Jedro

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba namreč nima obrazložitve v skladu z 214. členom ZUP, ki mora obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Fundacije za šport št. Z-11-084 z dne 9. 2. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Fundacija za šport na podlagi Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011 (v nadaljevanju Javni razpis) tožniku za prijavljeni program „...“ na področju programov založništva v športu (Z) dodelila sredstva v višini 2.900,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi programov založništva v športu pristojna strokovna komisija obravnavala 136 popolnih vlog za razpisana sredstva v višini 200.000,00 EUR in da je skupna višina zaprošenih sredstev 1.276.556,00 EUR, kar pomeni, da za 6,38-krat presega višino razpisanih sredstev na področju Z. Strokovna komisija (v nadaljevanju komisija) je predlog delitve sredstev na tem področju skladno z merili iz 31. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih navaja, tožniku pri vrednotenju prijavljenega programa dodelila iz merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 6 točk, „možnost uresničitve programa“ pa 10 točk, skupaj 16 točk in ga uvrstila v nadaljnjo obravnavo po 32. členu Pravilnika ter tožniku dodelila sredstva v višini 2.900,00 EUR.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja drugi odstavek 36. člena Pravilnika, 14.a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS). V okviru razpoložljivih sredstev, namenjenih programom na področju Z, je po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ dodelil ustrezno višino sredstev sofinanciranja. Pri določitvi višine sredstev so upoštevani rezultati analize vlog ter rezultati analize vseh izbranih programov Z, ki so kandidirali na javnem razpisu v letu 2011. Rezultati vrednotenja vlog in dodelitve sredstev posameznim programom, ki so kandidirali v preteklih letih ne morejo biti podlaga za dodelitev sredstev.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka vrednotenja ni obrazložila. Pojem uresničevanje javnega interesa, kot eden izmed dveh kriterijev (31. člen Pravilnika), v Pravilniku ni definiran. Toženi stranki očita, da ni obrazložila podrobnejše kriterije, ki jih je pri vrednotenju prijavljenih programov dejansko uporabila. Obrazložiti bi morala tudi svojo odločitev pri vrednotenju možnosti uresničitve programa ter navesti na podlagi česa je sklepala. Posebnih podatkov v zvezi s tem tožena stranka ni zahtevala. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka (sedma alineja drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kršitev 22. člena Ustave RS. Toženi stranki očita arbitrarnost odločanja. Smiselno enak program je v preteklih letih tožena stranka financirala z bistveno višjimi sredstvi, ki jih tožnik navaja. Izdelava in uporaba določenih analiz ne zadostuje sama po sebi za sklepčnost in zakonitost odločbe, obrazložitev tožene stranke je pavšalna in je ni mogoče preveriti, tožena stranka navaja zgolj splošne kriterije in merila, ki naj bi jo vodila pri odločanju ter splošne podatke, koliko sredstev je bilo na razpolago, ki pa ne omogočajo preizkusa izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijane akt in da zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke. Navaja predmet in vsebino Javnega razpisa. Metodologije za vrednotenje programov so določene v Pravilniku, ki se nanj sklicuje in navaja določbe 12. člena, 31. člena in 32. člena Pravilnika, ki jih citira. Program tožeče stranke je prejel iz merila „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa“ 6 točk, ker le delno uresničuje javni interes, iz merila „možnosti uresničitve programa“ pa 10 točk, saj je imel dobre možnosti in uspešno realizacijo v preteklih letih. Program je sprejet v nadaljnjo obravnavo, po kateri je komisija opredelila višino dodeljenih sredstev. Odločitev komisije je primerno obrazložena v odločbi prve stopnje in omogoča vlagatelju argumentirano pritožbo, saj uporablja kriterije iz 31. člena Pravilnika, ki jih ovrednoti. Pritožba toženi stranki ni očitala neobrazloženosti, temveč le, da je dobila manj sredstev kot v prejšnjih letih, zato so očitki tožbe v nasprotju z 20. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem lahko stranka navaja le dejstva in dokaze, ki jih ni mogla v postopku pred izdajo akta. Komisija, ki odloča o sofinanciranju, pripravi predlog na osnovi razpoložljivih sredstev in predloženih projektov. Pri izboru projektov imajo v skladu z 32. členom Pravilnika prednost projekti, ki jih komisija višje ovrednoti z vidika javnega interesa, strokovnosti, obsega in tipa publikacije ter referenčnosti avtorjev. Na razpis je bilo prijavljenih veliko število strokovnih knjig, ki so imeli glede na navedeno prednost, posledično pa je bilo manj razpoložljivih sredstev za zbornike in letopise, kamor sodi tožnikov program. Zavrača očitke, da naj bi spreminjanje višine sredstev enakim programom kazalo na arbitrarnost in nestrokovnost tožene stranke.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje višine dodelitve sredstev tožniku na podlagi Javnega razpisa tožene stranke v letu 2011. Javni razpis je bil objavljen na podlagi 33. člena Pravilnika. Med pogoji in merili sofinanciranja (točka 2 Javnega razpisa) je navedeno, da so pogoji za sofinanciranje izvajalcev določeni v Pravilniku, ter da se med drugim vrednotenje programa opravi na podlagi metodologij za posamezna področja, ki točkovno opredeljujejo posamezna merila. Metodologije za vrednotenje programov so torej določene v Pravilniku, kot pravilno navaja tožena stranka, kar pa v zadevi ni sporno. Po povedanem Javni razpis napotuje na uporabo Pravilnika, ki po v 1. členu med drugim določa tudi merila za dodelitev sredstev izvajalcem letnega programa dela in postopek razporeditve sredstev Fundacije za šport v skladu z nacionalnim programom športa v Republiki Sloveniji. Po 19. členu Pravilnika se vrednotenje programov opravi na podlagi metodologij za posamezna področja, ki točkovno opredeljujejo posamezna merila. Po 31. členu Pravilnika, ki nosi naslov Založništvo v športu, in je predmet obravnavane zadeve, imajo prednost pri izboru programov založništvo v športu programi z boljšimi možnostmi uresničevanja javnega interesa na področju športa in programi z boljšimi zmožnostmi uspešne realizacije glede na pripravljanje gradiva oz. lansko porabo sredstev ter se pri vrednotenju možnosti uresničevanja javnega interesa upošteva vsebinski vidik, pojavna oblika športa, predvsem programa (zvrst založništva), uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Prednost imajo programi založništva, ki v večji meri odražajo vsebino projektov, ki jih razpiše Fundacija za šport in programi, ki so ozko povezani s športom ter se vrednotijo s številom točk iz preglednice iz člena 31 Pravilnika, kot pravilno navajata oba organa. Gre za merili „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „možnosti uresničitve programa“. Dejansko se financirajo programi, ki zberejo najmanj 16 od 20 možnih točk, kamor je razvrščena tudi vloga tožnika, kar ni sporno.

7. Sporna v zadevi pa je razdelitev sredstev za programe založništva, kot ga določa 32. člen Pravilnika, ki se po navedeni določbi oblikuje na podlagi vsote točk obsega programa in možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Iz navedene določbe izhaja, da pri vrednotenju obsega programa Fundacija za šport upošteva število avtorskih pol in fotografij, naklado ter število letnih izdaj, navedeni pa so tudi programi, ki imajo višje vrednotenje, zaradi večje možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta navedeno določbo Pravilnika povzela in se nanjo sklicevala, ki pa jih nista konkretizirala glede na obravnavani primer, saj razdelitev sredstev tožniku ni razvidna oz. ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka sredstva razdelila ter zato ni možno preizkusiti ali jih je razdelila v skladu z 32. členom Pravilnika, ki se nanj sklicuje. Prav tako ni mogoče preizkusiti ali je predlog, ki ga je pripravila komisija, skladen z navedeno določbo ali ne. Pri tem ni sporno, da je dodelitev sredstev odvisna od razpoložljivih sredstev in predloženih projektov, kot zatrjuje tožena stranka v svoji obrazložitvi. Sodišče ne more preizkusiti, ali je pri razdelitvi sredstev pravilno upoštevana določba 32. člena Pravilnika, saj to iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa niti tožene stranke ni razvidno.

8. Razlogi tožene stranke v odgovoru na tožbo, da imajo pri izboru projektov prednost projekti, ki jih komisija višje ovrednoti z vidika javnega interesa, strokovnosti, obsega in tipa publikacije ter referenčnosti avtorjev, ter da je bilo na razpis prijavljeno veliko število strokovnih knjig, ki so imeli glede na navedeno prednost, kar je imelo posledično manj razpoložljivih sredstev za zbornike in letopise, kamor sodi program tožnika, pa ne more nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe, da bi sodišče lahko preizkusilo pravilnost odločitve, saj mora zakonitost odločitve izhajati iz upravne odločbe ter imeti podlago v upravnih spisih, kar v obravnavanem primeru ni tako.

9. Po povedanem izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti ter gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka 237. člena ZUP). Izpodbijana odločba nima obrazložitve v skladu z 214. členom ZUP, ki mora obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS, tako v postopku z rednimi kot izrednimi sredstvi v upravnem postopku kot tudi v postopku sodnega varstva v upravnem sporu. Tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala določb ZUP, saj izpodbijane odločbe ni obrazložila, tako da bi se jo lahko preizkusilo, zato je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna ter jo je treba odpraviti. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

10. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 11. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v povezavi z 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.