Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bo ob obdolženčevi nekaznovanosti, njegovi pripravljenosti plačati oškodovanki nematerialno škodo, njegovemu obžalovanju kaznivega dejanja, delni prisotnosti alkohola in sorazmerno milim psihičnim posledicam pri oškodovanki, tudi pogojna obsodba z določenima osem mesecev zapora in triletno preizkusno dobo za kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, po čl. 183/IV in I KZ, dosegla namen kazenskopravnega varstva, je pritožbo državne tožilke, v kateri se je zavzemala za izrek zaporne kazni, zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po čl. 183/IV in I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka ter mu odvzelo revijo Kaj - SPECIAL. Oškodovanko je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila okrožna državna tožilka in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče zaporno kazen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da bo v obravnavanem primeru namen kazenskopravnega varstva dosežen tudi z izrekom pogojne obsodbe. To sme sodišče izreči, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Svojo odločitev za izrek pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo s težo storjenega dejanja, ugotovljeno delno prisotnostjo alkohola pri obdolžencu, psihičnimi posledicami zaradi storjenega kaznivega dejanja pri oškodovanki, obdolženčevo nekaznovanostjo, njegovim neoporečnim življenjem, obžalovanjem ter pripravljenostjo povrniti nepremoženjsko škodo oškodovanki. Ob tem ni mogoče prezreti, da ravnanje obdolženca pri oškodovanki le ni pustilo takšne posledice, kot meni pritožnica, saj je po opravljenem razgovoru z njo socialna delavka ocenila, da k sodelovanju ni potrebno pritegniti psihologa, sama izvršitvena oblika obdolžencu dokazanega kaznivega dejanja pa predstavlja najmilejšo obliko storitve tega kaznivega dejanja, zaradi česar je tudi zagrožena le kazen zapora do treh let. Ker je sodišče prve stopnje kot iskreno ocenilo obdolženčevo obžalovanje ter njegovo pripravljenost nuditi oškodovanki premoženjsko nadomestilo za svoje ravnanje, ob obdolženčevi nekaznovanosti tudi po oceni sodišča druge stopnje nudijo naštete okoliščine dovolj osnove za zaključek, da strožje kaznovanje ni potrebno in da bo že opozorilo ob izrečeni zaporni kazni ter triletni preizkusni dobi obdolženca odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. čl. ZKP), je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 391. čl. ZKP.