iz zadnje strani sklepa pa izhaja, da je bilo v zadevi odločeno 26.3.1999, ko so bile v zvezi z odločitvijo opravljene tudi vse odredbe in gre tedaj za napako v uvodu izpodbijanega sklepa. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z udeležbo posebne skupine tožilcev v postopku, ko naj bi po mnenju zagovornice v postopku sodelovala državna tožilka, ki za to ni bila upravičena. V zadevi je šlo za prevzem pregona po 10. členu Zakona o državnem tožilstvu. Procesna dejanja so povsem veljavna in v konkretni situaciji ne gre za premestitev, kakršno sicer pozna 36. člen Zakona o tožilstvu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Krajevna pristojnost sodišč v kazenskih zadevah je urejena v določbah od 26. do 31. člena ZKP. Prenos krajevne pristojnosti pa je urejen v 34. in 35. členu ZKP. Glede na sklep o prenosu krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi z Okrožnega sodišča v Novi Gorici na Okrožno sodišče v Kopru, je to sodišče drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na podatke spisa ni podlage za očitek, da je napadeni sklep izdalo krajevno nepristojno prvostopno sodišče. Ob redosledu procesnih dejanj Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Višjega sodišča v Kopru v zvezi z odločanjem o prenosu krajevne pristojnosti in Okrožnega sodišča v Kopru, ko je odločalo o predlogu o podaljšanju pripora v vloženi obtožnici, je očitno, da gre za pisno napako v uvodu napadenega sklepa, ko se navaja, da naj bi bila seja zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru že 24.3.1999. Napadeni sklep vsebuje na koncu na zadnji strani pravilen datum izdaje in sicer 26.3.1999. Ker gre očitno za pomoto v datumu, torej za pisno napako v številkah, je mogoče napadeni sklep sanirati skladno z določbo 365. člena ZKP. Glede na 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP je namreč mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je kot bistvena kršitev navedeno, če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej zadevi. Ker se očitek napadenemu prvostopnemu sklepu nanaša na kršitev določb o krajevni pristojnosti, tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena tudi v primeru, če bi Okrožno sodišče v Kopru v zadevi preuranjeno odločalo glede na to, da odločitev, tudi če bi jo sprejelo krajevno nepristojno sodišče, ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitosti in pravilnost sklepa o podaljšanju pripora v zvezi s predlogom v obtožnici. V tej smeri zagovornica s svojo zahtevo zaradi povedanega ni mogla imeti uspeha.

Deseti člen Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94), ki se je uporabljal ob času vložitve obtožnice, je določal, da lahko generalni državni tožilec Republike Slovenije za obravnavo več zahtevnih kaznivih dejanj ali iz drugih zelo tehtnih razlogov določi enega ali skupino državnih tožilcev. V 2. odstavku pa je navedeno, da v primeru iz prejšnjega odstavka lahko generalni državni tožilec premesti državnega tožilca na delo v drugo državno tožilstvo v skladu z določbami tega zakona. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da državna tožilka M.Š.-Š., ki je imenovana za delo k Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, ni upravičena državna tožilka za pregon obdolženca M.P., ker ni bila navedena nikoli premeščena ali dodeljena in tudi ne imenovana na Okrožno državno tožilstvo v Novo Gorico. Zagovornica obdolženca je enak ugovor kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z istim obdolžencem uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Kopru o zavrnitvi pritožbe zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora še za dva meseca med preiskavo (sklep z dne 28.1.1999).

Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za prevzem kazenskega pregona po pooblastilu generalnega državnega tožilca Republike Slovenije iz 10. člena Zakona o državnem tožilstvu. V danem primeru gre za prevzem pregona po pooblastilu, predvidenem v 10. členu po posebni skupini državnih tožilcev glede katere ni dvoma, da je bila vanjo imenovana okrožna državna tožilka M.Š.-Š. Očitana kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Obtožnico je namreč vložila okrožna državna tožilka, kar je skladno s predpisi, ki opredeljujejo upravičenega tožilca. Po določbi 2. odstavka 45. člena ZKP je državni tožilec pristojen, da glede kaznivih dejanj, za katere se storilec preganja po uradni dolžnosti, da vloži in zastopa obtožnico pred pristojnim sodiščem. Kateri državni tožilec je pristojen v konkretni zadevi za postopek pred okrožnim sodiščem, pa je v 46. členu ZKP določeno, da je to tisti državni tožilec, ki je pristojen v skladu z Zakonom o državnem tožilstvu. 1. odstavek 13. člena Zakona o državnih tožilstvih pa v zvezi s tem določa, da pred sodišči s položajem okrajnih in okrožnih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj položaj okrožnega državnega tožilca. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za uradno pregonljiva kazniva dejanja, ni nobenega dvoma, da sme vlagati obtožnice pred okrožnim sodiščem okrožni državni tožilec kot upravičeni tožilec. V obravnavanem primeru pa je skladno z 10. členom Zakona o državnem tožilstvu prej navedena okrožna državna tožilka funkcionalo pristojna tudi za vložitev obtožnice. Vsi pomisleki, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti v tej smeri zagovornica obd. P., so tako neupoštevni. Zaradi povedanega je bilo glede na obseg uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s členom 425. ZKP zavrniti kot neutemeljeno, saj nobena od zatrjevanih kršitev ni podana.