Jedro

Toženka je morala preverjati, kako tožnica svoje zaveze izpolnjuje. To je lahko storila tudi tako, da so se njeni zaposleni sestali s prizadetimi gospodarskimi družbami. Če bi bile tako pridobljene informacije edina podlaga za odločanje v tem postopku, potem bi lahko šlo za pristranost toženke, še zlasti, če se tožnica o njih ne bi mogla izreči. Vendar pa na tak zaključek ne napotuje ničesar razen samega sestanka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za izločitev štirih uradnih oseb Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencije) iz vodenja postopka v upravni zadevi pod zap. št. 306-35/2005, ker je ocenil, da ni podan razlog iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zavrgel enako zahtevo za izločitev istih oseb iz postopka odločanja v navedeni zadevi, ker je za odločanje pristojen senat toženke in ne uradne osebe, katerih izločitev je zahtevala tožnica.

2. Tožnica s tožbo v postopku sodnega varstva zahteva, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni zahtevi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek. Uveljavlja razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Po določbi 58. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) Vrhovno sodišče preizkusi odločbo toženke v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi; pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06).

5. Po določbi 57. člena ZPOmK-1 tožnica v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Takih zato Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

Razlogi za zavrnitev tožbe

6. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja toženke uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (poleg tistih iz 35. člena) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev.

7. Tožnica je v postopku pred toženko (v bistvenem) opisovala razmerje s tržnim konkurentom, družbo A. d.o.o. (ta naj bi navajala, da tožnica krši pravila varstva konkurence, med njima pa poteka gospodarski spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki temelji na istem dejanskem stanju kot predmetni upravni postopek); navajala je, da je toženka tožnici naložila zaveze, o izvrševanju katerih tožnica redno poroča in ji pošilja letna poročila, predvsem pa, da so se delavci toženke, katerih izločitev zahteva, dne 13.2.2013 sestali z družbama A. d.o.o in B. ter se pogovarjali o domnevnih nepravilnostih tožnice. Te navedbe ponavlja tudi v tem postopku.

8. Iz uradnega zaznamka sestanka z dne 13.2.2013 je razvidno, da je sestanek potekal na pobudo zgoraj omenjenih gospodarskih družb, ki sta pojasnjevali problematiko očitanega protikonkurenčnega nastopanja tožnice na trgu nenaslovljenih pošiljk. Problematičen naj bi bil nov način dajanja popustov tožnice.

9. Predmetni postopek se vodi po uradni dolžnosti in v javnem interesu. V tem postopku se ne odloča o sporu med gospodarsko družbo A. d.o.o in tožnico, čeprav ni mogoče zanikati, da postopek utegne imeti vpliv na njuno poslovno razmerje. Toženka je izdala odločbo, št. 306-35/2005-98 z dne 28.5.2008, v kateri so določene zaveze tožnice v zvezi z dostavljanjem nenaslovljenih pošiljk. Toženka je gotovo morala preverjati, kako tožnica svoje zaveze izpolnjuje. To je lahko storila tudi tako, da so se njeni zaposleni sestali s prizadetimi gospodarskimi družbami. Če bi bile tako pridobljene informacije edina podlaga za odločanje v tem postopku, potem bi lahko šlo za pristranost toženke, še zlasti, če se tožnica o njih ne bi mogla izreči. Vendar pa na tak zaključek ne napotuje ničesar razen samega sestanka. Zato ni zadosti verjetne podlage za sklepanje, da je podan (resen) dvom o subjektivni nepristranosti oseb, za katere tožnica zahteva izločitev iz postopka v tej zadevi. Iz opisanega ravnanja uradnih oseb tudi sicer ni razbrati takšnega odnosa do tožnice ali same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost toženke (ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o njeni neodvisnosti in nepristranosti kot sektorske regulatorke, ki izvaja nadzor nad izvajanjem določb ZPOmK-1). Odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev štirih uradnih oseb toženke iz vodenja postopka je zato pravilna.

10. Tožnica uveljavlja tudi postopkovne kršitve pri sprejemanju izpodbijanega sklepa. Navaja, da je Agencija toženki prikazala razloge za izločitev „v bistveno poenostavljeni obliki“; poleg tega pa je v dopisu toženki napačno navedla, da se razlogi za izločitev nanašajo na nestrinjanje z vodenjem postopka. Vse to, skupaj z drugimi okoliščinami sprejemanja izpodbijanega sklepa, ki jih navaja tožnica v tožbi, ne more predstavljati bistvene kršitev določb upravnega postopka, saj je toženka imela zahtevo tožnice in se je zato nedvomno lahko v celoti seznanila s tožničinimi razlogi.

11. Ker tožba ne ponuja nobenih razlogov v zvezi z zavrženjem zahteve za izločitev istih oseb iz postopka odločanja in ker tudi preizkus izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ni pokazal nobene bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, je bilo treba tožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

Glede stroškov postopka

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.