Jedro

Tožeča stranka je bila do 22. 02. 2005 vpisana kot lastnica nepremičnine št. 450. Glede na to je podana domneva, da je bila do sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka lastnica sporne nepremičnine. Zakonska domneva velja, dokler se ne izpodbije. Tožeča stranka je v tem sporu izpodbijala domnevo o lastništvu nepremičnine. Zatrjevala je, da tožena stranka ni bila lastnica sporne nepremičnine, saj je nepremičnino dobila neodplačno v postopku arondacije, zato je na podlagi ZSKZ nepremičnina prešla v last RS.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.805,21 EUR za čas od 22. 02. 2005 do 23. 10. 2007 in za plačilo zneska 5.425,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 10. 2007 do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka sodbe.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita 2. in 3. točka točka izreka sodbe.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.554,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 12.231,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.805,21 EUR od 22. 02. 2005 do plačila in od zneska 5.425,79 EUR od 24. 10. 2007 do plačila, tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji je dolžna tožena stranka plačati 81.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2007 dalje pa je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka povrne znesek kupnine, za katerega je bila neupravičeno obogatena, ko je prodala njeno nepremičnino, ter ji povrne škodo v višini razlike v ceni, ki jo je dosegla pri prodaji tožena stranka, in ceno, ki bi jo dosegla tožeča stranka sama.

Tožena stranka je v pritožbi ponovno ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke. 1.odst. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: ZSKZ) določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS po ZLPP ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve zakona last RS in se prenesejo na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad). Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Država je s tem eno od svojih neoblastnih funkcij (upravljanje nepremičnega premoženje), ki jo sicer opravlja vlada RS, prenesla na Sklad. Sklad je pravna oseba (3. člena ZSKZ) in je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa RS (1. odst. 2. člena ZSKZ). Sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (2. odstavek 10. člena). Iz navedenih zakonskih določb izhaja aktivna legitimacija tožeče stranke v tem sporu, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi morala tožbo vložiti RS, ne pa tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne kupnino, ki jo je prejela s prodajo njene nepremičnine, navedlo, da je tožeča stranka s tem, ko je prodala nepremičnino, na kateri ni imela lastninske pravice, prodala tujo stvar in je zato neupravičeno obogatena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka do 22. 02. 2005 vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. 450. Glede na to je podana domneva, da je bila do sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka lastnica sporne nepremičnine (11. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Zakonska domneva velja, dokler se ne izpodbije. Tožeča stranka je v tem sporu izpodbijala domnevo o lastništvu nepremičnine (1. odst. 11. člena SPZ). Zatrjevala je, da tožena stranka ni bila lastnica sporne nepremičnine, saj je nepremičnino dobila neodplačno v postopku arodacije, zato je na podlagi ZSKZ nepremičnina prešla v last RS (1. odst. 14. člena ZSKZ in 2. odst. 74. člena ZSKZ).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila lastninska pravica tožene stranke na sporni nepremičnini vpisana na podlagi odločbe arondacijske komisije (Priloga A5), ki v 2. točki izreka določa, da je bila prejšnjima lastnikoma te nepremičnine določena odškodnina v znesku 594.005,00 DIN. Arondacije so se izvajale na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je naveden v 3. členu ZDen, to pa pomeni, da so bile nepremičnine pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji. Tožena stranka v pritožbi z novimi dokazi utemeljuje, da je sporno nepremičnino pridobila po pravi (primerni) ceni. Predložila je pogodbo za primerljivo zemljišče, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi te navedbe za odločitev v zadevi niso pomembne. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka za nepremičnino plačala 8,7% vrednosti nepremičnine, tožena stranka pa tega ni prerekala (2. odst. 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka nepremičnine ni pridobila na odplačen način, saj zanjo ni plačala 30% takratne vrednosti, zaradi česar je sporna nepremičnina z dnem uveljavitve Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad) postala last RS in se prenesla na Sklad. Glede na to, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala trditve tožeče stranke o tem, da je bila za nepremičnino plačana odškodnina v višini 8,7 % takratne vrednosti nepremičnine, ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje ocenjevati, ali je tožeča stranka pridobila nepremičnino v uporabo na odplačen način po splošnih pravilih obligacijskega prava v času, ko so bila zemljišča odvzeta in plačana odškodnina. Arondacijski sporazum je bil le eden od aktov politike arondacije kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom in to velja tudi za kupno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka izplačala odškodnino. Kot je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje, je bilo v Navodilu, izdanem na podlagi zakona, določeno, da se kljub plačilu odškodnine za arondirana zemljišča šteje, da so bila pridobljena neodplačno, če odškodnina ni presegla 30% takratne vrednosti in to ne glede na to, kakšne so bile cene kvadratnega metra kmetijskih zemljišč v primerljivih pravnih poslih v času izplačila odškodnine.

Ker je RS postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi zakona, za pridobitev njene lastninske pravice ni potreben poseben pridobitni način. Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je določal, da se lastninska pravica lahko pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen ZTLR), pri čemer je le v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla potreben poleg pravnega posla tudi pridobitni način, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka uspela izpodbiti domnevo, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne pogodbe lastnica nepremičnine, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kupnino na podlagi sporne pogodbe prejela glede na podlago, ki je kasneje odpadla, in je zato utemeljen zahtevek tožeče stranke za vrnitev kupnine (1. in 3. odst. 190.člena OZ).

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa dneva vložitve zahtevka (193. člen). Dobra vera se do tega trenutka vložitve tožbe domneva in je nedobrovernost dolžna dokazati tožeča stranka. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki, glede na to, da je imela tožena stranka na podlagi 1. odst. 37. člena SPZ pravico razpolaganja, torej tudi pravico skleniti prodajno pogodbo za sporno nepremičnino, in da je za sklenitev pogodbe tudi dobila odobritev Upravne enote za sklenitev pravnega posla, ni mogoče očitati, da je bila nepoštena. Zato je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od zneska neupravičene obogatitve od dneva, ko je vložila tožbo, ne pa od dneva, ko je tožena stranka ta znesek pridobila. Tožeča stranka je na sporni nepremičnini RS res pridobila lastninsko pravico po samem zakonu, izvirno in za odločitev o zadevi ni pomembno, da ni bila kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa je potrebno pri presoji nedobrovernosti tožene stranke upoštevati, da tožeča stranka ni poskrbela za prenos sporne nepremičnine, čeprav bi bila to v skladu s 3. odst. 2. člena ZSKZ in 2. odst. 16. člena ZSKZ dolžna storiti, niti ni poskrbela za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo .

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožeči stranki naložilo v plačilo obresti od zneska, za katerega je bila obogatena, od takrat, ko je prejela kupnino dalje, nepravilno uporabilo materialno pravo, čeprav ni ugotovilo, da je bila tožena stranka ob prejemu kupnine nedobroverna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od prejete kupnine za čas od prejema kupnine do vložitve tožbe (5. odst. 358. člena ZPP).

Tožeča stranka je zatrjevala, da jo je tožeča stranka oškodovala, ker bi sama sporno nepremičnino prodala po višji ceni kot tožena stranka, zato njeno škodo predstavlja ne le kupnina po prodajni pogodbi, temveč tudi razlika med to kupnino in kupnino, ki bi jo pri prodaji nepremičnine dosegla tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, ker se zaradi ravnanja tožene stranke njeno premoženje ni povečalo – izgubljeni dobiček (132. člen OZ). Zahtevek za povrnitev škode je utemeljen, če so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost (škodljivo dejstvo), vzročna zveza med protipravnostjo in negativno posledico (škodo) ter škoda, ki jo povzroči protipravno ravnanje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je razpolaganje tožene stranke z nepremičnino predstavlja protipravno ravnanje, zaradi katerega je tožeči stranki nastala zatrjevana škoda. Kot je že bilo navedeno, je bila šele v tem postopku izpodbita domneva, da tožena stranka, ki je bila kot lastnica sporne nepremičnine vpisana v zemljiški knjigi, zaradi tega, ker je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, kljub temu v resnici ni bila lastnica nepremičnine. Tožeča stranka v zvezi s prenosom nepremičnine na sklad in vpisom v zemljiško knjigo ni bila zadosti skrbna, saj ni poskrbela za prenos in vpis. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje tožeče stranke, ki je v predpisanem postopku prodala nepremičnino, ki ni bila vključena v pogodbo, s katero sta pravdni stranki uredili prenos ostalih nepremičnin tožene stranke na tožečo stranko, in na kateri je bila vpisana njena lastninska pravica v zemljiško knjigo, ni protipravno. Odškodninska odgovornost tožene stranke tako ni podana. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek, ki je višji od cene, kot je nepremičnino prodala tožena stranka (5. odst. 358. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka, glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, uspela le s 7,25 % tožbenega zahtevka, je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških neutemeljena.

Pritožbeno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in zato ni presojalo pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z višino izgubljenega dobička. Ugotovilo je, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 1. odst. 154. člena ZPP in 1.odst. 155. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka glede tistega dela, v katerem je s pritožbo uspela (45%) dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Ti zajemajo 1625 OT za sestavo pritožbe, 406 OT za sestavo odgovora na pritožbo ter 20 % DDV (186,44 EUR), 1.875,54 EUR takse za pritožbo in 468,86 EUR takse za odgovor na pritožbo skupaj 3.454,07 EUR, upoštevaje 45% tožene stranke s pritožbo: 1.554,33 EUR. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov za pregled odločbe in dopis stranki, saj gre za stroške, ki so že zajeti v priznanih postavkah. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).