Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je za čas čakanja na delo doma pripadalo polno, 100 % nadomestilo plače, saj pogoja za odreditev čakanja - namen ohranitve zaposlitve in začasnost ukrepa - nista bila izpolnjena, glede na to, da je tožnik 1. 6. 2020 dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker je bila tožniku kasneje odpovedana pogodba o zaposlitvi, še ni odpadla podlaga za 80 % nadomestilo plače po določbi drugega odstavka 138. člena ZDR-1. Pri tem je pravilno obrazložilo, da tožnik ne uveljavlja, da mu tožena stranka v navedenem obdobju zaradi razglašene epidemije ne bi mogla začasno zagotavljati dela, in da tožnik ni dokazal, da tožena stranka v trenutku odreditve čakanja na delo doma ni imela namena ohraniti njegove zaposlitve.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom, popravljenima s sklepom o popravi, v I. točki izreka dovolilo spremembe tožbe. V II. točki izreka je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 6. 2020 nezakonita. V prvem odstavku III. točke izreka je toženi stranki naložilo, da tožnika v osmih dneh pozove nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 12. 2019, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 22. 9. 2020 dalje do vrnitve na delo prijavi v obvezna zavarovanja in mu za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračuna nadomestilo plače v bruto znesku 1.280,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo in dodatek za napredovalno stopnjo, ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske nadomestil plač, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ter mu obračuna božičnico v bruto znesku 875,00 EUR in mu po odvodu prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2020 dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka je zavrnilo zahtevek za plačilo 125,00 EUR božičnice in 465,52 EUR razlike v plači za mesece marec, april in maj 2020. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške postopka v višini 2.878,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je stroškovni zahtevek tožnika zavrnilo. S sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku v osmih dneh povrne stroške sodne takse v znesku 52,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev iz drugega odstavka III. točke izreka sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, da se zavrne zahtevek za plačilo 465,52 EUR razlike v plači za mesece marec, april in maj 2020, in zoper odločitev iz IV. točke izreka sodbe in sklepa, da ni upravičen do povračila vseh stroškov postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku za plačilo razlike v plači ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za nižje nadomestilo za čas čakanja na delo doma nista bila izpolnjena pogoja začasne nezmožnosti zagotavljanja dela in namen ohranitve zaposlitve. Ker tožena stranka zaposlitve tožnika ni ohranila in mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni obstajala začasna nezmožnost zagotavljanja dela, ampak je bila ta nezmožnost trajna, prav tako je bil izjalovljen namen ohranitve zaposlitve, saj ta ni bila ohranjena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko in prvi odstavek III. točke izreka sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, ter zoper odločitev, da mora tožniku povrniti stroške postopka v IV. točki izreka sodbe in sklepa ter v posebnem sklepu o sodni taksi. Pritožbe vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tretji pripravljalni vlogi ugovarjala pisni informaciji ZPIZ z dne 18. 11. 2020 z navedbo, da gre zgolj za nezavezujoč informativni izračun, hkrati je glede tega dokaznega predloga podala ugovor prekluzije. Tožnik ni trdil in dokazal, da je bil v času študentskega dela vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz delovne knjižice in drugih listin to ne izhaja. Iz pridobljene informacije ZPIZ z dne 18. 5. 2020 izhaja, da bo tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine s 3. 2. 2026, kar pomeni, da v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil varovan. Tožena stranka v času podaje odpovedi ni mogla vedeti, da je bil tožnik pred 18. letom vključen v obvezno zavarovanje, ker to iz delovne knjižice ne izhaja, prav tako ni mogla vedeti, da je služil vojaški rok. Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni povprašala o uveljavljanju okoliščin za znižanje starostne meje, ne bi smelo biti odločilno, saj je to v domeni delavca. Okoliščina, da je tožena stranka imela v hrambi delovno knjižico, ni pomembna, saj delodajalec po letu 2009 v zvezi z njo ni imel nobenih obveznosti. Vprašanje je, ali je sploh imel pravico vpogleda vanjo. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi moral že v tožbi navesti vse razloge za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki je tudi morebitno varstvo pred odpovedjo ne preprečuje. Tožena stranka tožniku zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta ne more več zagotavljati dela, zato je izpolnjen objektivni pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V pritožbi zoper sklep o sodni taksi se sklicuje na ostale pritožbene navedbe in navaja, da bo z ugoditvijo pritožbi zoper sodbo in sklep, popravljena s sklepom o popravi, odpadla pravna podlaga za sklep o sodni taksi.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbe tožene stranke, v katerem je nasprotoval njenim pritožbenim navedbam in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbe tožene stranke zavrne kot neutemeljene in potrdi z njenimi pritožbami izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, in izpodbijani sklep o sodni taksi. V pretežnem delu odgovora se tožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik moral že v tožbi navesti vse razloge za nezakonitost odpovedi, saj tega od njega ne zahteva noben predpis. Tožena stranka je vedela, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje pred 18. letom, prav tako je vedela za služenje vojaškega roka. Navedbe tožene stranke, da ni smela vpogledati v delovno knjižico, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožnik varovan kot delavec pred upokojitvijo. Pravilno je tudi odločilo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem je nasprotovala njegovim pritožbenim navedbam in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njegovo pritožbo izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi. Navaja, da tožnik ne prereka, da mu tožena stranka v času čakanja na delo doma ni mogla zagotavljati dela, zato ni sporno, da mu za to obdobje pripada nadomestilo plače v višini 80 % osnove. Dejstvo, da je tožnik kasneje prejel odpoved, še ne pomeni, da tožena stranka že z odreditvijo čakanja na delo doma ni imela namena ohraniti njegove zaposlitve in da je bil ta ukrep že takrat trajne narave. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Izpodbijana sodba in sklep nista obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegraciji in reparaciji vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe in sklepa niso v nobenem nasprotju. Razlogi odločitve tudi niso pomanjkljivi, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka ni imela možnosti vpogleda v delovno knjižico. Tožena stranka teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. V zvezi z uveljavljeno kršitvijo protispisnosti, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa pritožba niti ne navaja, da bi in v katerem delu bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve navedlo napačno vsebino izvedenih dokazov.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik že v tožbi navesti vse razloge za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel kot stranka v postopku možnost navajati dejstva v skladu s pravili pravdnega postopka iz ZPP, tj. vse do prvega naroka za glavno obravnavo, pod določenimi pogoji pa tudi še po tem, kot določa 286. člen ZPP. 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ne vpliva na procesna pravila o postopanju strank v postopku.

10. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila 1. 6. 2020 podana tožniku, nezakonita, ker je bil tožnik kot delavec pred upokojitvijo varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ta določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let, ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bo tožnik pogoje za starostno pokojnino po 27. členu v zvezi z 28. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) izpolnil 30. 5. 2025, ko bo dopolnil 59 let 3 mesece 27 dni starosti in 40 let pokojninske dobe, ob upoštevanju znižanja starostne meje po 2 in 3. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti (za dva meseca) in zaradi služenja obveznega vojaškega roka (za šest mesecev in štiri dni). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožniku v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi 1. 6. 2020 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, zato mu tožena stranka brez njegovega soglasja, ki pa ga ni podal, ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni nasprotovala informativnemu izračunu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 18. 11. 2020 (A18), ki ga je tožnik predložil z vlogo z dne 8. 1. 2021 po prvem naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2020. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2021 nasprotovala zavezujoči naravi te listine, ni pa nasprotovala samemu izračunu datuma izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pravilno oprlo na navedeno listino, ki predstavlja izračun pristojnega nosilca in izvajalca sistema obveznega pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bila ta listina predložena prepozno in da je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2020 navedel, da bo pogoje za upokojitev izpolnil 31. 5. 2025 in da bo informativni izračun ZPIZ predložil takoj, ko ga bo prejel, v nasprotnem primeru ga naj pridobi sodišče prve stopnje samo. Glede na navedeno je bila listina tožnika predložena pravočasno, saj je brez svoje krivde tožnik ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, v vsakem primeru pa dopustitev izvedbe tega dokaza ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

13. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je bil v času študentskega dela vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je trdil, da se mu starostna meja za starostno upokojitev zniža zaradi vstopa v obvezno zavarovanje pred 18. letom starosti in da ima dva meseca delovne dobe (in ne študentskega dela) pred to dopolnjeno starostjo. V zvezi s tem je predlagal dokaze, in sicer je predložil fotokopijo delovne knjižice (A10). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo treba dokazati plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje za to obdobje, saj po prejšnjih predpisih1 za osebe v delovnem razmerju ni bilo izrecne določbe, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki (prvi odstavek 133. člena ZPIZ-2).

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejela odgovor ZPIZ z dne 18. 5. 2020 (B10), iz katerega izhaja, da bo tožnik pogoje za starostno upokojitev izpolnil 3. 2. 2026 in da tožena stranka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da je tožnik varovana kategorija. Tožena stranka bi kot delodajalec tožnika od njega lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje po določbah ZPIZ-2 uveljavljal ali ne. Iz sodne prakse2 izhaja, da se pred odločitvijo o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od delodajalca pričakuje določena mera skrbnosti, med drugim tudi, da poizve, ali bo delavec uveljavljal kake posebne ugodnosti. Tožena stranka, ki je imela v posesti delovno knjižico, je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje seznanjena s tožnikovim delovnim razmerjem pred 18. letom starosti. Navedb o tem, da ni imela pravice vpogledati v delovno knjižico, tožena stranka v dosedanjem postopku ni podala, zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena s služenjem obveznega vojaškega roka, saj teh navedb tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala in tako niso bili predmet dokazovanja (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker je ukinila delovno mesto tožnika. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo, so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) ali subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da je tožnik kot delavec pred upokojitvijo absolutno varovan pred odpovedjo - v smislu, da ne more priti do prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi niti s sodbo sodišča.3 Je pa treba v primerih, ko gre za odpoved varovanemu delavcu pred upokojitvijo še posebej skrbno pretehtati objektivne in subjektivne okoliščine na strani obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje subjektivnih okoliščin za sodno razvezo na strani tožene stranke ni ugotovilo, niti jih ne izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ugotovljena objektivna okoliščina – ukinitev tožnikovega delovnega mesta - pa v konkretnem primeru sama po sebi, ob dejstvu, da gre za večjega delodajalca, ne zadostuje za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. V sklepu VIII Ips 39/2020, na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi, je šlo za bistveno drugačno in z obravnavanim primerom neprimerljivo situacijo, saj je delodajalec ukinil tako področje, katerega vodja je bil delavec, kot tudi njegovo delovno mesto, poleg tega je šlo za delavca na vodilnem delovnem mestu.

16. Sodišče prve stopnje je v tem sporu zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za mesece marec, april in maj 2020 v skupnem znesku 465,52 EUR, ki se nanaša na čas od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ko je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma. Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. V tem primeru ima delavec v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 pravico do nadomestila plače v višini 80 % osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je za čas čakanja na delo doma pripadalo polno, 100 % nadomestilo plače, saj pogoja za odreditev čakanja – namen ohranitve zaposlitve in začasnost ukrepa – nista bila izpolnjena, glede na to, da je tožnik 1. 6. 2020 dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker je bila tožniku kasneje odpovedana pogodba o zaposlitvi, še ni odpadla podlaga za 80 % nadomestilo plače po določbi drugega odstavka 138. člena ZDR-1. Pri tem je pravilno obrazložilo, da tožnik ne uveljavlja, da mu tožena stranka v navedenem obdobju zaradi razglašene epidemije ne bi mogla začasno zagotavljati dela, in da tožnik ni dokazal, da tožena stranka v trenutku odreditve čakanja na delo doma ni imela namena ohraniti njegove zaposlitve. V sodbi pritožbenega sodišča Pdp 336/2020, na katero se sklicuje, je bila situacija bistveno drugačna. Delavec je bil namreč napoten na čakanje na delo doma 13. 6. 2013, odpoved mu je bila podana 26. 2. 2019, 80 % nadomestilo plače pa je prejemal le v določenih šestmesečnih časovnih obdobjih po 31. 3. 2014; do utemeljenosti denarnega zahtevka je privedlo dejstvo, da je ukrep čakanja na delo doma trajal dlje kot šest mesecev, kolikor je zakonsko predvideno.

17. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugodi tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, ter odločitev, da se zavrne zahtevek za plačilo razlike v plači. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev. Ker niso podani niti s pritožbami uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa, popravljena s sklepom o popravi, ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, in stroške odgovora na pritožbo, ker niso za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP), tožena stranka pa kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne glede na njegov izid (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

1 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 27/83), Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ 23-300/82) in Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (TZPZ, Ur. l. SFRJ, št. 51/64). 2 Prim. odločbe VSRS VIII Ips 287/2016, VIII Ips 211/2016, VIII Ips 102/2015. 3 Prim. sodba VSRS VIII Ips 99/2018.