Jedro

Upravni organ mora odpraviti navzkrižje interesov in postaviti skrbnika, v soglasju z vsemi prizadetimi strankami, in od katerega bo mogoče pričakovati, da bo zastopal interese vseh do pravnomočnosti odločbe o dedovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep (pravilno: odločbo) Upravne enote Ljubljana, Izpostava M. z dne 7.4.1995 in vrnila zadevo v ponoven postopek in odločanje. Z navedenim sklepom (odločbo) je upravni organ prve stopnje v postopku denacionalizacije premoženja upravičenke pok. A.K. postavil skrbnico za poseben primer M.K. Tožena stranka ugotavlja, da sta se zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pritožila zakonita pravna naslednika hči upravičenke M.J.K. in sin B.K. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so bila v postopku na prvi stopnji kršena pravila postopka in da je bilo pomanjkljivo oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar vse je vplivalo na odločitev o stvari. M.K., ki je bila postavljena kot skrbnica za poseben primer, je sicer vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ni pa pravni naslednik razlaščenke, saj je žena njenega sina E.K., ki je umrl leta 1962. Zato nima pravice vložiti zahtevka in uveljavljati pravic po Zakonu o denacionalizaciji in tudi ni stranka v postopku. Upravni organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe ni navedel vseh dedičev pok. razlaščenke, pri tem pa se neupravičeno sklicuje, da na poročilo o pravnem in dejanskem stanju z dne 16.1.1995, kjer naj bi bila za skrbnico za posebne primere predlagana tožeča stranka, ni bilo pripomb. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da navedeno poročilo ni bilo poslano drugim pravnim naslednikom razlaščenke, zaradi česar ni mogoče smatrati, da je skrbnik postavljen po sporazumu vseh pravnih naslednikov. Tožena stranka meni, da zato, ker tožeča stranka, ki je bila postavljena za skrbnico za poseben primer, ni pravni naslednik upravičenke ter tudi ni stranka v postopku, obstoji dvom v njeno sposobnost biti skrbnik in opravljati te naloge. Tožena stranka tudi meni, da bi moral upravni organ prve stopnje odločitev o postavitvi skrbnika za poseben primer prepustiti pristojnemu centru za socialno delo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta v predmetni zadevi začeli postopek denacionalizacije po pokojni upravičenki tožeča stranka kot žena sina upravičenke ter njegova hči B.K.Ž. Tožena stranka nima prav, ko meni, da na mesto upravičenca vstopi le njegov pravni naslednik, to pa je samo zakoniti dedič. Tudi dosedanja sodna praksa kaže na širše tolmačenje pojma pravnega nasledstva, saj se šteje, da je to verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je bil že določen za dediča, ali da izkaže sorodstveno razmerje do prejšnjega lastnika. M. in B.K. nista vložila zahteve za denacionalizacijo in sta bila v postopku povsem pasivna, vse do izdaje odločbe o imenovanju skrbnice za posebne primere. Le tožeča stranka, ki je skupaj s svojim pokojnim možem zbirala potrebne listine o odvzetih nepremičninah in ki pozna tudi njihovo lego ter je vseskozi aktivno delovala v denacionalizacijskem postopku, je lahko skrbnica za posebne primere. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji v 3. odstavku 67. člena določa, če je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije, umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, saj upravni organ prve stopnje pri določitvi skrbnika za posebne primere ni ugotavljal interesa vseh pravnih naslednikov upravičenke, s čimer je kršil določbo 67. člena ZDen v povezavi z 211. in 212. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo). Pri postavitvi skrbnika za posebne primere bi moral upravni organ upoštevati tudi določbo 4. alinee 181. člena navedenega zakona, po kateri ne more biti skrbnik oseba, od katere glede na razmerje z varovancem - to so v predmetni zadevi ostali pravni nasledniki - ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti. Iz odločbe upravnega organa prve stopnje ni razvidno ali je ta preverjal nasprotja interesov in ali zato obstojijo utemeljeni razlogi, ki so jih v pritožbi zoper odločbo prve stopnje uveljavljali ostali pravni nasledniki. Pravilno je stališče tožene stranke, da bo moral upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku odpraviti navzkrižje interesov in postaviti skrbnika v soglasju z vsemi prizadetimi strankami in od katerega bo mogoče pričakovati, da bo zastopal interese vseh do pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Sodišče pa pripominja, da, kljub drugačnemu napotku tožene stranke, lahko upravni organ prve stopnje sam odloči o postavitvi skrbnika za posebne primere v ponovnem postopku.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Ur. l. SFRJ, št. 4/77). Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).