Jedro

Splošna osebnostna pravica je okvirna pravica, ki zajema raznovrstne osebnostne pravice, kot so pravica do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega življenja itd.. Res je, da huda telesna poškodba lahko hkrati pomeni poseg v telesno in tudi v duševno integriteto, vendar to oškodovanca ne upravičuje, da bi za iste posledice telesne poškodbe zahteval odškodnino iz dveh različnih oblik škode: za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in še za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 23. 8. 1988 kot takrat 9 let star kolesar hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil M. L., za katerega odgovarja toženka. Po nastopu polnoletnosti je vložil novo tožbo in zahteval plačilo odškodnine zaradi okrnitve in zmanjšanja svojih osebnostnih pravic: "pravice voliti in biti voljen, pravice do pridobivanja znanja in strokovne izobrazbe na vseh stopnjah izobraževanja, javnega izražanja, javnega nastopanja, pravice ustvariti si družino - zakonsko zvezo in pravice svobodno odločati o rojstvu svojih potomcev". Ob upoštevanju svojega 40% prispevka je zahteval, da mu toženka plača 1,800.000 SIT (7.511,27 EUR) odškodnine. Toženka je ugovarjala, da je odškodninski zahtevek zastaral, da je tožnik na podlagi sodbe že prejel odškodnino za vse težave, tudi bodoče, da je šlo za zelo visoko odškodnino in da se tožnikovo zdravstveno stanje ni bistveno spremenilo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča in nato tudi pojasnilo, zakaj ne gre za zatrjevano obliko nepremoženjske škode in tudi ne za novo škodo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev. V razlogih polemizira z razlogi prvostopenjskega sodišča (ki jih napačno označi kot razloge obeh nižjih sodišč), kdaj je začel teči zastaralni rok ter ponavlja in še razširja svoje pritožbene trditve o dejanskih in pravnih zaključkih, kdaj naj bi izvedel za obstoj škode. Zatrjuje, da mu "višina" škode ni bila znana niti tedaj, ko je postal polnoleten, "tako da tožniku ob vložitvi tožbe ni nastala samo škoda ki je bila že storjena, ampak tudi tista, ki je tedanja in bodoča".

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnika je že pritožbeno sodišče utemeljeno opozorilo, da v postopku na prvi stopnji kljub določbi prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni reagiral na toženkin ugovor zastaranja in da zato njegovih tudi sicer pavšalnih pritožbenih trditev, ki grajajo dejanske ugotovitve o začetku teka zastaralnega roka, ob neizkazanosti nekrivdnih razlogov ne sme upoštevati (377. člen ZPP). V reviziji še razširjene trditve, ki grajajo iste dejanske ugotovitve, pa se neupoštevne, ker zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Tožnik ne samo, da razloge prvostopenjskega sodišča v celoti pripisuje tudi drugostopenjskemu sodišču, pač pa dodatnih, vendar pomembnih razlogov pritožbenega sodišča sploh ne omenja, kakor da jih ni, po presoji revizijskega sodišča pa so prav ti razlogi pravno bolj pomembni od razlogov prvostopenjskega sodišča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. V zvezi z obravnavano prometno nesrečo je tožnik vložil več tožb. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, mu je bila že pravnomočno dosojena s sodbama Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Murski Soboti P 334/1989 in P 64/1992 ter tudi izplačana (razlogi pritožbenega sodišča proti koncu tretje strani njegove sodbe). Obe sodišči sta tudi povzeli del razlogov izvedenskega mnenja in obeh sodb v navedenih zadevah. Tožnik je v prometni nesreči utrpel kompliciran prelom desne golenice in hudo možgansko poškodbo s težkim psihoorganskim sindromom. Izvedenec je takrat ocenil njegovo invalidnost in zmanjšanje življenjske aktivnosti z 80% ter ni pričakoval bistvenega izboljšanja. Sodišče je ob prisoji zahtevane odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti posebej poudarilo, da gre za sorazmerno visoko odškodnino, ki pa je utemeljena zato, ker je tožnik v svojih psihofizičnih sposobnostih tako zelo moten in omejen, da bo to preusmerilo celoten tok njegovega življenja, pomenilo absolutno osebnostno spremenjenost in še trajno vezanost na druge osebe. Omenilo je, da naj bi bil tak človek v bistvu le ruina v primerjavi z zdravim človekom. Posebej je poudarilo tožnikovo mladost in hudo psihično trpljenje, ko se bo zavedal svojega stanja v primerjavi z drugimi osebami. Tožnik sam je v sedaj obravnavani tožbi navedel, da je zaradi poškodb postal "defektna" osebnost, da ima okvarjen živčni sistem in hudo zmanjšane umske sposobnosti, motnje koncentracije, pozornosti itd.. Kljub slabim napovedim izvedenca in razlogom prejšnje sodbe pa iz razlogov prvostopenjske sodbe v tej zadevi izhaja, da se je tožnik zaradi prej nadpovprečnih intelektualnih sposobnosti in ob izdatni strokovni pomoči in pomoči domačih dokaj uspešno umsko rehabilitiral (razlogi na četrti strani prvostopenjske sodbe), saj je uspel dokončati osnovno šolo ter po individualnem programu tudi poklicno šolo, ni pa uspešno opravil poskusnega dela za trgovca.

9. Tožnik v sedanji pravdi zahteva odškodnino po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti. Za katere osebnostne pravice naj bi po njegovem mnenju šlo, je povzeto iz tožbe v točki 1 te sodbe. Splošna osebnostna pravica je okvirna pravica, ki zajema raznovrstne osebnostne pravice, kot so pravica do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega življenja itd.. Res je, da huda telesna poškodba lahko hkrati pomeni poseg v telesno in tudi v duševno integriteto, vendar to oškodovanca ne upravičuje, da bi za iste posledice telesne poškodbe zahteval odškodnino iz dveh različnih oblik škode: za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in še za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Ali še natančneje: iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščine pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej hkrati ali v različnih pravdah pri odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik nepremoženjske škode. V praksi se je za tako utemeljevanje različnih zahtevkov za iste okoliščine uveljavil izraz o nedovoljenem "zidanju zahtevkov".

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer. V točki 9 povzeti razlogi sodišča o odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v prejšnji pravdi utemeljujejo visoko prisojo ne samo s hudo prizadetostjo, ampak tudi in zlasti z bodočo škodo. Posledice zaradi možganske poškodbe na psihičnem in intelektualnem področju so bile ugotovljene, znane in predvidljive za bodočnost, poudarjena je bila tožnikova prizadetost, ko se bo zavedel svojega stanja v primerjavi z drugimi, kar ne zajema samo primerjave v pubertetni, ampak tudi v odrasli dobi. Ocenjeno 80% zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi psihoorganskega sindroma po logiki stvari same zajema tudi prizadetosti, zaradi katerih tožnik v sedanji pravdi zahteva odškodnino. Do poslabšanja tožnikovega stanja ni prišlo (glede na takrat slabo prognozo kvečjemu obratno). Izvedenec je že v prejšnji pravdi med drugim opozoril, da bo tožnik kot odrasla oseba sposoben kvečjemu za zelo enostavna dela in le pod nadzorom druge osebe, kar sta obe sodišči povzeli tudi v tej zadevi. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeno navedlo, da tožnik v zvezi z možnostjo izobrazbe in izbire poklica ni niti zatrjeval niti dokazal nastanka nove škode, torej take, ki ni bila upoštevana v prejšnji pravdi. Enako velja za ostale prizadetosti, za katere je bilo že prej jasno, da jih bo tožnik zaradi psihoorganskega sindroma trpel v svoji odrasli dobi.

11. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.