Jedro

Revizija zoper sklep o pristojnosti slovenskega sodišča ni dovoljena.

Pravilna je presoja nižjih sodišč, da je toženec neupravičeno obogaten (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZOR). Toženec je namreč tisti, ki je nekaj prejel glede na kasneje odpadlo podlago (sodbo in izvršilni sklep), saj so bila sredstva na podlagi pravnomočne sodbe oziroma pravnomočnega sklepa o izvršbi prisilno izterjana in nakazana na njegov račun.

Izrek

Revizija se v delu zoper odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju odločilo, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje in da je toženec dolžan tožniku povrniti 901.141,28 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so podrobneje opisane v izreku sodbe. Tožbeni zahtevek zoper toženko in presežni (obrestni) zahtevek zoper toženca je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper navedeni odločbi je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ju revizijsko sodišče v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da slovensko sodišče ni bilo pristojno za odločanje, saj je imel v času vložitve tožbe stalno prebivališče v Republiki Somaliji. Nižji sodišči sta zmotno uporabili pravila o neupravičeni obogatitvi. Tožbeni zahtevek je lahko utemeljen le zoper toženko, ki je na podlagi pravnomočne sodbe postala tožnikova upnica in zoper tožnika opravila izvršbo. Toženec je v izvršilnem postopku zahteval nakazilo izterjanih sredstev na svoj račun, ker je bil račun toženke že zaprt in ker je s tem (delno) pobotal svojo terjatev do toženke. Razveljavitev pravnomočne sodbe ne vpliva na njegov položaj, saj ni bil obogaten brez pravnega temelja. Toženec in toženka medsebojne spore urejata v Saudski Arabiji.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija v delu zoper odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Toženec z revizijo izpodbija tudi sklep pritožbenega sodišča, in sicer sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o pristojnosti slovenskega sodišča. V pravdnem postopku je revizija zoper sklep dovoljena le izjemoma (prvi in tretji odstavek 384. člena ZPP). Ker izpodbijani sklep ni niti sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, niti sklep, ki bi obravnaval dovoljenost revizije, je treba ugotoviti, da ne gre za sklep, zoper katerega bi bila revizija dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 384. členom ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo toženca v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. V tej zadevi je bistvene dejanske ugotovitve nižjih sodišč mogoče povzeti v naslednjem: toženec je v imenu toženke in brez ustreznih pooblastil zoper tožnika vodil pravdni in nato še izvršilni postopek, v katerem je dosegel prisilno izterjavo tožnikovih denarnih sredstev na svoj račun; toženka izterjanih sredstev ni prejela, ni jih štela za svoja in ni odobrila toženčevih ravnanj; pravnomočna sodba je bila v obnovljenem postopku razveljavljena.

8. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je pravilna presoja nižjih sodišč, da je toženec neupravičeno obogaten (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženec je namreč tisti, ki je nekaj prejel glede na kasneje odpadlo podlago (sodbo in izvršilni sklep), saj so bila sredstva na podlagi pravnomočne sodbe oziroma pravnomočnega sklepa o izvršbi prisilno izterjana in nakazana na njegov račun. Njegovo zavzemanje za zaključek, da je sredstva pridobil od toženke in ne od tožnika, ki mu je sredstva odvzela toženka, ni utemeljeno oziroma ni upoštevno, saj nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč (glej tretji odstavek 370. člena ZPP), ki vključujejo ugotovitev, da je toženec zlorabil pravdni in izvršilni postopek.

9. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.