Jedro

Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog upnika z dne 3. 1. 2023 za nadaljevanje izvršbe na denarno terjatev dolžnika do družbe Javno podjetje A. d.o.o. iz naslova najemnine za najem infrastrukture dolžnika (točka I izreka) in sklenilo, da upnik sam nosi nadaljnje izvršilne stroške v zvezi s predlogom z dne 3. 1. 2023, v zvezi s pritožbo z dne 20. 1. 2023 in v zvezi z vlogo z dne 11. 4. 2023 (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter predlaga da sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in predlogu upnika za razširitev izvršbe ugodi oziroma podredno vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ne drži, da bi terjatev dolžnika do njegovega dolžnika, katere rubež je predlagal upnik, spadala v sklop denarnih sredstev dolžnika v smislu omejitve iz 149. člena ZIZ. Kljub temu, da je najemnina, katere rubež predlaga, namenski prihodek občine, pa ta terjatev ni nujno potrebna za opravljanje temeljnih nalog oziroma dejavnosti občine. V zadevi je ključno ločevanje med namenskostjo sredstev in nujnostjo sredstev. Gre za različni kategoriji. Zakonodajalec je v zakonu, konkretno v 149. členu ZIZ, izrecno navedel, da predmet izvršbe niso denarna sredstva, ki jih ima na računu država, samoupravna lokalna skupnost ali javni zavod, kolikor so jim nujno potrebna za opravljanje njihovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti. Namenskost teh sredstev pa ne pomeni, da so ta sredstva nujna v smislu 149. člena ZIZ. Dolžnik je na podlagi asignacije upniku že delno poravnal upnikovo terjatev in sicer ravno na podlagi terjatve, katere rubež predlaga upnik v predmetni zadevi. Iz navedenega izhaja, da predmetna terjatev nikakor ni nujno potrebna za opravljanje dolžnikovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti. Navaja, da mora dolžnik kot lokalna skupnost za izvzem denarnih sredstev iz izvršbe v smislu 149. člena ZIZ izrecno izkazati nujnost teh individualno določenih denarnih sredstev ter pri tem istočasno izkazati namen. Tega pa dolžnik v tem postopku ni storil. Ravno tako ni dovolj navajanje, da gre za opravljanje ene izmed temeljnih nalog dolžnika, zaradi česar bi bila dolžniku ta denarna sredstva nujno potrebna. Pojasnjuje, da denarna sredstva, ki jih dolžnik prejema iz naslova najemnin niso in ne morejo biti izvzeta iz izvršbe, saj niso namenska. Zgolj dejstvo, da predmetna najemnina temelji na najemni pogodbi, katere predmet je oddajanje v najem infrastrukture dolžnika, še ne pomeni, da so prihodki iz oddajanja tega premoženja v najem namenska sredstva za opravljanje javne službe občine. Takšno stališče sodišča ni pravilno. V zakonu je jasno določeno, katera sredstva so kot namenska izvzeta iz izvršbe. Nikakor ni dopustno stališče, da bi si lahko dolžnik sam izbiral namenskost sredstev ter s tem vplival na obseg premoženja, ki se izvzame iz izvršbe. Zgolj dejstvo, da dolžnik določeno premoženje ocenjuje kot namensko, še ne pomeni, da je to premoženje lahko izvzeto iz izvršbe. Zakon namreč ne določa, da bi bila okoljska dajatev izvzeta. Opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava, saj se 149. člen ZIZ uporablja zgolj in samo za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet kot podvrsto izvršbe na denarno terjatev dolžnika. Nasprotuje teleološki razlagi sodišča prve stopnje, saj s takšno razlago sodišče prekomerno posega v voljo zakonodajalca, ki je z umestitvijo vsebine 149. člena ZIZ v 7. razdelek devetega poglavja ZIZ jasno izrazil svojo voljo, da se iz izvršbe lahko izvzamejo zgolj in samo dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Navaja, da je v zadevi dejansko stanje nejasno, zlasti zaradi netransparentne prakse dolžnika pri poplačevanju njegovih upnikov (iz naslova predmetne terjatve poplačuje očitno ne nujne obveznosti), na kar je upnik opozoril v svoji vlogi, z dne 11. 4. 2023 ter glede na to, da je očitno, da sodišče ne ve, za katere namene je dolžnik vse do sedaj uporabljal prilive iz naslova predmetne terjatve, bi moralo glede tega raziskati dejansko stanje v skladu s tretjim odstavkom 149. člena ZIZ. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti kakšnih uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ter da je sprejeta odločitev tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu pravilna.

5. V obravnavani zadevi je upnik dne 3. 1. 2023 predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in sicer izvršbo z rubežem denarnih terjatev dolžnika, ki jih ima ta zoper svojega dolžnika, družbo Javno podjetje A. d.o.o., iz naslova najemnin za najem infrastrukture dolžnika (vodovodno omrežje in ostala infrastruktura), ki jo kot najemnik uporablja dolžnikov dolžnik v skladu s 104. členom ZIZ in izvršbo z rubežem denarnih terjatev dolžnika, ki jih ima ta zoper svojega dolžnika, družbo Javno podjetje A. d.o.o., iz naslova občasnih najemnin za najem infrastrukture dolžnika (vodovodno omrežje in ostala infrastruktura), ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju enega leta od dneva vložitve izvršilnega predloga, v skladu s 106. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom takšen predlog upnika zavrnilo in v obrazložitvi obširno pojasnilo razloge za takšno odločitev, ki jih sodišče druge stopnje kot pravilne v celoti povzema, v nadaljevanju pa odgovarja le še na izrecne pritožbene navedbe.

6. Sodišče prve stopnje se je po presoji sodišča druge stopnje pri sprejeti odločitvi pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 149. člena ZIZ, ki predpisuje, da predmet izvršbe niso denarna sredstva, ki jih ima na računu država, samoupravna lokalna skupnost ali javni zavod, kolikor so jim nujno potrebna za opravljanje njihovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti. Določba prvega odstavka 149. člena ZIZ je sistemsko res umeščena med določbe, ki urejajo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, vendar to še vedno pomeni izvršbo na denarno terjatev dolžnika, predvsem pa je pri tem potrebno upoštevati namen zakonodajalca oziroma očitno dejstvo, da je zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo želel zagotoviti nemoteno opravljanje temeljnih nalog. Zato je tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebno v obravnavanem primeru pri presoji vprašanja ali upnik lahko z izvršbo poseže na denarno terjatev dolžnika – občine do njegovega dolžnika oziroma ali je utemeljenost takšnega predloga upnika predmet presoje in omejitev po določbi 149. člena ZIZ, poseči predvsem po namenski razlagi omenjene določbe, ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Zakonodajalec je z določitvijo oprostitev in omejitev izvršbe zasledoval varstvo posameznih dobrin, prav tako pa tudi samega dolžnika, to je njegovih osebnih in življenjskih potreb, socialne varnosti ter zagotavljanje minimalnega preživetja oziroma minimuma poslovne dejavnosti, ki dolžniku, ki je poslovni subjekt, še omogoča obstoj. Med oprostitve in omejitve izvršbe je uvrščena tudi določba 149. člena ZIZ, katere namen je v varovanju med drugim samoupravne lokalne skupnosti oziroma potreb njenih prebivalcev, ki jih takšna samoupravna skupnost servisira, če gre pri tem za njene temeljne naloge oziroma dejavnosti. Temeljne naloge občine so del njenih izvirnih nalog, med katere po sedmi in osmi alineji 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) sodi tudi skrb za vodne vire, občina pa je dolžna urejati in vzdrževati vodovodne in energetske komunalne objekte. Četrti odstavek 70.a člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju URS) pa določa, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.1

8. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju opisanega namena zakonodajalca s predpisano omejitvijo iz 149. člena ZIZ pravilno zaključilo, da je treba uzakonjeno omejitev upoštevati ne le, kadar se predlaga izvršba na denarna sredstva občine pri OPP (na kar bi sicer kazala stroga jezikovna razlaga tega določila), pač pa tudi kadar upnik želi poseči po denarni terjatvi občine do njenega dolžnika, pod pogojem, da ta terjatev za občino predstavlja sredstva (ki v končni fazi „pristanejo“ na računu pri OPP), ki so nujno potrebna za opravljanje njenih temeljnih nalog oziroma dejavnosti. Takšna razlaga določila prvega odstavka 149. člena ZIZ po oceni sodišča druge stopnje ni nesorazmerna v breme upnika, niti preširoka, pač pa rezultat prej opisanega namena zakonodajalca, ki pred interesi posameznega upnika postavlja interese širše družbene skupnosti.

9. Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje, kljub temu, da iz ravnanj dolžnika izhaja, da navedena terjatev dolžnika ni nujno potrebna za opravljanje dolžnikovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti, samovoljno presodilo, da je terjatev dolžnika izvzeta iz izvršbe. Sodišče prve stopnje je pri vložitvi predloga za izvršbo oziroma predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, možnost zavrnitve predloga, ki uveljavlja izvršbo na predmetih, na katerih izvršilni postopek ni dovoljen, kar je ob izdaji izpodbijanega sklepa storilo tudi sodišče prve stopnje. Iz 22. člena Pogodbe med dolžnikom in javnim podjetjem A. d.o.o., izhaja, da je najemnina namenski prihodek dolžnika, ki se mora uporabiti zgolj za gradnjo, nakup in obnovo infrastrukture, za katero je bila zaračunana. Tako že sama narava terjatve kaže na nujnost porabe teh sredstev za dosego točno določenega cilja. Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da sodišče ni pristojno ugotavljati, na kakšen način je dolžnik v preteklosti porabljal predmetno terjatev (najemnino za infrastrukturo), saj navedeno ni predmet tega izvršilnega postopka. Ravnanje dolžnika namreč ne spremeni narave denarne terjatve na podlagi same Pogodbe. V predmetnem postopku je pomembno zgolj dejstvo, da iz Pogodbe izhaja, da so sredstva (najemnina), na katere je upnik predlagal izvršbo, potrebna za opravljanje temeljnih nalog samoupravne lokalne skupnosti in da torej gre za nujno potrebna sredstva, ravnanje dolžnika pa na samo naravo pogodbe ne more vplivati, temveč je navedeno stvar drugih postopkov.

11. Ker upnik ni podal konkretne graje stroškovne odločitve, je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal kršitev.

12. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Tako tudi VSM sklep II Ip 888/2019 z dne 18. 12. 2019 in VSM sklep II Ip 645/2017 z dne 22. 9. 2017.