Jedro

Temeljni cilji in interesi družbe se lahko varujejo le tako, da se v vseh organih družbe deluje povsem neodvisno in samostojno. Zato ne more biti član nadzornega sveta nekdo, kateremu je v družbi poverjeno delo (npr. izdelava periodičnih obračunov, letnih poročil, planskih aktov, sooblikovanje poslovne politike) zaradi katerega je tesno povezan z upravo in zaradi katerega je pod neposredno kontrolo nadzornega sveta.

Poslovni uspeh (dobiček ali izguba) se ugotovi in izkaže v letnem poročilu, katerega sestavni del so računovodski izkazi. O višini dobička oziroma izgube se odloča na skupščini, na kateri se odloča o sprejemu oziroma nesprejemu letnega poročila. Na skupščini sprejeto letno poročilo (če sklep o sprejemu ni izpodbit v rokih in v postopku za izpodbijanje sklepov skupščine) je zavezujoč korporacijski akt, na katerega je vezana skupščina, ki odloča o razdelitvi oz. uporabi dobička.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba (I. tč. izreka in 2. odst. II. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške te pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 12.3.1996 o razdelitvi nerazporejenega dobička iz let 1993 in 1994 in tudi zahtevek za razveljavitev tega sklepa (I. tč. izreka izpodbijane sodbe). Poleg tega je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 12.3.1996, glede izvolitve M. J. za članico nadzornega sveta (1. odst. II. tč. izreka), ugodilo zahtevku za razveljavitev tega sklepa in razveljavilo sklep v delu, kolikor je bila za člana nadzornega sveta izvoljena M. J. (2. odst. II. tč. izreka). V preostalem delu (glede imenovanja preostalih članov nadzornega sveta) pa je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa skupščine o imenovanju članov nadzornega sveta (3. odst. II. tč.

izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 74.840,00 SIT pravdnih stroškov (III. tč. izreka sklepa).

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je navedla, da izpodbija zavrnilni del sodbe, v obrazložitvi pa navaja razloge le glede odločitve pod I. tč. izreka.

Ker je z II. tč. izreka sodbe sodišče prve stopnje kot je bilo povedano že zgoraj deloma ugodilo zahtevku deloma pa ga je zavrnilo in ker je tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navedla razloge le glede odločitve pod I. tč. izreka, sklepa sodišče druge stopnje, da je navedba v uvodu pritožbe tožeče stranke, da izpodbija II. tč. izreka, očitna pomota in ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija le odločitev pod I. tč. izreka izpodbijanega sodbe. Zato je njeno pritožbo tako tudi obravnavalo.

V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (2. odst. II. tč. izreka).

Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa odgovorov na pritožbi nista vložili.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je M. J. pri toženi stranki poverjena izdelava periodičnih obračunov, letnih poročil in planskih aktov ter sooblikovanje poslovne politike in še druge naloge, je pravilno zaključilo, da je narava njenega dela takšna, da je nezdružljiva s članstvom v nadzornem odboru tožene stranke. Pravilno je zaključilo, da je njen delokrog tak, da je zelo tesno povezan z upravo samo oziroma s poslovodenjem, ki pa je pod neposredno kontrolo nadzornega sveta (1. odst. 274. čl. ZGD). Ne samo, da sme nadzorni svet pregledovati in preverjati knjige in dokumentacijo družbe (2. odst. 274. čl. ZGD) pač pa je pomembno zlasti tudi to, da mora biti letno poročilo pred obravnavanjem na skupščini predloženo v obravavanje nadzornemu svetu. Ta mora k predlogu letnega poročila oblikovati mnenje in ga predložiti skupščini (3. odst. 256. čl. ZGD).

Vse te pristojnosti nadzornega sveta kažejo, da je dejansko že narava dela M. J. takšna, da ni združljiva s funkcijo v nadzornem svetu, saj bi ji bila v svojstvu članice nadzornega sveta naložena dejanska kontrola lastnega dela. Pri tem bi gotovo lahko prihajalo do kolizije interesov, kar bi lahko imelo za posledico nesamostojnost pri odločanju v nadzornem svetu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da se temeljne cilje in interese družbe lahko varuje le tako, da se v vseh organih družbe deluje povsem neodvisno in samostojno. V konkretnem primeru je torej že narava in obseg dela M. J. pri toženi stranki tak (pri tem ni odločilno ali gre za kakšne posebne lastnosti te osebe ali za dejstvo, da še ni storila kakšne kršitve pri svojem delu), da njeno imenovanje za članico nadzornega sveta nasprotuje temeljnemu principu delovanja družbe oz. ciljem družbe. Zato je sodišče prve stopnje - ciljem materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevku za razveljvitev sklepa skupščine glede imenovanja M. J. v nadzorni svet (1. odst. 364. čl. ZGD) ugodilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v po toženi stranki izpodbijanem delu na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo.

K pritožbi tožeče stranke: Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da nobeden izmed uveljavljenih razlogov ni podan. Dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, čeprav sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke kot je predlagala tožeča stranka. S tem tudi ni bila kršena nobena določba pravdnega postopka. Dejansko stanje je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja z vsemi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in z vsemi materialno pravnimi zaključki, saj so vsi pravilni. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca in za izvedbo ostalih predlaganih dokazov.

Ob ugotovitvah, da so bili računovodski izkazi tožene stranke za leto 1993 in 1994, ki so bili podlaga letnemu poročilu za ti dve leti, revidirani po pooblaščenem revizorju, da je ta dal nanje pozitivno mnenje brez pridržka in da sta bili letni poročili za prej navedeni leti sprejeti na skupščinah tožene stranke (za leto 1993-28.2.1994, za leto 1994-4.7.1995), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da o višini ugotovljenega dobička za ti dve leti ni mogoče več ponovno odločati in da se je zato na sporni skupščini dne 12.3.1996 lahko odločalo le o razdelitvi že ugotovljenega dobička. Poslovni uspeh (dobiček ali izguba) se ugotovi in izkaže v letnem poročilu, katerega sestavni del so računovodski izkazi (56. čl. ZGD). Družba mora letno poročilo sprejeti na koncu vsakega poslovnega leta. O letnem poročilu oziroma poslovnem rezultatu (s tem pa tudi o višini dobička oziroma izgube) odloča skupščina družbe (2. alinea 1. odstavka 282. člena ZGD, 1. odstavek 439. člena ZGD). Na skupščini sprejeto letno poročilo (če ni izpodbito v rokih in po postopku, določenem za izpodbijanje sklepov skupščine) je zavezujoč korporacijski pravni akt in zavezuje skupščino družbe, ki odloča o uporabi oziroma razdelitvi ugotovljenega dobička. O višini dobička se odloča na skupščini, na kateri se odloča o sprejetju oziroma nesprejetju letnega poročila. Zato je skupščina, ki odloča o razdelitvi oziroma o uporabi dobička (2. odst. 228. člena ZGD in 1. alinea 1. odstavka 282. člena ZGD) vezana na višino ugotovljenega dobička.

Ker sta bili letni poročili za prej navedeni leti sprejeti na skupščinah tožene stranke (računovodski izkazi, ki so bili podlaga tem poročilom, so bili revidirani po pooblaščenih revizorijih, za odločitev pa niti ni pomembno, da so bili tudi predloženi agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje), tožeča stranka v tem postopku, v katerem izpodbija sklepe skupščine o uporabi oziroma razdelitvi dobička, ne more z uspehom uveljavljati in dokazovati, da je bil dobiček za leti 1993 in 1994 nepravilno ugotovljen. Tega pooblastila tožeči stranki tudi ne daje določilo 593. člena ZGD. To določilo je jasno in (določen čas) prepoveduje le razdelitev ugotovljenega dobička. S to določbo ni dana možnost posega v višino ugotovljenega dobička za leti 1993 in 1994. Vse navedeno pokaže, da so bili materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje pravilni in zato tudi ni bilo potrebe in podlage za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril pravilnost ugotovljenega dobička za leti 1993 in 1994. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena trditev, da so v razlogih izpodbijane sodbe (na 8. in 9. strani) nasprotja. Sodišče druge stopnje ni našlo kakšnega nasprotja oziroma protislovja v teh razlogih, tožeča stranka pa tudi ni jasno povedala, kateri razlogi sodišča prve stopnje naj bi bili v nasprotju z drugimi razlogi. Tako pritožbeno uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka je stroške priglasila, vendar s pritožbo ni uspela, zato mora stroške svoje pritožbe nositi sama (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).