Jedro

V skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sprememba organizacije dela tako, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, poslej opravlja samo eden, pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Dejstvo, da se je tožena stranka za takšno spremembo organizacije dela odločila na podlagi nedoseganja planiranih rezultatov glede prihodka in marže, pa pomeni, da je podan tudi ekonomski razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 4. 2012 (pravilno: 2013) in za njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka in je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009 ter aneksov k tej pogodbi, na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov - A. in B.; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prizna vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, tj. od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja, tožniku pa v 15 dneh povrniti njegove stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je izpodbijana sodba povsem protispisna, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je tudi pravi primer tega, kar pravna teorija označuje kot sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je tožnika tako pozvalo, da predloži odločbo iz katere je razvidna višina nadomestila, ki ga je prejemal na Zavodu RS za zaposlovanje, to odločbo pa sodišče potrebuje le v primeru, če ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na napačno oceno izpovedb prič C.C. in D.D. ter zakonite zastopnice tožene stranke E.E. kakor tudi na razpredelnico, ki naj bi izkazovala tožnikovo izkoriščenost. Sodišče prve stopnje pa se je izognilo oceni preostalih izvedenih dokazov. Tako je ignoriralo ugotovitev, da je tožena stranka F.F. zaposlila za določen čas šestih mesecev le tri mesece preden je domnevno ugotovila, da ni več dela za tožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka tožnikovo delo prenesla na F.F., ter da so bili rezultati za januar 2013 povsem ustrezni. Tudi ni upoštevalo, da se spomladi začne trend upadanja obsega dela na oddelku G. revizije, da pa je kljub temu bilo dovolj dela za dve osebi, le razporejeno je bilo tako, da je bila obremenitev F.F. mnogo večja kot pa obremenitev tožnika. Vsi dokazi skupaj jasno kažejo na namero tožene stranke, da se tožnika znebi, vendar ne zaradi poslovnih razlogov, temveč zaradi njegove domnevne nesposobnosti, kar naj bi bilo razvidno iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke E.E. o tem, da tožnik dela ni opravljal pravilno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je delovna obremenitev pri toženi stranki razporejena glede na proces revizije, kar je razvidno iz tega, da je tožena stranka za delo, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ves čas zaposlovala več kot eno osebo. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zaposlitev H.H. v septembru 2013 ni bistvena. Ta zaposlitev dokazuje, da je delo obstajalo, upad prihodkov in dela, na podlagi katerega je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je bil le začasen. Sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, da je I.I., ki je formalno sicer zaposlen v sestrski družbi J. d.o.o., opravljal delo v okviru delovnega procesa pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je bolj kot dejstvo, ali je delodajalec imel delo za tožnika, upoštevalo domnevno slab poslovni rezultat. S takšno interpretacijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, bi delodajalec delavca lahko odpustil na podlagi bodočih projekcij in ne na podlagi dejanskega stanja, predvsem pa bi za isto delo lahko zaposlil drugega delavca v hčerinskem podjetju. V konkretnem primeru so se te projekcije izkazale za napačne, saj sicer ne bi bilo novih zaposlitev, predvsem ne zaposlitve H.H. 1. 9. 2013. Nesprejemljivo je, da sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka imela resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi že po dveh mesecih podpovprečnih rezultatov v mrtvi sezoni. To se zgodi vsako leto, pogodba o zaposlitvi F.F. bi se iztekla čez dva meseca in pol, zato bi tožena stranka v novem poslovnem letu lahko odločila, ali bo delo na G. revizijah nadaljevala zgolj z enim zaposlenim, ali pa bi morda F.F. ponudila nadaljevanje zaposlitve. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, če bi upoštevalo sodno prakso razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006 o tem, da delodajalec ne more iz poslovnega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba na povsem zgrešen način uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za uveljavljanje te kršitve ne zadošča zgolj splošna navedba, da je izpodbija sodba protispisna, temveč bi tožnik moral navesti v čem je nasprotje med tem kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato ob neustreznih pritožbenih navedbah, tega pritožbenega razloga niti ni možno preizkusiti.

Z navedbo, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo. O sodbi presenečenja, kot posledici neustreznega materialno procesnega vodstva, govorimo kadar sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, zato izdana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Vendar pa sodišču prve stopnje ni možno očitati ravnanja v nasprotju z načelom materialnega procesnega vodstva zgolj zato, ker je predsednica senata na prvem naroku za glavno obravnavo tožnika pozvala, da predloži dokazilo o višini nadomestila, ki ga je prejemal iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Predsednica senata je pri tem pojasnila, da je to potrebno za primer, če bi sodišče ugodilo reparacijskemu zahtevku. Iz takšnega sklepa nikakor ne sledi, da bi stranke smele pričakovati samo sodbo, s katero bi bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno. S stališča končne odločitve je bil ta poziv sodišča sicer res nepotreben, vendar je bilo strankama povsem razumljivo pojasnjeno, da sodišče to dokazilo potrebuje le v primeru, če bo reparacijskemu zahtevku ugodilo. S tem še ni bilo prejudicirano, da bo sodišče tožbenemu zahtevku tudi v resnici ugodilo. Bistvena je kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, je podana le v primeru, če bi nepravilna uporaba ali pa neuporaba kakšne določbe ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Nepotrebni poziv sodišča tožniku, da predloži dokazila o višini prejetih nadomestil, v ničemer ni vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Upoštevanje pritožbenega ugovora bi pomenilo, da bi šlo za sodbo presenečenja vedno, kadar bi se v postopku izvajali dokazi, ki utemeljujejo odločitev, ki je nasprotna od sprejete.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009 za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov - A. in B.; - v oddelku G. sta bila v času odpovedi zaposlena dva revizorja informacijskih sistemov: tožnik in F.F.; - po pregledu rezultatov in potreb v marcu 2013 se je tožena stranka odločila, da bo zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov - A. in B. v oddelku G. za enega delavca; - tožena stranka se je odločila, da bo v delovnem razmerju obdržala F.F., ki je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 1. 2013 in je nadomestil K.K., ki je pred tem skupaj s tožnikom opravljal delo revizorja informacijskih sistemov; - tožena stranka je tožniku 16. 4. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; - iz razpredelnice o izpolnjevanju poslovnega plana izhaja, da je tožena stranka za čas do aprila 2013 v oddelku L., v katerem je bil zaposlen tožnik, načrtovala prihodke v višini 2.254.000,00 EUR, dejansko pa jih je dosegla 1.887.000,00 EUR oziroma 83,7 % načrtovanega; - v istem obdobju je bila načrtovana marža 5.686,00 EUR, dejansko pa je oddelek dosegel maržo v višini 4.785,00 EUR, kazalo pa je tudi, da bodo izgubili nekaj dotedanjih strank ter da ne bodo pridobili novih; - priča C.C. je pojasnil, da so v januarju 2013 dosegli normo, v februarju so zaostali za 25 %, v marcu pa za 42 %, kar približno ustreza 70 % planiranih prihodkov, na kar se sklicuje odpoved pogodbe o zaposlitvi; - po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je delo na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov - A. opravljal F.F. in sicer do 31. 5. 2013, nakar se je tožena stranka odločila za ukinitev pododdelka revizije informacijskih sistemov in ukinitev delovnega mesta revizor informacijskih sistemov A..

Ni bistveno, da je F.F. pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil dobre tri mesece pred odločitvijo tožene stranke o prenehanju potrebe po opravljanju dela enega delavca na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov - A.. Pogodbo o zaposlitvi s F.F. je bila sklenjena 2. 1. 2013, odločitev o ukinitvi delovnega mesta pa je bila sprejeta po ugotovitvi rezultatov za prvo tromesečje leta 2013 ter na podlagi teh rezultatov. Navedeno pomeni, da toženi stranki ni možno očitati, da bi že v začetku leta 2013 morala predvidevati, da v naslednjih treh mesecih ne bo dosegala planiranih dohodkov in načrtovane marže. Sicer pa se sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na izpovedbo C.C. o tem, da so ob koncu novembra 2012 ugotovili, da so za planom zaostajali samo za 6 % in da so zato F.F. ponudili zaposlitev, s katero so nadomestili odhod K.K..

Zaposlitev F.F. tožnik problematizira v zvezi s sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006. Vendar pa je dejansko stanje v navedeni zadevi povsem drugačno, kot pa v tem sporu. V navedenem sporu je delodajalec v času obvestila delavca o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi ob sami odpovedi in še po poteku odpovednega roka na istem delovnem mestu zaposloval drugega delavca na podlagi vsakokratnih pogodb o zaposlitvi za določen čas enega meseca. Zato je revizijsko sodišče tudi sprejelo stališča, da delodajalec iz poslovnega razloga delavcu ne more odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas in s tem delavcem še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pa takrat, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s F.F. še ni sprejela odločitve o zmanjšanju števila delavcev na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov A., temveč je nasprotno s to zaposlitvijo zagotovila, da sta to delo še naprej opravljala dva delavca. Prav tako tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na istem delovnem mestu ni zaposlila novega delavca.

Ni možno slediti tožnikovemu razlogovanju, da je bilo dela sicer dovolj za dva delavca, da pa ni bilo enakomerno razporejeno, ker je bila obremenitev F.F. večja od obremenitve tožnika. Koliko delavcev bo delodajalec imel na posameznem delovnem mestu je stvar njegove odločitve. Dejstvo pa je, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnika na delovnem mestu revizorja informacijskih sistemov ostal zaposlen samo en delavec, dokler ni še ta podal odpovedi.

Glede na to, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela in ukinila eno delovno mesto revizorja informacijskih sistemov - A. in B. tako, da je namesto dveh delavcev obdržala samo enega in da je dokazala tudi zatrjevano nedoseganje planiranih rezultatov, kar je bil razlog za takšno spremembo organizacije, ni možno slediti pritožbenim navedbam, da naj bi šlo le za navidezno prenehanje potreb po delu tožnika in da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezadovoljstvo z njegovim delom.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bila odpoved podana na podlagi nekih bodočih projekcij, ki so se izkazale za netočne. Tožena stranka je dejansko spremenila organizacijo dela, pri tem pa je tudi izhajala iz dejansko doseženih poslovnih rezultatov.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno kaj se je s področjem revizij informacijskih sistemov dogajalo po juniju 2013, to je dva meseca po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno presojati glede na stanje ob sami odpovedi. Seveda je s kasnejšim dogajanjem možno dokazovati, da je šlo le za navidezno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela in za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar v konkretnem primeru iz izvedenih dokazov kaj takšnega ne izhaja. Zlasti pa zlorabe tega inštituta ne more pomeniti kasnejša zaposlitev H.H. v eni od povezanih družb tožene stranke v septembru 2013 ali pa opravljanje dela I.I., prav tako v drugi družbi, ki je povezana s toženo stranko.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 in da je izpodbijana odpoved zakonita. V skladu s citirano določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sprememba organizacije dela tako da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, poslej opravlja samo eden, prav gotovo pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR. Obenem dejstvo, da se je tožena stranka za takšno spremembo organizacije dela odločila na podlagi nedoseganja planiranih rezultatov glede prihodka in marže pomeni, da je podan tudi ekonomski razlog v smislu citirane določbe.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.