Jedro

Zastaranje pregona proti tožencu zaradi storjenega prekrška ne vpliva na zastaranje pravice tožeče stranke, da zahteva povrnitev izplačane odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo v plačilo 3.546,86 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka), za del obresti pa je zahtevek zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je dolžan toženec plačati 131,36 EUR stroškov tožeče stranke v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti sodbi se je pravočasno pritožil toženec, očitno proti zanj neugodnem delu sodbe (točka 1 in 3), ki formalnih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) ne podaja, niti ne ponudi formalnega predloga. Navaja, da je postopek zastaral, da je do nesreče prišlo zaradi spolzkega cestišča, kar je želel dokazati s fotografijami, ki jih ponovno prilaga, da izdihani zrak ne more kazati na koncentracijo alkohola v krvi, vzorec krvi mu ni bil odvzet, vrednost pa je bila mejna. Alkotest je bil napravljen tri ure po nesreči, med tem pa je še pil. Končno še navaja, da ima nizke dohodke, s katerimi preživlja svojo družino, zato meni, da je tudi plačilno nesposoben.

(3) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da je bil toženec v času povzročitve nesreče pod vplivom alkohola v smislu veljavnih pogojev zavarovalne pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, in da ni dokazal, da vožnja pod vplivom alkohola ni bila vzrok za nesrečo. Zato je pravilen tudi sklep, da je izgubil pravice iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in da je dolžan povrniti tožeči stranki, kar je ta izplačala iz naslova njegovega zavarovanja oškodovancu prometne nesreče za njegovo materialno in nematerialno škodo (slednje ni sporno).

(6) Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega, da toženec ni uspel prepričljivo izpodbiti ugotovljene stopnje njegove alkoholiziranosti v času nesreče, pri čemer se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo zlasti na strokovno, temeljito in jasno izvedensko mnenje sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. M Z K. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča o oceni stopnje njegove alkoholiziranosti v času nesreče, ki je bila okoli 0,6 g /kg alkohola v krvi, na kar je izvedenka sklepala glede na test po izdihanem zraku z napravo „Draeger“, upoštevajoč tako časovno oddaljenost nesreče glede na trenutek testa, kot tudi toženčeve navedbe o tem, da naj bi po nesreči nekaj minut pred opravo testa popil pijačo, ki vsebuje alkohol. Razlogi prvega sodišča glede tega so jasni in natančni (stran 4 in 1. odst. na strani 5 prve sodbe) ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

(7) Prvo sodišče je pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo izpovedb o s peskom posuti cesti kot domnevnemu vzroku za nesrečo, saj toženec tega ni trdil (ugovarjal, navajal). Dokazi pa trditev ne morejo nadomestiti, služijo le preverjanju njihove resničnosti.

(8) Zastaranje pregona proti tožencu zaradi storjenega prekrška na zastaranje pravice tožeče stranke, da zahteva povrnitev izplačane škode, ne vpliva. Njena tožba je glede na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, čl. 352 in čl. 357) o zastaranju pravočasna; nesreča se je pripetila 18. 2. 2005, 17. 3. 2005 in 12. 5. 2005 je bila oškodovancu plačana odškodnina, regresna tožba pa je bila vložena 11. 12. 2007. (9) Končno pa zatrjevana plačilna nesposobnost na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v ničemer ne more vplivati.

(10) Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi v izpodbijanem ugodilnem delu (353. člen ZPP).