Jedro

Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.

Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Med strankami ostaja sporna točka 1. izreka prvostopne odločbe z dne 31. 12. 2008 s katerim je davčni organ ugotovil obveznost prispevkov za socialno varnost v skupni višini 7.769,37 EUR za leto 2002, 2003, 2004 in 2005. V obrazložitvi je prvostopni davčni organ navedel, da je bila tožniku izdana odločba št. ... z dne 31. 12. 2008 v zadevi obračuna in plačila prispevkov za socialo varnost zavezanca za obdobje od 1. 1. 2000 do 20. 10. 2005. Na odločbo v ponovnem postopku je tožnik vložil pritožbo zaradi zastaranja. Drugostopni organ je z odločbo št. ... z dne 5. 12. 2008 odločbo št. ... z dne 27. 6. 2008 odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Drugostopni organ je pritožbi ugodil v delu, kjer je tožnik ugovarjal zastaranje. Na podlagi določbe 125. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do odmere davka (prispevkov) zastara v petih letih, ko bi bilo potrebno davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Na podlagi 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere (prvostopna odločba je bila izdana dne 16. 2. 2007). Odmera prispevkov za socialno varnost za leti 2000 in 2001 ter za mesec januar 2002 (prispevke za januar 2002 je bil zavezanec dolžan obračunati do 15. 2. 2002 – relativno zastaranje je nastopilo dne 15. 2. 2007), je dejansko zastarala. Ugovor, da je zastarala tudi odmera prispevkov za socialno varnost za leto 2002 od februarja in 2003 do vključno (junija), pa po mnenju drugostopnega organa ni bil utemeljen, saj je prvotna odločba (ta predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere v skladu z določbo 1. odstavka 126. člena ZDavP-2) pretrgala tek zastaranja. Davčni organ v ponovnem postopku sledil navodilom drugostopnega organa in obračunal prispevke za socialno varnost tožnika od 1. 2. 2002 do 22. 10. 2005 in pri tem upošteval pri izračunu obveznosti iz naslova obveznih prispevkov za socialne varnosti in izračun medbančnih obresti že obračunane in plačane pavšalne prispevke iz naslova opravljanja popoldanske dejavnosti po posameznih letih. V odmernih odločbah je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojnega podjetnika posameznika na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-92) od 1. 10. 1998 do 31. 12. 1999 in od 1. 1. 200 dalje po 1. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 20/04 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča z dne 17. 11. 2006 je bila delno odpravljena odločba z dne 11. 8. 2005. Tožniku so bili obračunani prispevki za socialno varnost za čas od 1. 1. 2000 do 20. 10. 2005 (prenehanje dejavnosti).

Na podlagi odločbe drugostopnega organa št. ... z dne 5. 12. 2008 je bilo ugotovljeno, da je odmera prispevkov za socialno varnost zavezanca za čas od 1. 1. 2000 do 31. 1. 2002 zastarala, zato se ti ne odmerijo. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino 1. alineje 1. odstavka 15. člena in 209. člena ZPIZ-1. Obračun osnove in prispevkov za socialno varnost za tožnika je razviden iz strani 6 do 10 izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. ... z dne 18. 12. 2009 pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku pri izdaji odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost v celoti upošteval navodila drugostopnega organa in pri ponovnem obračunu upošteval, da je odmera dela obveznosti (ki so bile naložene z prvotno odločbo) že zastarala. Na podlagi 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti. Zato se vprašanje zastaranja ne presoja po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04 – avt. razl., 28/06 – odl. US, 29/07 – odl. US in 40/07), temveč po določbah ZDavP-2. Po določbi 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka (in prispevkov) zastara v petih letih, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec obveščen (126. člen ZDavP-2). V danem primeru je prvostopni organ prvo odločbo o odmeri prispevkov izdal dne 16. 2. 2007. Tožnik tako neutemeljeno ugovarja zastaranje odmere prispevkov za socialno varnost in pripadajočih obresti. Glede ugovora, da je mogoče obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost odmeriti šele na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe pristojnega organa je davčni organ navedel, da takšno stališče ni v skladu z določbami ZDavP-2. Vprašanje statusa zavarovanca je predhodno vprašanje, ki ga lahko reši davčni organ sam, ali pa pristojni organ ZPIZ. V danem primeru je to vprašanje rešil pristojni organ z odločbo. Davčni organ je to odločbo upošteval pri odmeri prispevkov za socialno varnost. Kolikor bo pristojni organ to vprašanje rešil drugače, bo na tako rešeno vprašanje davčni organ vezan in bo to razlog za obnovo postopka odmere prispevkov za socialno varnost. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Prvostopno odločbo z dne 31. 12. 2008 izpodbija v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za socialno varnost za tožnika za čas pred vključno junijem 2003 ter v obrestnem delu, ki se nanaša na čas pred 27. 6. 2005. Odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost je bila izdana v letu 2006 brez zakonitega in pravnomočnega temelja, saj je bila izdana še preden je o tem odločalo sodišče. Potrebno bi bilo tudi upoštevati zastaralne roke glede na prvo zakonito odmero tožnikovih prispevkov za socialno varnost do katere pa je prišlo šele po pravnomočnosti pravne podlage (odmera z dne 27. 6. 2008), kar pomeni, da je v tem času morebitna tožnikova obveznost za plačilo tožnikovih prispevkov za socialno varnost do vključno junija 2003 zastarala. Tožnik ugovarja pravilnosti odločbe v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov v času pred vključno junijem 2003 ter obrestnem delu obveznosti za čas pred 27. 6. 2005. Tožnik se strinja z ugotovitvijo, da so obresti in stroški davčnega postopka izenačena z davki, kar velja za obresti, ki so že ugotovljene in odmerjene v davčnem postopku, ne pa za obresti, ki bi nastale, kolikor bi davčni organ pravočasno uveljavil glavno terjatev. V konkretnem primeru obveznosti, ki jo uveljavlja tožena stranka pri tožniku še nima statusa davščine. Tudi obresti od glavne terjatve še niso dobile statusa davka, tako, da se zanj do prve zakonite odmere uporabljajo določila OZ (zastaranje obrestnega dela za celotno obdobje do 3 leta pred prvo zakonito odmero). Tožnik je tudi vložil revizijo (januarja 2008) tako, da bi bilo potrebno v postopku, v katerem je tožnik izpodbijal pravno podlago o tej pravni podlagi odločiti kot o predhodnem vprašanju. Upravni organ bi moral obravnavati vprašanje sam, vendar o tem ni odločal, saj bi se moral opredeliti glede zakonitosti pravnega temelja glede na uveden postopek revizije, česar pa ni storil. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, nadaljevanju ZUP). Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo z dne 31. 12. 2008 odpravi v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za socialno varnost za čas pred vključno junijem 2003 ter v obrestnem delu za čas pred 27. 6. 2005, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz prvostopne in iz drugostopne odločbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da lahko Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v senatu ali po sodniku posamezniku, skladno z določbami tega zakona. Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče iz listin upravnega spisa ugotavlja, da tožnik izpodbija prvostopno odločbo z dne 31. 12. 2008 v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za socialno varnost pred junijem 2003 ter obrestni del, ki se nanaša na čas pred 27. 6. 2005. Tožnik meni, da zastaralni roki tečejo glede na prvo zakonito odmero tožnikovih prispevkov za socialno varnost, do katere je prišlo šele dne 27. 6. 2008, kar pomeni, da je morebitna tožnikova obveznost za plačilo prispevkov za socialno varnost do vključno junija 2003 zastarala. Med strankama ni sporno, da na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti. Kot je pravilno navedel že davčni organ, na podlagi določbe 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka (in prispevkov) zastara v petih letih, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Tako ugovor tožnika, da je mogoče obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost odmeriti šele na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe pristojnega organa nima podlage, glede na citirano določbo ZDavP-2. V skladu z navedenim se tudi po presoji sodišča vprašanje zastaranja v danem primeru ne presoja po določbah OZ, marveč ZDavP-2. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je v konkretni zadevi prvostopni organ izdal prvo odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost dne 16. 2. 2007. Na podlagi določbe 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov. V skladu z navedenim tožnik tako neutemeljeno ugovarja zastaranje odmere prispevkov za socialno varnost pred junijem 2003 ter obrestnemu delu, ki se nanaša na čas pred 27. 6. 2005. Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.