21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5974/2006 z dne 24. 1. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3810/2005-I z dne 28. 7. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnico (v pravdnem postopku drugo toženo stranko) je Okrožno sodišče v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji solastniškega deleža in razdružitvi solastnine izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Ugovor pritožnice zoper sklep o izdani začasni odredbi je zavrnilo. Pritožbo pritožnice zoper sklep o ugovoru je Višje sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica je zoper odločitev Višjega sodišča vložila ustavno pritožbo. Navaja, da je izdana začasna odredba nezakonita in v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), kar utemeljuje primarno s tem, da se izvršujejo lahko le dajatvene, ne pa tudi ugotovitvene sodne odločbe in da zato začasne odredbe ni moč izdati za zavarovanje ugotovitvenega zahtevka. Nadalje pritožnica oporeka presoji sodišča, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, saj meni, da je predpogodba, sklenjena med tožnikom ter prvo in tretjo toženo stranko, ustvarila pravice in obveznosti le med strankami predpogodbe. Pritožnica uveljavlja kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave in "ustavnega načela zakonitosti". Dne 4. 5. 2007 je Ustavno sodišče prejelo dopolnitev ustavne pritožbe.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50.člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kolikor pritožnica z zahtevo po uveljavitvi ustavnega načela zakonitosti meri na določbo 125. člena Ustave, po kateri so sodniki pri opravljanju svoje funkcije vezani na Ustavo in zakon, je treba pojasniti, da ta določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato se nanjo v ustavni pritožbi ni mogoče sklicevati.

4.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. V okviru skladnosti izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave, ki pomeni v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša tudi, ali gre morda za očitno napačno odločitev, ki bi pomenila kršitev te ustavne pravice. Vendar obstoja take kršitve pritožnica ni izkazala. Višje sodišče je ugotovilo, da tožnik v pravdi uveljavlja zoper pritožnico res le ugotovitveni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, vendar je zavzelo stališče, da je ta zahtevek neločljivo povezan z zahtevkom na sklenitev glavne pogodbe, uveljavljenim proti prvi toženi stranki, in se je sklicevalo na sodno prakso, ki dovoljuje izdajo začasnih odredb tudi v primeru ugotovitvenih zahtevkov. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 ( OdlUS VII, 231) poudarilo, da so t. i. " ureditvene (regulacijske) začasne odredbe", ki niso namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, pač pa temu, da sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena, dopustne tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi.[1] Zato očitne napačnosti, ki bi opravičevala poseg Ustavnega sodišča v izpodbijano odločbo, Višjemu sodišču v zvezi z vprašanjem zavarovanja ugotovitvenega zahtevka z začasno odredbo ne gre očitati. Enako pa velja za drugi dve materialnopravni stališči Višjega sodišča, ki ju kritizira pritožnica: da brez zahtevka na ugotovitev ničnosti proti pritožnici tožnik ne more uspešno uveljavljati svojega dajatvenega zahtevka na sklenitev glavne pogodbe proti prvi toženi stranki in da je zahtevek na ugotovitev ničnosti verjetno izkazan. Ustavno sodišče namreč ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava in ugotavljanju dejanskega stanja, za omenjeni stališči pa ni moč reči, da sta očitno napačni in da pomenita kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica se moti, ko navaja, da je naloga Ustavnega sodišča tudi poenotenje sodne prakse v državi. Za enotno sodno prakso namreč skrbi Vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS).

5.Kršitve 23. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato očitkov o kršitvi te pravice Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

6.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta. Ta rok se je iztekel 10. 4. 2007, zato Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb pritožnice v dopolnitvi ustavne pritožbe.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger

Opomba:

[1]O zavarovanju ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkov z začasnimi odredbami razpravlja tudi pravna teorija. Tako npr. M. Šipec v: M. Šipec (red.), Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 78 - 91.