Jedro

Razlogi za ničnost pogodbe se nanašajo samo na sklenitev pogodbe, ne pa na njeno izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za vrnitev tovornjaka TAM 170 z 14 K, za plačilo uporabnine v tolarski protivrednosti 280 DEM mesečno od 1.10.1993 dalje ter za plačilo razlike tržne vrednosti vozila z 10% letno stopnjo od 25.8.1993 dalje za čas odvzema. Ugotovilo je, da je bila prodajna pogodba sklenjena dne 25.8.1993. Tožba je vložena dne 26.8.1996, torej po preteku enoletnega roka po 117. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pogodba ni nična. Tožnik je bil odsoten zaradi vožnje v Italiji. Za sklenitev pogodbe je pooblastil ženo C. Z. in ji pustil svojo osebno izkaznico, da bi lahko uredila prepis vozila na kupca. Tožnikova žena je ravnala v skladu s pooblastilom. S tožencem je šla v Mozirje, kjer so overovili pogodbo, sama je s traktorjem privlekla tovornjak do ceste in od toženca sprejela kupnino. Pogodba je bila v celoti realizirana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena in po 1. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o neobstoju pogodbe, o ničnosti pogodbe zaradi ponareditve podpisa in o tem, da kupnina ni bila plačana. V zvezi s tem opozarja na neskladja med izpovedbami posameznih prič in zlasti na razlike med njihovimi izpovedbami v pravdi in v predkazenskem postopku. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bilo dovoljeno dokazovanje, da toženec tovornjaka ni plačal. V postopku na prvi stopnji so bile pri zaslišanjih prič storjene kršitve, ker sodnica ni dovolila, da bi priče prosto povedale vse, kar o stvari vedo. Tako priča C. Z. ni mogla povedati tega, da toženec ni plačal kupnine in je pobegnil. O tem predlaga zaslišanje bivšega pooblaščenca J. Z. Napačen je tudi povzetek zapisnika o tem, da je tožnik za pogodbo izvedel ob prihodu iz Italije dne 26.8.1993. V zvezi z ugotavljanjem ničnosti je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je z vlogama z dne 15.11.1998 in z dne 17.1.1999 revizijo dopolnil in popravil. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožnikove tožbene zahtevke zavrnili iz dveh razlogov: ker zaradi poteka roka iz 1. odstavka 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) pogodbe ni več mogoče izpodbijati in ker pogodba ni nična. V teh odločilnih vprašanjih sta izpodbijani sodbi pravilni.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnikova žena v njegovi odsotnosti ravnala po njegovem pooblastilu in v skladu z njegovim naročilom. Z osebno izkaznico, ki ji jo je pustil v ta namen, je omogočila overitev pogodbe, izročila je tožencu tovornjak, ki ga je sama s traktorjem privlekla do ceste, in sprejela kupnino. Na tak način sklenjena prodajna pogodba je veljavna. Za prodajo motornih vozil ni predpisana nobena obličnost. Zapis pogodbe z overovljenim podpisom prodajalca je potreben za registracijo vozila, ne pa za veljavnost prodajne pogodbe kot pravnega posla obligacijskega prava. Zato za veljavnost pooblastila, ki ga je dal tožnik ženi, ni potrebna pismena oblika, kajti posebna oblika pooblastila je potrebna samo, če je predpisana za pogodbo, na katero se nanaša pooblastilo (90. člen ZOR). Prav tako dejstvo, da je tožnikov podpis na zapisu pogodbe ponarejen, ne vpliva na veljavnost ustno sklenjene pogodbe. Neveljaven je samo ponarejen zapis. Vendar je mogoče na podlagi veljavno sklenjene ustne pogodbe iztožiti izstavitev veljavne listine, potrebne za registracijo kupljenega vozila. Prav tako za veljavnost ustno sklenjene pogodbe ni bistveno, da je bila tudi realizirana. Tožnik bi mogel morebitno neplačano ali premalo plačano kupnino od toženca izterjati. Realizacija pogodbe je v tem primeru samo dokaz o sklenitvi pogodbe, ne vpliva pa na njeno veljavnost, kot napačno razlogujeta sodbi prve in druge stopnje.

Naveden je tudi odgovor na tožnikove revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Vse zatrjevane kršitve se namreč nanašajo na nebistvene okoliščine in sicer na vprašanje, ali je bila plačana kupnina, ali je toženec pobegnil brez plačila, ali je podpis na pogodbi ponarejen in kdo ga je ponaredil. Vse to pa za veljavnost pogodbe ni odločilno in zato tudi morebitne napake sodišča v zvezi s temi vprašanji ne pomenijo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja tudi za zatrjevane napake pri zasliševanju prič, kajti očitki v zvezi s tem se nanašajo na pojasnjevanje prej navedenih okoliščin, ki na veljavnost pogodbe nimajo vpliva. Sodišče pa utemeljeno odkloni izvedbo dokazov o okoliščinah, ki za odločitev niso pomembne (220. člen ZPP).

Ponareditev podpisa, neplačilo kupnine in ravnanje toženca po sklenitvi pogodbe niso razlogi za ničnost. Vse to se namreč nanaša na izpolnitev pogodbe, ne pa na njeno sklepanje. Razlogi za ničnost pa se nanašajo samo na sklepanje pogodbe, ne pa na njeno izpolnitev (103. člen ZOR). Ničnosti torej v obravnavanem primeru ni in zato povračilni in odškodninski zahtevki na tej podlagi niso utemeljeni.

Oba roka iz 117. člena ZOR - enoletni subjektivni in triletni objektivni - sta prekluzivna in ne zastaralna, kot zmotno navaja sodba prve stopnje. Revizija ima prav tudi v tem, da triletni objektivni rok dne 26.8.1996, ko je bila vložena tožba, še ni potekel, ker je bila 25.8.1996 nedelja. Toda enoletni rok iz prvega odstavka 117. člena je do vložitve tožbe vsekakor že potekel. Tožnik sicer očita sodbi druge stopnje napačen povzetek njegove izpovedbe. Toda to se ne nanaša na odločilne okoliščine. Ugotovitev, da je subjektivni rok tožniku pričel teči z dnem njegove vrnitve iz Italije, to je 26.8.1993, je utemeljena iz drugih razlogov. Tožnik je namreč v svoji izpovedbi, ko je bil dne 14.10.1994 zaslišan kot stranka, potrdil, da se je s tožencem pogajal o prodaji tovornjaka in da ga je toženec odpeljal (l. št. 18 spisa). V zvezi s tem, kdaj je izvedel za pogodbo, pa je izpovedal: "Žena mi je povedala, da je bil najprej odpeljan kamion, potem pa napravljena pogodba. Ko sem prišel iz Italije, sem videl, da je bil kamion odšlepan. Pogodbo sem videl šele leta 1996." (l. št. 18 spisa). Iz tega sledi, da je tožnik ugotovil dne 26.8.1993, ko se je po lastni navedbi in po ugotovitvi sodišča vrnil iz Italije, da tovornjaka ni več in da je bila napravljena pogodba. Videl pa je to pogodbo šele leta 1996. Toda rok iz 1. odstavka 117. člena ZOR prične teči tedaj, ko pogodbenik izve za razloge izpodbojnosti. Za okoliščine, ki jih je štel kot razloge izpodbojnosti, je tožnik vedel takoj: vedel je, ali in v kakšnem obsegu je pooblastil ženo za sklenitev pogodbe, da sam ni ničesar podpisal in da je bil tovornjak odpeljan. Pregled zapisa pogodbe pri tem ni bil pomemben. Zato rok iz 1. odstavka 117. člena ZOR ni pričel teči tedaj, ko je tožnik videl pogodbo, ampak tedaj, ko je ugotovil prej navedene okoliščine. To pa se je po njegovi lastni izpovedbi zgodilo takoj po njegovi vrnitvi iz Italije. Zato je tudi ugotovitev o tem, da je bila tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 117. člena ZOR, pravilna. V posledici tega je pravilna tudi zavrnitev tožnikovih zahtevkov, ki temeljijo na predpostavki razveljavitve pogodbe.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni obravnavalo vlog, s katerimi je tožnik po 9.11.1998, ko je potekel rok za vložitev revizije, dopolnjeval in popravljal svojo pravočasno vloženo revizijo. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, vezano na tridesetdnevni rok (1. odstavek 382. člena ZPP). Ker gre za prekluzivni procesni rok, so upoštevne samo navedbe in predlogi, podani pred njegovim iztekom.