Jedro

Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasingških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico od pogodbe odstopiti, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 9.588,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2005 dalje in ji povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navedla, da podpis na prevzemnem zapisniku ni njen. V dokaz tej trditvi je bila tudi zaslišana in izpovedala, da ne gre za njen podpis. Sodišče bi moralo njeni izpovedbi slediti, saj je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da predmeta leasinga nikoli ni prevzela. Dokazno breme o pristnosti njenega podpisa se je zaradi njene izpovedbe prevalilo na tožečo stranko. Dokaz z izvedencem grafologom po njenem mnenju sploh ni bil potreben. Ker predmeta leasinga nikoli ni prevzela, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi 2. člena pogodbe (o finančnem leasingu), zaključiti, da za njo obveznosti iz pogodbe niso nastale. Po 2. členu pogodbe namreč leasing začne teči šele z datumom prevzema predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo sklicevati na določila splošnih pogojev. Sodišči sta spregledali, da je tožeča stranka primarno zatrjevala njeno odškodninsko odgovornost in šele podredno pogodbeni izpolnitveni zahtevek. Spregledali sta tudi določbo 7. člena pogodbe o odstopu od pogodbe in določbo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o sočasni izpolnitvi obveznosti. Poudarja, da je šlo za fiktivno pogodbo in da stranki nista imeli volje skleniti takšno pogodbo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za nično pogodbo. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev materialnega procesnega vodstva. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da zgolj delni prepis zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navržena trditev o kršitvi materialnega procesnega vodstva ne predstavljata argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

7. V tej pravdi (postopek se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine) tožeča stranka vtožuje denarni znesek iz naslova neporavnanih zapadlih obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu. Revizijsko sporno je, ali je pogodba o finančnem leasingu začela veljati.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka kot leasingodajalec 12. 2. 2004 s toženko kot leasingojemalcem sklenila Pogodbo o finančnem leasingu za vozilo traktor HTZ 2511 (v nadaljevanju pogodba). Po pogodbi se je tožeča stranka zavezala dati v leasing traktor HTZ 2511, toženka pa se je brezpogojno zavezala ob podpisu pogodbe plačati polog v višini 1.985 EUR, uslugo leasinga v višini 806,45 EUR in 60 obrokov v višini 241,30 EUR na dan zapadlosti po priloženem planu plačil, ki je sestavni del pogodbe. Ob podpisu pogodbe je bilo z asignacijo (ki jo je toženka podpisala) opravljeno prvo plačilo v višini 663.723,00 SIT (ta znesek predstavlja skupni znesek pologa in usluge leasinga). Toženka traktorja (predmeta leasinga) fizično nikoli ni prevzela.

9. Pogodba o leasingu spada med inominatne pogodbe, ki jih določila OZ ne zajemajo. Medsebojni odnosi med leasingodajalcem in leasingojemalcem so podrobno urejeni s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti. Pravni vir pogodbe o leasingu je tako vsakokratni zapis pogodbenih določil. Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasingških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico od pogodbe odstopiti, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

10. V 2. členu pogodbe je (med drugim) določeno, da leasing po tej pogodbi traja 60 mesecev in začne teči z dnem podpisa pogodbe oz. datumom prevzema predmeta leasinga na osnovi prevzemnega zapisnika. V 9. členu pogodbe pa je navedeno, da je prevzemni zapisnik priloga te pogodbe. Upoštevaje navedeno materialno (pogodbeno) pravo se je strinjati s stališčem pritožbenega sodišča, da je prevzemni zapisnik sestavni del pogodbe, ki jo je toženka podpisala. Ob ugotovitvi, da toženka ni uspela dokazati, da podpis na prevzemnem podpisniku ni njen (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno(1)) in nadaljnjih ugotovitvah (da je toženka prejemala položnice za plačilo dogovorjenih obrokov na svoje ime, ki so bile (sprva) s strani druge osebe tudi plačane; da je podpisala pooblastilo, da se lahko traktor registrira na njeno ime), ki vse kažejo na to, da je toženka priznavala veljavnost pogodbe, je materialnopravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je pogodba o finančnem leasingu začela veljati.

11. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, jo je sodišče tudi materialnopravno pravilno obsodilo na plačilo vtoževanega zneska.

12. Revizijsko sodišče zgolj dodaja, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezno pogodbo (kot skuša prikazati toženka). Tožeča stranka je namreč pri sklenitvi sporne pogodbe izrazila pravo voljo, zato si zasluži tudi pravno varstvo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.