Jedro

Škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, je bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka.

Tudi za oškodovance, ki so pred škodnim dogodkom pridobivali zaslužek s priložnostnimi deli ali zaposlitvami za določen čas, se šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku.

Pri spremembi tožbe prekluzija trditev in dokaznih predlogov ne velja. Prekluzija in pravilo o spremembi tožbe služita ekonomičnemu in smotrnemu vodenju postopka. Ker ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, je dovoljeno tudi utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zviša za 15.400,00 EUR in sedaj skupaj znaša 47.908,01 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 117,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe glede plačila odškodnine za nematerialno škodo v znesku 31.936,65 EUR ustavilo postopek) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova nematerialne škode (še) 32.508,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje (1. točka izreka); za materialno škodo iz naslova tuje nege in pomoči v času od 1. 1. 2009 do 30. 11. 2012 12.690,00 EUR z obrestmi od 20. 11. 2012 (2. točka izreka), iz naslova izgube na zaslužku v času od 1. 11. 2008 do 30. 11. 2012 pa 20.605,19 EUR s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka); od 1. 12. 2012 dalje plačevati mesečno rento iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 618,16 EUR bruto, po odvodu javnih dajatev v znesku 525 EUR neto (4. točka izreka sodbe), iz naslova tuje nege in pomoči pa v znesku 270,00 EUR (5. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (iz naslova nepremoženjske škode) je zavrnilo (6. točka izreka). Pravdne stroške tožnika v višini 3.219,37 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (7. točka izreka).

Tožnik se v pravočasni pritožbi vsebinsko pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, in sicer glede zavrnitve višjega zahtevka iz naslova plačila odškodnine za pretrpljene telesne bolečine z nevšečnostmi med zdravljenjem in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje glede na njegovo starost in poklic prisodilo prenizko denarno odškodnino in premalo upoštevalo aktualno sodno prakso. Sodišče je premalo upoštevalo, da tožnik občasne zmerne bolečine trpi še danes in jih bo v prihodnje. Gre za zelo neprijetne bolečine v hrbtu ob spremembah vremena in daljši stoji. Zaradi paraplegije ima tudi neprijetne krče v spodnjih okončinah. Zaradi bolečin še vedno po potrebi jemlje protibolečinske tablete na 2-3 dni. Bolečine v hrbtenici in sklepih bodo v bodoče vedno hujše s starostjo in z degenerativnimi spremembami, zato je terja odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 50.000,00 EUR. Ugotovljene hude trajne posledice, ki se kažejo v delni ohromljenosti spodnjega dela telesa in zaradi katerih tožnik ne more premikati noge v gležnjih, hodi pa lahko le z berglami in opornico, in še to le na krajše razdalje, sedeti pa dalj časa ne more, težave ima pri erekciji, uriniranju in odvajanju blata, terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvah izvedenca je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 80-90 %, kar govori o visoki stopnji trajnih posledic in nezmožnosti opravljanja kakršnekoli dejavnosti in aktivnosti. Ni verjetno, da bo tožnik našel kakšno zaposlitev, kjer ni potrebnega dolgotrajnega sedenja in kratkotrajna hoja ali stoja.

Zoper prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo (in sicer nad 20.908,01 EUR) in za materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 116.00,00 EUR upoštevati med pravdnima strankama nesporen 10 % soprispevek tožnika k nastali škodi. Glede na tožnikov soprispevek znaša pravična odškodnina torej 104.400,00 EUR, upoštevajoč revalorizirana delna plačila odškodnine za tovrstno škodo v znesku 83.491,99 EUR pa 20.908,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova izgube na zaslužku in bodoče mesečne rente iz tega naslova navaja, da je tožnik za svoj zahtevek, ki ga je utemeljeval zgolj z zaposlitvijo v družbi S., d. o. o., za določen čas, in s trditvami, da bi mu v tej družbi podaljšali delo, če ne bi prišlo do poškodbe, ni predložil nobenega dokaza. Po ugotovitvah sodišča tožnik ni imel dokončane osnovne šole, temveč le 7 razredov, torej je bil od 14. leta starosti večinoma nezaposlen. Gre za zelo kratko delovno dobo. Upoštevajoč nizko stopnjo izobrazbe in nezaposlenost večino časa pred škodnim dogodkom, je sodišče le na podlagi tožnikove izpovedi brez konkretnih dokazov napačno zaključilo, da je izkazana zadostna verjetnost, da bi mu podaljšali zaposlitev tudi v bodoče. Nepravilna je tudi odločitev, da tožena stranka ni izkazala, da bo tožnik lahko delal s preostalo delovno zmožnostjo. Iz zdravniškega potrdila ZD Kranj z dne 12. 11. 2009 namreč izhaja, da bi tožnik svojemu stanju primerno delo zmogel opravljati in da je poklicna rehabilitacija pri njem smiselna in potrebna. Dejstvo, da na rehabilitacijo ni bil napoten, ne more iti v njeno breme. Z dodatno poklicno rehabilitacijo bi si tožnik lahko povečal možnosti za pridobitev zaposlitve, saj bi lahko namesto fizičnega opravljal intelektualno delo. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen. Tožnik je šele s četrto pripravljalno vlogo podal trditve in dokaze v zvezi s škodo iz naslova izgube na zaslužku in mesečne rente, ki jih je sodišče z nejasno obrazložitvijo štelo za pravočasne in na njihovi podlagi odločilo o tem delu zahtevka. Ker je sodišče oprlo na prepozne trditve in dokaze, je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet pritožbenega preizkusa odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo nad zneskom 20.908,01 EUR (delno 1. točka izreka) in odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku (3. in 4. točka) ter zavrnilni del sodbe(1), kolikor se nanaša na zavrnitev večjega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (delno 6. točka). V preostalem delu je izpodbijana sodba pravnomočna. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

O nepremoženjski škodi Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi drugo načelo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri, še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic.

Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 116.00,00 EUR (od tega 35.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 65.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 7.000,00 EUR za strah in 9.000,00 EUR iz naslova skaženosti)(2), ki jo je zmanjšalo za revaloriziran znesek delnih plačil. Pri ugotavljanju dejstev, potrebnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicinsko stroko, smer kirurgija-travmatologija, prof. dr. M.C., zdravstveno dokumentacijo in tožnikovo izpoved. Pri obravnavi posameznih oblik škode je upoštevalo obseg in vsebino preteklega in bodočega telesnega in duševnega trpljenja, kot ga je ugotovil izvedenec in potrdil tožnik.

Tožnikova pritožba je utemeljena zoper odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje intenziteto in trajanje pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ovrednotili prenizko. Iz podrobnih in obširnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pravdni stranki s pritožbama ne izpodbijata, so razvidne dolgotrajne in zelo intenzivne tožnikove telesne bolečine, ki jih je trpel zaradi v prometni nesreči utrpljene posebno hude telesne poškodbe(3) in jih bo v hrbtenici in spodnjih okončinah trpel občasno zmerno tudi v prihodnje, ter številne obsežne in izredno hude nevšečnosti med zdravljenjem (predvsem dolgotrajno bivanje v bolnišnici (188 dni) in na rehabilitaciji (120 dni) ter v zdravilišču (21 dni), dva obsežna operativna posega, ki sta bila izjemno dolga in zapletena ter številni drugi posegi (imobilizacija, fiskacija, odstranitev, previjanje in povijanje ran...), izpostavljenost večjim in manjšim dozam ionizirajočega sevanja (26 krat), dolgotrajno nošenje opornic in steznika, nošenje katetra, uporaba plenic, jemanje visokih doz protibolečinskih sredstev, vezanost na posteljo, uporaba invalidskega vozička, zdravljenje razjed ter številne kontrole pri specialistih (15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na takšne telesne bolečine in neugodnosti med dolgotrajnim zdravljenem po oceni pritožbenega sodišča iz naslova tovrstne škode tožnik utemeljeno terja denarno odškodnino v znesku 50.000,00 EUR.

Pritožba utemeljeno izpodbija tudi odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožnikove hude trajne posledice poškodbe in posledično njegovo trpljenje oziroma duševne bolečine zaradi omejitev v njegovi življenjski aktivnosti, kot so podrobno opisane v 17. točki izpodbijane sodbe in jim tožena stranka ne nasprotuje, ovrednotilo prenizko. Glede na tožnikovo mladost (ob nesreči je bil star 19 let) in dejstvo, da je bil pred nesrečo v obdobju polne življenjske aktivnosti, sedaj pa je zaradi posledic škodnega dogodka (paraplegija z delno ohromljenostjo spodnjega dela telesa, zaradi česar ne čuti stopal in lahko hodi samo na krajše razdalje (do 100 m) zgolj z berglami in opornico, in sicer počasi in nerodno, pri čemer večji del teže premaguje z rokami; daljše hoje in dolgotrajnega sedenja pa ni sposoben) nesposoben za fizično delo, zelo omejen pri osnovnih zahtevnejših življenjskih aktivnostih in onemogočena mu je vsakršna športna ali prostočasna dejavnost, ima pa tudi težave pri erekciji, uriniranju in odvajanju blata, zaradi česar uporablja plenice, takšno stanje pa je dokončno in ni pričakovati izboljšanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podana podlaga za zvišanje odškodnine. Pravična odškodnina v skladu s 179. členom OZ predstavlja znesek 80.000,00 EUR, ki je tudi v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Glede na navedeno celotna odmerjena odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo znaša 146.000,00 EUR (4), ki je ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih posebno hudih škodnih primerih. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da se za podobne škodne posledice prisoja odškodnina v razponu od 80 do 200 povprečnih mesečnih plač (5). Odškodnino pa je treba zmanjšati za med pravdnima stranka nesporen tožnikov 10 % soprispevek, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka. Upoštevaje tožnikov soprispevek znaša denarna odškodnina 131.400,00 EUR. Ker je bil s strani tožene stranke že izplačan nesporni del odškodnine za to škodo - po izračunu sodišča prve stopnje, ki mu pravdni stranki ne nasprotujeta, znaša valoriziran znesek vseh delnih plačil na dan izdaje izpodbijane sodbe 83.491,99 EUR - je tožnik iz tega naslova upravičen še do odškodnine v znesku 47.908,01 EUR. Upoštevaje znesek, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje (32.508,01 EUR (6) - brez upoštevanja soprispevka), je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo še odškodnino v znesku 15.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010, kot je bilo zahtevano, saj tožena stranka tožnikovim trditvam o njeni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti ni ugovarjala (299. člen OZ).

O premoženjski škodi Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nemožnosti za delo med zdravljenjem in rente iz tega naslova (174. člen OZ). Kot je že podrobno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti(7). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi se tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, po veliki verjetnosti še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo, in sicer s (fizičnim) delom (za določen čas, pogodbeno ali priložnostno). Za takšno presojo je imelo sodišče oporo v prepričljivi izpovedi tožnika. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni predlagal nobenih dokazov, ki bi potrdili navedbe, da bi tudi po zaposlitvi za določen čas še naprej opravljal delo pri istem delodajalcu. Nasprotnih dokazov, ki bi ovrgli trditve tožnika, tožena stranka ni ponudila. Ni sporno, da je tožnik dokončal le sedem razredov osnovne šole in da je bil v času nesreče zaposlen za določen čas. Toda v razmerah, ko je vse več zaposlitev omejenih na določen čas, ni edino merilo za zapolnitev pravnega standarda “normalen tek stvari“ v zvezi s to vrsto škode le zaposlitev za (ne)določen čas, kot to skuša prikazati tožena stranka. Po ustaljeni sodni praksi se tudi za oškodovance, ki so pred škodnim dogodkom pridobivali zaslužek s priložnostnimi deli ali zaposlitvami za določen čas, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku. Ugotovljeno je, da je tožnik po zaključku sedemletke poskušal dokončati osnovno šolo, a neuspešno, eno leto pa je tudi obiskoval srednjo gradbeno šolo, prav tako je bil pred zaposlitvijo v času škodnega dogodka (pri S., d. o. o.) zaposlen eno leto v podjetju S. T, d. o. o. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da je tožnik pred nezgodo večino časa, ko se ni šolal, pridobival zaslužek. Pritrditi je tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala z večjo stopnjo verjetnosti, da bi tožnik lahko delal s preostalo delovno zmožnostjo oziroma da bi delo dobil s poklicno rehabilitacijo. Ravno v tej zadevi postavljen sodni izvedenec je ugotovil, da tožnik ne bo več sposoben za delo, kjer je potrebna že kratkotrajna hoja ali stoja in kjer je potrebno dolgotrajno sedenje. Takšno stanje je dokončno in izboljšanj ni pričakovati. Na izvedensko mnenje tožena stranka ni imela pripomb. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da tožnik, ki je bil pred poškodbo zdrav in aktiven moški, ne more več opravljati nobenega fizičnega dela, ki terja že krajšo hojo in stojo ter dolgotrajno sedenje. S pritožbenim sklicevanjem na zdravniško potrdilo ZD Kranj z dne 12. 11. 2009, izdanega s strani splošne zdravnice, ki meni, da bi s poklicno rehabilitacijo ob svojem fizičnem stanju tožnik zmogel opravljati primerno delo, tožena stranka ne more omajati dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, saj potrdilo ne izkazuje, da bi bil tožnik le delno nezmožen za delo. Ob tem, da je nesporno, da tožnik tudi po večkratnih poskusih ni uspel končati z osnovnim šolanjem, je nekorektno pritožbeno navajanje, da bi bil tožnik s pomočjo poklicne rehabilitacije namesto fizičnega dela zmožen opravljati intelektualno delo.

Izkazana nezmožnost za delo/okrnitev sposobnosti pridobivanja zaslužka se odraža kot premoženjsko prikrajšanje, zato tožniku pripada škoda, ki se kaže v zaslužku, ki bi ga dejansko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Ko bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev (ki je sicer hipotetična) ali če se bodo pomembneje spremenile okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče prve stopnje, bo lahko tožena stranka glede na določbo 175. člen OZ uveljavljala odpravo ali zmanjšanje rente.

Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje odločitvi o tem, kolikšen znesek pripada tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka. Med postopkom je povsem pavšalno ter brez konkretnih navedb ugovarjala opredeljeni višini zahtevka iz tega naslova. Določnega ugovora, ki bi ga sodišče prve stopnje sploh lahko preizkusilo, ni podala. Sodišče je na 18. in 19. strani izpodbijane sodbe obrazložilo, na katere dokazne listine se je oprlo pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka, pri katerem je upoštevalo davčno zakonodajo in tožnikov soprispevek k nastali škodi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo na prepozno zatrjevana dejstva in predlagane dokaze. Razlogi izpodbijane sodbe o pravočasnosti trditev in dokazov so jasni. Tožnik je s četrto pripravljalno vlogo, ki je bila sicer vložena po prvem naroku za glavno obravnavo spremenil (povečal/povišal) tožbeni zahtevek iz naslova izgube na zaslužku in mesečne rente. Pri spremembi tožbe prekluzija trditev in dokaznih predlogov ne velja(8). Prekluzija in pravilo o spremembi tožbe služita ekonomičnemu in smotrnemu vodenju postopka. Ker ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, je dovoljeno tudi utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Sprememba tožbe je bila dopustna (prvi odstavek 185. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje glede spremenjene tožbe pravilno odločalo na podlagi v tej vlogi podanih trditev in dokazov. Bistvena kršitev določb postopka, ki jo je tožena stranka sicer pravočasno uveljavljala v skladu s 286 b. členom ZPP, torej ni podana.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede obveznosti plačila odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (v 1. točki izreka) temu ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Čeprav je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, v stroškovno odločitev ni posegalo (165. člen ZPP), saj se uspeh tožnika, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (84 %), s tem ni spremenil, pravdni stranki pa s strani sodišča prve stopnje priznanih in odmerjenih stroškov s pritožbo konkretizirano ne izpodbijata. Zato je odločitev o stroških potrdilo.

Upoštevaje okoliščine primera sta pravdni stranki s pritožbama uspeli približno enako (50 %), kar pomeni, da sta upravičeni do povrnitve sorazmernega deleža priglašenih in potrebnih pritožbenih stroškov (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 969,60 EUR (po tarifni številki 3210 ZOdvt 788,00 EUR nagrade za postopek glede v pritožbi sporni del(9), poštni stroški 20 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV), upoštevaje uspeh 484,80 EUR. Pritožbeni strošek tožene stranke pa predstavlja sodna taksa za pritožbo v znesku 735,00 EUR (po tar. št. 1121 ZST-1), upoštevaje uspeh pa 367,50 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 117,30 EUR pritožbenih stroškov, kot izhaja iz izreka te sodbe.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zoper ugodilni del sodbe tožnik niti nima pravnega interesa, saj je v tem delu v sporu zmagal. (2) Tožnik je uveljavljal odškodnino - iz naslova telesnih bolečin 50.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjske aktivnosti 95.000,00 EUR, za strah 8.000,00 EUR in za skaženost 12.000,00 EUR, upoštevajoč njegov 10 % soprispevek in znesek delnih plačil v višini 79.652,97 EUR - v višini 68.847,03 EUR.

(3) Zdrobljen izpahnjen zlom XII. prsnega vretenca, zdrobljen odprt sklepni zlom spodnjega dela leve goleni, izpah in zlom notranjega gležnja na desni nogi in posledično ohromelost spodnjih okončin.

(4) 50.000 EUR iz naslova telesnih bolečin, 80.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 9.000 EUR iz naslova skaženosti in 7.000 EUR za strah.

(5) Primerjaj tudi Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, judikat na str. 552, 555. (6) 116.000,00 - 83.491,99 EUR

(7) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 5. 2012, opr. št. II Ips 100/2011; sodbo in sklep VSL z dne 5. 12. 2012, opr. št. II Cp 362/2012, in druge.

(8) Glej D. Wedam Lukič: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, UL RS, 2006, str. 202, in judikate Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2870/2010, II Cp 3778/2010, I Cpg 18/2003, ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, VIII Ips 33/2008. (9) Izhajajoč iz specifikacije zahtevka glede nepremoženjske škode (list. št. 132) in izpodbijane sodbe je upoštevaje vsebino pritožbe (glede telesnih bolečin in zmanjšanja življenjske aktivnosti) sporen iz tega naslova zahtevek za 28.900,00 EUR; pritožbeno sodišče ni vezano na opredelitev spornosti predmeta v uvodu pritožbe.