Jedro

V izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno dejansko stanje po čl. 191 ZOR, predvsem ni bila ugotovljena oblika malomarnosti.

Sodišče bo moralo ugotoviti hudo ali majhno malomarnost. Toženka je ravnala s hudo malomarnostjo takrat, če je ravnala v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega voznika v konkretni prometni situaciji (otrok skoči pred avto v naselju, ob prekoračeni hitrosti toženke). Mala malomarnost (lahka) je podana, če je toženka ravnala v nasprotju z ravnanjem posebno skrbnega voznika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

Glede na razveljavitev sodbe o pritožbi tožeče stranke ni bilo mogoče odločiti.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo odškodnino v višini 9,315.528,00 SIT, medtem ko je v presežku do 12,540.000,00 SIT zahtevek zavrnilo. Tožnici je sodišče dosodilo odškodnino v višini 2,000.000,00 SIT, medtem ko je za presežek do 2,400.000,00 SIT zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in se je zavzela za zvišanje odškodnine.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tudi tožena stranka in je terjala med drugim tudi znižanje odškodnine; predvsem pa se je tožena stranka pritožila zaradi zmanjšanja odškodnine po čl. 191 ZOR.

V pritožbi trdi, da tožena stranka tako visoko dosojene odškodnine ni zmožna plačati. Sodišče bi moralo po čl. 191 ZOR upoštevati gmotno stanje obeh strank in dosojeno odškodnino znižati, saj tožena stranka škode ni povzročila namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti.

Poudarja in obrazloži šibko premoženjsko stanje tožene stranke, saj le s težavo preživlja svojo družino. V pritožbi tožena stranka predlaga spremembo sodbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi navedla pritožbeno novoto in sicer, da so podani pogoji za znižanje odškodnine po čl. 191 ZOR (v zvezi s čl. 205 ZOR).

Za pravilno uporabo določb čl. 191 in 205 ZOR v izpodbijani sodbi še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker je bil materialnopravni ugovor postavljen šele v pritožbi.

Za pravilno uporabo določb čl. 191 ZOR je treba predvsem ugotoviti, s kakšno obliko malomarnosti je bila povzročena škoda. Pri tem prideta v poštev huda malomarnost ali lahka malomarnost. Pri tem je treba upoštevati, da stranka ravna s hudo malomarnostjo takrat, če ravna v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbne stranke; in z majhno malomarnostjo, če ravna v nasprotju z ravnanjem posebno skrbne stranke.

V konkretnem primeru je treba ugotoviti,kako bi ob konkretni prometni nesreči ravnal povprečno skrben voznik in kako bi ravnal posebno skrben voznik. Konkretne okoliščine prometne nesreče so že ugotovljene v pravnomočni sodbi glede temelja odškodninske odgovornosti.

Ko bo sodišče določilo abstraktno primerjalno ravnanje voznikov, bo to ravnanje primerjalo z ravnanjem toženke kot voznice in bo lahko ocenilo, ali je ravnala s hudo ali z lahko malomarnostjo. Le če bo ugotovljena lahka malomarnost bo smiselno ugotavljati še nadaljnje pogoje za uporabo čl. 191 ZOR, to je predvsem premoženjske razmere strank.

Ker še ni znano, ali bo uporabljena določba čl. 191 ZOR, pritožbeno sodišče ni moglo odločiti o višini denarne odškodnine.

V novem sojenju bo lahko sodišče pri odločanju o celotnem zahtevku upoštevalo pritožbeno trditev, da je bil v izpodbijani sodbi zavrnjen zahtevek v napačnem znesku. Iz list. št. 99 izhaja,da je tožeča stranka zahtevala za telesne bolečine in neugodnosti 3,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14,000.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,300.000,00 SIT.

O pritožbenih stroških obeh pravdnih strank bo odločilo prvostopno sodišče.