Jedro

Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba občinske uprave Občine Ormož št. 0142-1/2017 07/9 z dne 5. 8. 2021 v zvezi z odločbo župana Občine Ormož št. 0142-0001/2017 07/9 z dne 11. 11. 2021 se odpravi v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na tožečo stranko, in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Občina Ormož (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v ponovljenem postopku, po tem, ko je Upravno sodišče RS (UPRS), s sodbo opr. št. II U 436/2017-14 z dne 19. 8. 2020 izpodbijano odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje, na podlagi takratnega 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) z odločbo št. 0142-1/2017 07/9 z dne 5. 8. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila vloge vlagateljic A. A., B. B. in tožnice v zvezi z dodelitvijo koncesije za opravljanje javne službe v osnovi zdravstveni dejavnosti na področju patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož, za območje naselij Ormož, Hardek, Pušenci, Hum, Frankovci in Loperšice (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v prvotnem postopku 24. 12. 2017 objavil Javni razpis za dodelitev koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti na področju patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož, za območje naselij Ormož, Hardek, Pušenci, Hum, Frankovci in Loperšice. Strokovna komisija je ugotovila, da sta prispeli dve popolni vlogi, in sicer vlagateljic B. B. in A. A. (sedaj tožnice), ena vloga pa je bila nepopolna. Po seštevku točk na podlagi meril in kriterijev je komisija vlogo tožnice višje ovrednotila in podala predlog za izbor koncesionarja prvostopenjskemu organu. Na podlagi zaprosila je bilo v postopku pridobljeno tudi mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Maribor (v nadaljevanju ZZZS), ki je 23. 5. 2017 podal pozitivno mnenje za prenos koncesije od C. C. na A. A. Na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 42. člena ZZDej je bilo določeno, da se koncesija podeli z odločbo občinskega organa, ki je pristojen za zdravstvo, skupaj s soglasjem Ministrstva za zdravje. Ministrstvo za zdravje je na podlagi zaprosila prvostopenjskega organa, z dne 29. 5. 2018 ugotovilo, da se koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko javni zdravstveni zavod na določenem območju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja. Ministrstvo za zdravje je zato 31. 5. 2017 za mnenje k podelitvi koncesije zaprosilo Zdravstveni dom Ormož, ki je 1. 6. 2017 podal mnenje, da se s podelitvijo predmetne koncesije ne strinja. Ministrstvo za zdravje je zato zahtevo prvostopenjskega organa za izdajo soglasja k podelitvi koncesije za opravljanje patronažnega varstva in nege na domu v obsegu 1,0 programa v mreži javne zdravstvene službe na območju Občine Ormož zavrnilo. Zoper napadeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa jo je župan Občine Ormož z odločbo št. 0142-1/2017 07/9 z dne 11. 8. 2017 zavrnil. Tožnica je sprožila upravni spor, kjer je sodišče s sodbo II U 436/2017 z dne 19. 8. 2020 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3.V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ upošteval, da se je v vmesnem času spremenila zakonodaja na področju podelitve koncesije v zdravstveni dejavnosti. Spremenjena določila ZZDej so bila podlaga novo izdani izpodbijani odločbi. Sklicuje se na 42. člen, 44. člen in 44.a člena ZZDej. Prvostopenjski organ je 5. 10. 2020 Ministrstvo za zdravje na podlagi sodbe sodišča št. II U 436/2017-14 z dne 19. 8. 2020 zaprosil za dopolnitev sklepa o zahtevi za izdajo soglasja k podelitvi koncesije za opravljanje javne zdravstvene dejavnosti, s katerim je Ministrstvo za zdravje zavrnilo izdajo soglasja k podelitvi koncesije, in sicer, da naj konkretno obrazloži, da se zahteva za izdajo soglasja k podelitvi koncesije zavrne.

4.Ministrstvo za zdravje je prvostopenjski organ pozvalo, naj dopis dopolni z dopolnjenim predlogom koncesijskega akta (odlok o podelitvi koncesije) v skladu s 44.a členom ZZDej ter utemeljitvijo razlogov za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZZDej. Na tej podlagi je prvostopenjski organ zaprosil Zdravstveni dom Ormož, da se opredeli do opravljanja javne zdravstvene dejavnosti v Občini Ormož, na področju patronažnega varstva in nege na domu, v obsegu 1,0 tima. Zdravstveni dom Ormož je prvostopenjski organ obvestil, da v skladu z 42. členom ZZDej kot javni zdravstveni zavod, zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, in zagotavlja dostopnost do zdravstvenih storitev, ter se s podelitvijo koncesije ne strinja.

5.Prvostopenjski organ je nato v skladu z opredelitvijo Zdravstvenega doma Ormož ugotovil, da ne more dopolniti koncesijskega akta, kot mu je naložilo Ministrstvo za zdravje, saj ne obstajajo več razlogi za podelitev koncesije. Ministrstvo za zdravje naj bi v dopisu z dne 14. 3. 2021 ugotovilo, da se za podelitev koncesije uporablja trenutno veljavno pravo in da je Zdravstveni dom Ormož podal negativno mnenje in se s podelitvijo koncesije ne strinja. Prvostopenjski organ je tako zaključil, da ne obstaja podlaga za spremembo koncesijskega akta in izvedbo postopka za podelitev koncesije s skladu s 44. ter 44.a do 44. k členom ZZDej.

6.Prvostopenjski organ se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje, da je tudi pri ponovnem odločanju sledil načelu zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in uporabil predpis, ki je bil veljaven v času ponovnega odločanja na prvi stopnji in se skliceval na relevantno sodno prakso. Pojasnjuje še, da poleg navedenega Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki se uporablja pri podelitvi koncesij v primerih, ko poseben zakon tega ne ureja, v 59. členu določa, da javni partner tudi po objavi Javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. Prvostopenjski organ se je torej lahko odločil, da koncesije ne podeli, saj je utemeljil, da bo koncesionirano dejavnost opravljal javni zavod, ki ga je ustanovila občina, in torej ni več potrebe po izvajanju dejavnosti javne službe v obliki koncesije.

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa jo je župan Občine Ormož (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 0142-0001/2017 07/9 z dne 11. 11. 2021 zavrnil (I. točka izreka) in odločil, da posebni stroški niso nastali (II. točka izreka). Drugostopenjski organ je v obrazložitvi naprej povzel dosedanji potek postopka in se opredelil do posameznih navedb tožnice. Glede navedbe tožnice, da je v ponovljenem postopku sprejema izpodbijane odločbe prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, kjer se tožnica niti ni seznanila z nobenim dejanjem, drugostopenjski organ odgovarja, da je sam postopek naravnan tako, da tožnica ne bi imela vpliva nanj, zato njeno vključevanje ne bi imelo smisla. Dejstva naj bi bila takšna, da bodisi obstaja podlaga soglasja ali pa ne obstaja. Sklicuje se na Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 ("Skupaj za družbo zdravja"), iz katere izhaja, da se koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, izdajo oz. ne izdajo soglasja bi tako naj nalagal takratni zakon.

8.Glede ugovora neobrazloženosti drugostopenjski organ ugotavlja, da je prav tako neutemeljen. Sklicuje se na določilo 42. člena ZZDej, ki podelitev koncesije predvideva zgolj ob ugotovljeni potrebi po izvajanju zdravstvene dejavnosti, če zdravstveni zavod ne zagotavlja izvajanja javne zdravstvene dejavnosti oziroma zagotoviti potrebne dostopnosti storitev. Zdravstveni dom Ormož, pri katerem je prvostopenjski organ preveril kako poteka opravljanje javne zdravstvene dejavnosti, pa je podal negativno mnenje. Slednje naj bi predstavljalo bistveno informacijo v postopku, zato naj bi bile neutemeljene navedbe tožnice o nezadostni razpoloženosti prvostopenjskega organa glede upoštevanja navedb Zdravstvenega doma Ormož. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da prvostopenjski organ niti ni imel druge možnosti, kot slediti navodilom ZZDej in Ministrstva za zdravje. Navedbe Zdravstvenega doma Ormož glede zadostne in ustrezne usposobljenosti kadrovske zasedbe pa je treba šteti za resnične, verodostojne in pravilne.

9.Glede navedbe tožnice, da so bile v izrek izpodbijane odločbe vključene vse vlagateljice, čeprav je upravni spor tekel zaradi vložene tožbe tožnice, ne pa tudi drugih vlagateljic, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba odpravljena v celoti, zato je moral prvostopenjski organ o celotni zadevi ponovno odločati. Izdajo oz. (ne)izdajo soglasja s strani Ministrstva za zdravje nalaga predmetni zakon. Ministrstvo za zdravje je pri tem izhajalo iz že omenjene Resolucije, skladno s katero se koncesija ne more podeliti samo na zahtevo prosilca. Ministrstvo za zdravje je torej moralo preveriti potrebe Zdravstvenega doma Ormož. Kljub temu, naj bi prvostopenjski organ postopek izpeljal pravilno, ko je uporabil določila takrat veljavnega ZZDej in v skladu z opredelitvijo Zdravstvenega doma Ormož ugotovil, da ne more dopolniti koncesijskega akta, saj ne obstajajo razlogi za podelitev koncesije.

10.Drugostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju sledil načelu zakonitosti (6. člen ZUP) in uporabil predpis, ki je veljaven v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. Sklicuje se tudi na določila sodne prakse in določila ZJZP, ki se uporablja pri podelitvi koncesij v primerih, ko poseben zakon tega ne ureja, in v 59. členu določa, da javni partner tudi po objavi Javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. Drugostopenjski organ je svoje ugotovitve zaključil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialni predpis, zato je pritožba neutemeljena.

Bistvene navedbe strank v postopku

11.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pravočasno tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnica uvodoma povzame dotedanji potek upravnega postopka, in sicer v času preden je UPRS s sodbo II U 436/2017-14 z dne 19. 8. 2020 opravilo prvotno odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala v citiranem upravnem sporu in nato opisala potek postopka v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje. Glede bistvenih kršitev tožnica navaja, da ji kot stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kot tudi, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Edino dejanje v odnosu do tožnice naj bi opravilo Ministrstvo za zdravje in tožnici v vednost poslalo dopis, s katerim je prvostopenjski organ pozvalo k dopolnitvi koncesijskega akta. Prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tožnice ponovno ni vključil v postopek. Glede neobrazloženosti pa navaja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj pojasnila Zdravstvenega doma Ormož šteje kot relevantna v postopku. S tem ji je kršena pravico, do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Prvostopenjskemu organu naj bi izostal najpomembnejši del obrazložitve, ki se nanaša na odločilne razloge, iz katerih sledi mnenju Zdravstvenega doma Ormož. Tožnica iz izpodbijane odločbe ne more ugotoviti, zakaj se je toženka kljub sprejemu Odloka odločila podeliti koncesijo in si nato na osnovi mnenja Zdravstvenega doma Ormož premislila. Toženka naj bi se neutemeljeno naslanjala na spremembo ZZDej, pri tem je samo zapisala, da naj bi le sledila ZZDej, brez dodatnega pojasnila razloga. Izpodbijane odločbe se tudi v tem delu ne da preizkusiti. Tožnica še ugovarja, da je toženka posegla v pravnomočna urejena razmerja, s tem ko je v ponovljenem postopku odločila o vlogah vseh treh vlagateljic, čeprav dve za to sploh naj ne bi podali vloge.

12.Tožnica v nadaljevanju še navaja, da je prišlo tudi v ponovljenem postopku do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zdravstveni dom Ormož po navedbah tožnice naj ne bi imel kadrovskih virov za zagotavljanje patronažnega varstva in nege, toženka tega niti ni preverjala, ampak se je pri obrazložitvi zgolj oprla na negativno mnenje Zdravstvenega doma Ormož. Pojasnil Zdravstvenega doma Ormož ni preverjalo niti Ministrstvo za zdravje. Tožnica navaja, da nikjer ni varnostnega mehanizma, ki bi preverjal ali je Zdravstveni dom Ormož dejansko zaposlil dva dodatna tima na področju patronažne nege ali pa je le vzel denar, brez izpolnjevanja normativov. Pri tem še navaja, da je Zdravstveni dom Ormož podelil 1. 5. 2021 podelil koncesijo na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, kar je izjemno arbitrarno, da se sam odloča, na katerih področjih bo koncesija podeljena. Zdravstveni dom Ormož bi enako, kot lahko zaposli dodaten kader za področje patronažnega varstva, lahko zaposlil tudi zdravnika za področje osnovne zdravstvene dejavnosti. Ni razumnega pojasnila, da je za osnovno zdravstveno dejavnost pa lahko podelil koncesijo.

13.Tožnica ugovarja tudi nepravilni uporabi materialnega prava. Nosilni materialnopravni argument izpodbijane odločbe naj bi bila sprememba relevantnih določb ZZDej z ZZDej-K, ki se je začel uporabljati 19. 10. 2017. Tožnica navede določila spremenjenega ZZDej in navaja, da naj bi podelitev koncesije tožnici izostala zaradi odločitve zdravstvenega doma (direktorice), da nasprotuje koncesiji, kar je izjemno arbitrarno, saj naj bi bila koncesija podeljena (le) za področja, za katera se bo tako odločil Zdravstveni dom Ormož. Navaja, da do podelitve koncesije ni prišlo, saj naj bi Zdravstveni dom Ormož soglašal s podelitvijo koncesionarki, ki že dela v v Zdravstvenem domu Ormož. Navedeno predstavlja za tožnico poseg v pravico enake obravnave in enakega varstva pravic kot bistva pravne države iz 2. člena Ustave RS.

14.Tožnica še zatrjuje, da toženka napačno interpretira načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. Navaja, da bi toženka morala uporabiti predpis, ki je v času odločanja na prvi stopnji in ne predpis, ki je veljal v času ponovnega odločanja prvostopenjskega organa. Ne toženka ne Ministrstvo za zdravje v upravnem postopku ne smeta posegati v predpis, ki je skladen s predpisi v času sprejema. Zahteva Ministrstva za zdravje po dopolnitvi odloka (da bo
61koden
611) s kasneje spremenjenim ZZDej) naj bi bila zahteva za ponovno odločanje o na
0dinu izvajanja javne slu
7ebe - ta odlo
0ditev pa je bila za postopek, ki se ga udele
7euje to
7enica,
7ee sprejeta. S tak
61no zahtevo je Ministrstvo za zdravje (ponovno) preseglo meje prostega preudarka pri podaji soglasja. Sodna praksa glede odlo
0dbe, katero pravo je treba uporabiti v primeru ponovljenih postopkov, tekom katerih se je materialni predpis spremenil v 1kodo stranke (vlagatelja), je jasna in ustaljena. Treba je uporabiti pravo, ki je veljalo v
0dasu prvega odlo
0danja, torej v
0dasu sprejema odpravljene odlo
0dbe. Uporabo predpisa, ki je veljal v
0dasu prvega odlo
0danja na prvi stopnji narekuje torej tudi na
0delo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14.
0dlena ZUP), ki je del na
0dela pravne dr
7eave (2.
0dlen Ustave RS), to pa vklju
0duje tudi na
0delo utemeljenih pri
0dakovanj. To
7enica koncesije ni pridobila zgolj zaradi nezakonitega ravnanja to
7enke (ob prekora
0ditvi prostega preudarka s strani Ministrstva za zdravje).

15.To
7enica sodi
61
0du predlaga, da izpodbijano odlo
0dbo odpravi in to
7enici podeli koncesijo za opravljanje javne slu
7ebe v osnovni zdravstveni dejavnosti na podro
0dju patrona
7enega varstva in nege na domu v Ob
0dini Ormo
7e, za obmo
0dje naselij Ormo
7e, Hardek, Pu
61enci, Hum, Frankovci in Loper
61ice; podredno pa zadevo vrne to
7enki v ponovno odlo
0danje z ustreznimi napotki oziroma usmeritvami. Prav tako pa naj to
7enki nalo
7ei povra
0dilo to
7en
0dinih stro1kov postopka.

16.To
7enka v odgovoru na to
7bo navaja, da je to
7ba v celoti neutemeljena in ne prenese resne pravne presoje. Prvostopenjski organ naj bi po izdani sodbi Upravnega sodi
61
0da RS opr.
61t. II U 436/2017-14 z dne 19. 8. 2020 sledil izdanim napotkom. Dodatno pa 1e, da je prvostopenjski organ po ugotovitvi, da more dopolniti koncesijskega akta, kot mu je nalo
7ilo Ministrstvo za zdravje, saj ne obstajajo 1e razlogi za podelitev koncesije. Navaja, da je bilo prav tako pravilno uporabljeno materialno pravo, saj so bile s trenutkom odprave odlo
0dbe, odpravljene tudi pravne posledice, kar pomeni, da je bila odlo
0dba vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana. Tudi sicer pa niti ZJZP ne dolo
0da, da bi javni partner v postopku izbire koncedenta slednjega moral izbrati. To
7enka navaja, da ne dr
7eijo navedbe to
7nice, da naj prvostopenjski organ ne bi ponovno odlo
0dal o podelitvi koncesije, ampak je samo sledil mnenju Zdravstvenega doma Ormo
7e in Ministrstva za zdravje. Koncesije namre
0d ni podelil zato, ker ni obstajala ve
0d podlaga za spremembo koncesijskega akta in izvedbo postopka za podelitev koncesije, kot ga je urejal noveliran ZZDej. Glede navedb, da to
7nica ni imela mo
7nosti do izjave, to
7enka navaja, da to
7nica nima pristojnosti za opredeljevanje do ravnanja Ministrstva za zdravje. Nima torej aktivne vloge v postopku, zato je prvostopenjski organ ni bil dol
7en seznanjati s svojimi aktivnostmi. Nadalje glede navedb, da je prvostopenjski organ odlo
0dal ponovno o vseh vlogah in ne samo o to
7ni
0dni, pa pojasnjuje, da so neutemeljene. Izpodbijana odlo
0dba je bila odpravljena v celoti, zato je bilo potrebno odlo
0dati ponovno tudi o vlogah vseh vlagateljic, sklicuje se na dolo
0dila ZJZP, ki predvideva, da se v aktu (ne)izbire navedejo vse stranke. Glede o
0ditka to
7nice, da je prvostopenjski organ koncesijo za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti pa lahko podelil, pa je pojasnila, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji in da
7ee ve
0d let ni mo
7no zagotavljati potrebne dostopnosti storitev. To
7enka 1e navaja, da se je to, da je Zdravstveni dom Ormo
7e s 1. 9. 2017 prevzel opravljanje patrona
7enega varstva, izkazalo za ustrezno. Navedbe to
7nice, da je v tem delu ogro
7e no zdravje in
7eivljenje ljudi, ni utemeljeno. To
7enka v zaklju
0dku odgovora ponovno poudari, da ima tudi po objavi Javnega razpisa 1e vedno mo
7nost izbire in koncesije ne podeli. Sodi
61
0du predlaga, da to
7bo kot neutemeljeno zavrne.

Odlo
0danje brez glavne obravnave

17.Sodi
61
0de je v zadevi odlo
0dilo brez glavne obravnave, ker je bilo
7ee na podlagi to
7be in upravnih spisov o
0ditno, da je treba to
7bi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udele
7enec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59.
0dlena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS 1).

K I. to
0dki izreka

18.To
7ba je utemeljena.

19.Sodi
61
0de uvodoma pojasnjuje, da je to
7nica predlagala odpravo celotne izpodbijane odlo
0dbe, pri tem iz njenih navedb smiselno izhaja, da izpodbijano odlo
0dbo izpodbija v delu 1. to
0dke izreka, ki se nana
61a na to
7nico. Sodi
61
0de je zato v skladu s prvim odstavkom 7.
0dlena ZUS-1 odlo
0dilo le glede to
7benega zahtevka, ki se nana
61a na to
7nico in pri tem ni poseglo v del izpodbijane odlo
0dbe, ki se nana
61a na vlagateljici iz 1. in 2. alineje 1. to
0dke izreka.

20.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrnitev vloge to
7nice in posledično odlo
0ditev prvostopenjskega organa, da ji ne podeli koncesije za opravljanje javne slu
7ebe v osnovni zdravstveni dejavnosti na podro
0dju patrona
7enega varstva in nege na domu v Ob
0dini Ormo
7e, za obmo
0dje naselij Ormo
7e, Hardek, Pu
61enci, Hum, Frankovci in Loper
61ice, skladno s takrat veljavnim 42.
0dlenom ZZDej. Prav tako je sporno, ali je upravni organ uporabil
0dasovno veljavni materialni predpis, saj je bil ta vmes spremenjen. To
7enica kot sporno izpostavlja tudi, da zaradi kr1enja pravice do izjave ni imela mo
7nosti, da bi opozorila na napa
0dno ugotovljeno dejansko stanje v postopku, saj odlo
0dbe v tem delu niti ni mo
7no preizkusiti.

21.V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP1. Koncesija za opravljanje javne slu
7ebe v zdravstveni dejavnosti je prvenstveno urejena v Zakonu o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) v 41. do 44.k
0dlenu kot specialnem zakonu. Zakon, v katerem so vsebovane splo1ne dolo
0dbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne slu
7ebe oziroma dejavnosti, se uporablja ZJZP kot sistemski zakon za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva. Ta zakon se uporablja tudi za koncesijska razmerja, saj je po dolo
0dbi 1. alineje 26.
0dlena ZJZP ena od oblik pogodbenega partnerstva tudi koncesijsko partnerstvo.

22.ZZDej v prvem odstavku 44.
0dlenu dolo
0da, da koncesijo za opravljanje javne zdravstvene slu
7be na primarni ravni zdravstvene dejavnosti podeli ob
0dina s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje. V drugem odstavku 44.a
0dlena ZZDej pa nadalje dolo
0da, da koncesijski akt na primarni ravni zdravstvene dejavnosti sprejme ob
0dina v obliki ob
0dinskega odloka. Ob
0dina mora na koncesijski akt predhodno pridobiti soglasje ministrstva, pristojnega za zdravje, in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Nadalje sta v prvem odstavku 44.a
0dlena ZZDej dolo
0dena pojem in vsebina koncesijskega akta, pri tem je del obvezne vsebine koncesijskega akta tudi utemeljitev razlogov za podelitev koncesije iz drugega odstavka 42.
0dlena ZZDej. Zakon v drugem odstavku 42.
0dlena dolo
0da, da se koncesija podeli,
0de koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je dolo
0den z mre
7eo javne zdravstvene slu
7be, oziroma
0de javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.

23.Podelitev koncesije se s stali1
0da uporabe procesne zakonodaje
61teje za upravno zadevo, zato je upravni organ vezan na procesne predpise, torej ZUP, razen v primerih kadar zakon ureja druga
0de (prvi odstavek 3.
0dlena ZUP). Tudi poseben zakon po sicer
61njem na
0delu subsidiarne rabe ZUP postopka ne sme tako poenostaviti, da bi zmanj1eval učinkovito varstvo pravic. V tem smislu sodna praksa pogosto poudarja, da
0deprav podro
0dni zakon ne vsebuje dolo
0bil in garancij, kot izhajajo iz splo1nih na
0del ZUP, v teh zadevah velja podrejeno zaradi temeljnih na
0del (npr. 7.
0dlen - varstvo pravic strank in varstvo javne koristi, na
0dela materialne resnice (8.
0dlen), na
0delo zasli1anja strank (9.
0dlen) in 13. -
0dlen pravica do prito
7ebe).5

24.Sodi
61
0de v tej zvezi odgovarja na ugovor to
7nice, da v postopku ni bil uporabljen
0dasovno veljavni predpis, ki je predstavljal pravno podlago za sprejeto odlo
0ditev prvostopenjskega organa. V skladu s prvim odstavkom 6.
0dlena ZUP, ki uzakonja na
0delo zakonitosti, je upravni organ pri odlo
0danju v upravnih zadevah vezan na zakone, podzakonske predpise, predpise lokalnih skupnosti in splo1ne akte, izdane za izvr
61evanje javnih pooblastil. Na
0delo zakonitosti sicer ne daje izrecnega odgovora na vpra
61anje, kateri predpis (glede na
0dasovni vidik njegove veljavnosti) mora upravni organ uporabiti pri svojem odlo
0danju, vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upravni organ praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku izdaje prvostopenjske odlo
0dbe. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je odstop od tega pravila izjemoma mogo
0d,
0de to terja narava upravne zadeve ali
0de to izhaja
7ee iz samega predpisa. Za slednje v obravnavani zadevi ne gre, saj ZZDej v prehodnih in kon
0dnih dolo
0dbah ni dolo
0dil morebitne neuporabe spornih zakonskih dolo
0db (drugi odstavek 42.
0dlena, 44.
0dlen oz. drugi odstavek 44.a
0dlena ZZDej) za tista dejanska stanja, ki so nastala pred uveljavitvijo novega zakona. Sodi
61
0de nadalje sodi, da tudi narava stvari v obravnavani zadevi ne terja odstopa od na
0dela zakonitosti. Pri (ponovnem) odlo
0danju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odlo
0dbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje preje
61nje odlo
0dbe, vendar to pravilo ne velja,
0de se je v vmesnem
0dasu materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj na
0delo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odlo
0dati po trenutno veljavnih predpisih, razen
0de iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja druga
0de. To naj bi veljalo ne glede na to, da iz na
0dela zaupanja v pravo izhaja zahteva, da se pravni polo
7aj stranke ne sme poslab
61ati zato, ker dr
7avni organ ni odlo
0dil zakonito, saj to na
0delo ne daje podlage, da bi lahko upravni organi v primerih ponovnega odlo
0danja o stvari zaradi odprave odlo
0dbe praviloma odlo
0dali na podlagi neveljavnih predpisov.5 Ustava RS namre
0d v okviru 155.
0dlena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogo
0de absolutno zana
61ati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno
0de je sprememba namenjena varstvu javnega interesa.
0de se zaradi uporabe spremenjenega predpisa posamezniku poslab
61a pravni polo
7aj, naj bi imel ta, kot izhaja iz nekaterih odlo
0ditve (UPRS), mo
7nost od dr
7ave zahtevati od1kodnino zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (na podlagi 26.
0dlena Ustave RS).6

25.Ker ima odprava odlo
0dbe u
0dinek ex tunc, to pomeni, da so bile s trenutkom odprave odlo
0dbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281.
0dlena ZUP), oziroma da je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odlo
0dba izdana. Zaradi vezanosti uprave na na
0delo zakonitosti, ki od nje zahteva, da uporablja predpise, ki veljajo v trenutku odlo
0danja, morajo upravni organi pri ponovnem odlo
0danju o upravni zadevi uporabiti takrat veljaven materialni predpis, saj ne iz veljavne zakonodaje ne iz sodne prakse ne izhaja, da bi bile stranke v upravnih postopkih upravi
0dene do uporabe dolo
0b v ureditve, ki v
0dasu odlo
0danja ne velja ve
0d.5 To pravilo je po presoji sodi
61
0da treba uporabiti tudi v konkretni zadevi v tem smislu, da mora upravni organ upo
61tevati zakon oziroma predpis, ki velja oziroma se uporablja v
0dasu ponovnega odlo
0danja na prvi stopnji. Sodi
61
0de ugotavlja, da je upravni organ ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v
0dasu ponovnega odlo
0danja.

26.Ker pri tem lahko prihaja tudi do kr1itve ustavnih pravic, se odstop od splo1nega pravila o vezanosti upravnih organov na materialne predpise, ki veljajo v
0dasu izdaje odlo
0db, nana
61a predvsem na zadeve, v katerih upravni organi odlo
0dajo o osebnem statusu posameznika (na primer o pro1nji za sprejem v dr
7avljanstvo Republike Slovenije), pri
0emer je treba zaradi pomena, ki ga ima konkretna upravna zadeva za posameznika, dati prednost varstvu ustavnih pravic in pravnih koristi posameznika pred na
0delom zakonitosti.6 Ta pogoj pa v konkretni zadevi tudi ni izpolnjen.

27.To
7nica nadalje ugovarja, da ji pred izdajo izpodbijane odlo
0dbe ni bila dana mo
7nost, da bi se lahko izjavila do opravljenih dejanj upravnega organa v ponovljenem postopku. Ne oporeka, da ji je sicer Ministrstvo za zdravje v vednost poslalo dopis, naslovljen na prvostopenjski organ, s katerim ga je pozvalo k dopolnitvi vloge za izdajo soglasja k podelitvi koncesije. To
7nica naj bi Ministrstvo za zdravje odgovorila s svojimi stali1
0di, kar je poslala v vednost 1e prvostopenjskemu organu, ki se do njenih navedb ni opredelil.

28.Pravica do izjave je namre
0d ena izmed temeljnih pravic po1tenega postopka, na
0delo kontradiktornosti pa je eno temeljnih na
0del upravnega postopka. V 9.
0dlenu ZUP je tako jasno dolo
0deno, da je treba pred izdajo odlo
0dbe stranki dati mo
7nost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoli
61
0dinah, ki so pomembne za izdano odlo
0dbo. Tretji odstavek istega
0dlena pa tudi izrecno dolo
0da, da organ svoje odlo
0dbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana mo
7nost, da se o njih izjavijo.
0de organ zavzame dolo
0dena stali1
0d a o dejanskem stanju, mora stranko o tem seznaniti in ji dati mo
7nost izjave, sicer kr1i temeljna na
0dela upravnega postopka, pravico do enakega varstva pravic iz 22.
0dlena Ustave RS in tudi pravico do u
0dinkovitega pravnega sredstva iz 25.
0dlena Ustava RS. Sodi
61
0de se v postopkih presoje podeljevanja koncesije omeji na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spo1tovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natan
0dnosti in logi
0dnosti utemeljitve klju
0dnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z na
0deli ZJZP.

29.Sodi
61
0de ugotavlja, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku to
7nici ni omogo
0dil, da bi se izjavila v zvezi s klju
0dnimi dejstvi, ki jih je ugotovil v ponovljenem postopku, in sicer mnenje Zdravstvenega doma Ormo
7e
61t. 47.21-M1 z dne 29. 4. 2021, kjer je bilo pojasnjeno, da ima Zdravstveni dom Ormo
7e ustrezno kadrovsko zasedbo ter da uspe
61no nadome1
0dajo kadrovski manjko. Opravljanje zdravstvene dejavnosti je zagotovljeno v obsegu kot dolo
0deno z mre
7eo javne zdravstvene slu
7be, pri tem je nemotena dostopnost do zdravstvenih storitev. Iz prej citiranega mnenja Zdravstvenega doma Ormo
7e ne izhaja, da se s podelitvijo koncesije ne strinja, kot to zmotno izhaja iz izpodbijane odlo
0dbe. Je pa bilo citirano mnenje podlaga za sprejeto odlo
0ditev prvostopenjskega organa. Kot je bilo pojasnjeno v pre
61nji to
0dki obrazlo
7eitve, organ svoje odlo
0dbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana mo
7nost, da se izjavi.
0detudi ZZDej za vlagatelje v tej fazi ne predvideva, da bi glede izdanega mnenja
61e imeli mo
7nost nanj podati pripombe, je potrebno izhajati iz dolo
0bil 9.
0dlena ZUP in iz tega, da je bilo to dejstvo odlo
0dilno za odlo
0ditev prvostopenjskega organa, pa v zvezi z njim stranki ni bila dana mo
7nost, da se izjavi. Neutemeljene so zato navedbe to
7enke, da to
7nica nima pristojnosti opredeljevanja do ravnanja Ministrstva za zdravje ter do pojasnila Zdravstvenega doma Ormo
7e. Gre namre
0d za klju
0dno dejstvo, ki je bila podlaga za sprejeto (izpodbijano) odlo
0ditev.

30.Drugi odstavek 42. člena ZZDej koncedentu nalaga obveznost, da koncesijo podeli, če ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti oziroma zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev v skladu z mrežo javne zdravstvene službe. Obveznost ugotovitve je naložena koncedentu, torej prvostopenjskemu organu in ne soglasjedajalcem (torej zdravstvenemu domu ali pristojnemu ministrstvu). Če se je prvostopenjski organ oprl na to mnenje Zdravstvenega doma Ormož, bi moral v obrazložitvi pojasniti, na osnovi česa je ugotovil, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti oziroma zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. V obrazložitvi akta je prvostopenjski organ povzel zgolj to, da je Zdravstveni dom Ormož dal negativno mnenje na podelitev koncesije in da je ugotovil, da ne more dopolniti koncesijskega akta, saj ne obstajajo več razlogi za njeno podelitev. Pri tem razlogov konkretno ne pojasni. Sodišče v tem oziru ugotavlja, da toženka ni izvedla subsumpcije konkretno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi pod navedeno abstraktno pravno normo. Ni narobe, da se je prvostopenjski organ oprl na mnenje zdravstvenega doma, moral pa bi pojasniti in obrazložiti svoje ugotovitve, ne zgolj povzemati mnenja pristojnega zdravstvenega doma, na kar je prvostopenjski organ opozorilo že sodišče v sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. II U 436/2017-14 z dne 19. 8. 2020 (26. točka obrazložitve).

31.Upoštevati je namreč treba, da je bil v ponovnem odločanju upravnega organa ZZDej v tem delu spremenjen. Določila ZZDej v času prvotne izpodbijane odločbe niso vsebovale obveze, da se koncesija podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti oz. njene dostopnosti po javni zdravstveni mreži (drugi odstavek 42. člena ZZDej, veljal v času ponovnega odločanja), kakor tudi ne predhodne pridobitve soglasja pristojnega ministrstva in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na koncesijski akt (drugi odstavek 44.a člena ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja). Iz tega razloga bi moral prvostopenjski organ še več pozornosti nameniti obrazložitvi izpodbijane odločbe v tem delu. Sodišče pojasnjuje, da četudi je skladno s prvim odstavkom 44.a člena ZZDej obvezna sestavina koncesijskega akta tudi utemeljitev razlogov za podelitev koncesije iz drugega odstavka 42. člena ZZDej, ni pa tega določila, kadar se koncesija ne podeli, izhaja obveza po obrazložitvi upravnega akta že iz določila 214. člena ZUP.

32.V prvem odstavku 214. člena ZUP so določene sestavine, ki jih mora obrazložitev odločbe obsegati, in sicer: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Glede na navedeno je v izpodbijani odločbi treba navesti tudi razloge, čemur pa toženka ni sledila. Ni namreč pojasnila, zakaj javni zdravstveni zavod lahko sam zagotavlja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot določenem v javni zdravstveni mreži oziroma zagotavljati njene dostopnosti. Zaradi odsotnosti ustrezne obrazložitve pa izpodbijane določbe tudi ni mogoče preizkusiti.

33.Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi zadeve, ko se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in ko stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po navedenem zaključuje, da je v konkretni zadevi prišlo do bistvenih kršitev določil upravnega postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

34.Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, manjkajo namreč bistveni deli obrazložitve izpodbijane odločbe (razlogi) in je zato ni mogoče preizkusiti. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki jih tožnica ne zatrjuje oziroma v obravnavani zadevi niso izkazane. Po povedanem je sodišče na podlagi 69. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

35.Ker je tožba utemeljena že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, je sodišče zaradi ugotovljenih kršitev na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ob upoštevanju stališč iz te sodbe odpravi opisane postopkovne kršitve.

36.Prvostopenjski organ naj v ponovljenem postopku stranki omogoči, da se glede dejstev, na katerih bo temeljil novo izdan upravni akt, opredeli in svojo odločitev na tako ugotovljenih dejstvih obrazloži skladno z 214. členom ZUP. Pri tem je pomembno, da dejstva ugotovi upravni organ, ki odloča v postopku in ne, da se zgolj sklicuje na mnenje drugega organa, ne da bi pojasnilo razloge, zakaj mu sledi. Na tej osnovi mora navesti tudi v celoti ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere se je oprlo. Torej na podlagi katerih dokazanih ugotovitev ocenjuje, da javni zdravstveni zavod ne/zmore zagotavljati opravljanje zdravstvene dejavnosti oz. ne/zmore zagotoviti dostopnost do zdravstvenih storitev (kot to določa drugi odstavek 42. člena ZZDej). Zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev v upravnem postopku, o katerih bo organ moral ponovno odločati, se sodišče ni opredeljevalo do kršitve načela o pravni državi in načela enakosti pred zakonom.

37.Sodišče še pripominja glede grajanja dejanskega stanja in s tem tožbenim razlogom povezane in zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava, da bi negativno mnenje Zdravstvenega doma Ormož lahko bila zgolj podlaga za ugotovitev koncedenta, da javni zdravstveni zavod zmore zagotavljati opravljanje zdravstvene dejavnosti skladno z drugim odstavkom 42. člena ZZDej. Pritrditi pa je, da drugi odstavek 44.a člena ZZDej določa, da mora občina na koncesijski akt predhodno pridobiti soglasje ministrstva, pristojnega za zdravje, in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Način, kako koncedent, torej prvostopenjski organ ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja javne zdravstvene dejavnosti, v ZZDej ni predpisan. Kar pomeni, da bi koncedent to lahko ugotavljal tudi na podlagi drugih dokazov.7 Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati, ali je prvostopenjski organ ugotovil, ali javni zdravstveni zavod lahko zagotavlja storitve in dostop do javne zdravstvene mreže, kar mu nalaga določilo drugega odstavka 42. člena v času ponovnega odločanja veljavnega ZZDej.

K II. točki izreka

38.Tožnica je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora toženka tožnici v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo tožnici ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora toženka tožnici povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa v znesku 148,00 EUR tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Slednje izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi, št. X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015.

2Tako tudi sodba UPRS II U 77/2020-30 z dne 16. 3. 2023.

3Tako tudi sodba I U 791/2010 z dne 21. 4. 2011 z dne 21. 4. 2011.

4Smiselno enako sodba I U 1246/2012 z dne 7. 2. 2013, sodba in sklep I U 1073/2010 z dne 16. 6. 2011 ter sodba I U 791/2010 z dne 21. 4. 2011.

5Tako tudi Štemberger K., Upravno odločanje v primeru nekaterih sprememb materialnega prava, Revija Javna uprava, 13. 7. 2020.

6Tako tudi sodne odločbe UPRS U 426/93 z dne 29. 6. 1994, U 1092/92-4 z dne 29. 4. 1993, II U 105/2010 z dne 22. 12. 2010 in I U 1818/2014 z dne 30. 3. 2016.

7Tudi, če bi bilo bilo mnenje Zdravstvenega zavoda Ormož v upravnem postopku treba pridobiti skladno s petim odstavim 209. člena ZUP, pa je presoja tega mnenja še vedno v domeni upravnega organa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 6, 9, 281, 281/1 Zakon o zdravstveni dejavnosti (1992) - ZZDej - člen 42, 44a Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 155

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.