Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišču ni bilo treba opraviti presoje, ali bi bilo mogoče odpraviti posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, glede na to, da pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetni nastanek težko nadomestljive škode, s strani tožnika ni bil izkazan.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo predlog prvega tožnika za izdajo začasne odredbe, da je toženka dolžna s sporne nepremičnine, parcele 1, k.o. ..., odstraniti osebno vozilo znamke Volkswagen ter opustiti uporabo te nepremičnine za hojo, vožnjo in parkiranje vseh motornih in drugih vozil, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku zaradi prenehanja vznemirjanja služnostne pravice, da se v primeru kršitve izreče denarna kazen v višini 5.000 EUR ter da je toženka dolžna prvemu tožniku povrniti stroške postopka.
2. Prvi tožnik se zoper sklep pritožuje v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navaja, da je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 29. 5. 2020 navedlo, da je podana zadostna in ustrezna trditvena podlaga glede nastanka težko nadomestljive škode prvemu tožniku. Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju s stališči in napotki pritožbenega sodišča predlog prvega tožnika zavrnilo. Presenetljiva je argumentacija sodišča prve stopnje, ki je iskalo vse možne argumente, da začasne odredbe ne bi izdalo. S tem, ko je navedlo, da bi bilo mogoče vozilo v primeru grozeče nevarnosti prestaviti (poriniti iz parkirnega prostora), je razvrednotilo tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva. Prvi tožnik ponavlja, da parkirano vozilo ovira dostop do objekta, poleg tega ovira evakuacijsko pot, ki mora biti povsem prosta. Število zaposlenih, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo, ni ključno, saj gre za poslovni prostor, v katerem se opravlja gospodarska dejavnost. Nobenega dvoma ni, da bi parkirano vozilo motilo morebitno gašenje v primeru požara in druge ukrepe v požaru ali drugi naravni nesreči, o čemer je sodna praksa že večkrat zavzela stališče. Prvi tožnik je zelo jasno navedel, da toženec s svojim vozilom ovira maksimalno odprtje krilnih vrat, onemogoča dostop intervencijskim vozilom ter reševanje oseb iz stavbe, kar predstavlja težko nadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo tudi, da ni mogoče izdati začasne odredbe, ki bi v celoti izčrpala tožbeni zahtevek, presoje o tem, ali bi bilo mogoče posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pri toženki odpraviti, pa sploh ni opravilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavarovanja predlog za izdajo začasne odredbe obeh tožnikov zavrnilo. Glede prvega tožnika iz razloga, ker je ugotovilo, da ni postavil ustreznih trditev o nastanku težko nadomestljive škode, torej je posledično ni z verjetnostjo izkazal. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na prvega tožnika, razveljavilo (sklep II Cp 841/2020 z dne 29. 5. 2020 - list. št. 42) z navodili, da je trditvena podlaga prvega tožnika v tem delu zadostna in ustrezna. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje trditveno podlago štelo za ustrezno in zadostno, jo materialnopravno preizkusilo in ponovno ugotovilo, da prvi tožnik ne izkazuje nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ob navedenem so vse pritožbene navedbe o zadostni in ustrezni trditveni podlagi ter navodilih v zvezi s tem neutemeljene. Prvemu tožniku je treba pojasniti, da to, ko je pritožbeno sodišče štelo njegovo trditveno podlago v zvezi z zatrjevanjem nastanka težko nadomestljive škode za zadostno in ustrezno, še ne pomeni, da so njegove trditve z verjetnostjo izkazane. Ali so takšne, je bila stvar presoje sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.
6. Odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku zavarovanja je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče se je pravilno opredelilo do pogojev, ki morajo biti podani za izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe (7. točka obrazložitve) in je pravilno tolmačilo pravne predpise in obstoječo sodno prakso, to je, da so regulacijske začasne odredbe omejene na izjemne in nujne primere.
7. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe, kot ga zatrjuje, to je nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pogojem pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ni res kot zatrjuje pritožba, da toženka s svojim vozilom ovira maksimalno odprtje krilnih vrat, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nasprotno izhaja iz s toženkine strani predloženih fotografij, predvsem iz fotografije v prilogi B12. Iz te fotografije je jasno razvidno, da se kljub parkiranemu vozilu dajo krilna vrata v celoti odpreti, ter da je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve), med toženkinim parkiranim vozilom in vrati dovolj prostora, da se lahko osebe, ki se nahajajo v gospodarskem poslopju, v primeru izrednih razmer iz prostora nemudoma odstranijo. Dostop (vstop in izstop) ter evakuacijska pot torej nista v ničemer ovirana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi tožnik ni uspel dokazati, da bi v primeru izrednih razmer (nesreča, požar) prišlo do tako imenovanega stampeda, saj ni navedel, koliko obiskovalcev oziroma poslovnih partnerjev se povprečno nahaja v poslovnem prostoru. Kot izhaja iz fotografij, predloženih s strani obeh strank, je razvidno, da tudi intervencijskim vozilom ni onemogočen dostop v primeru potrebe po gašenju in reševanju ljudi, saj se pred objektom nahaja večja in prazna tlakovana površina. Sodišče prve stopnje ima prav tudi, da bi bilo v primeru potrebne intervencije osebno vozilo možno nemudoma fizično prestaviti oziroma poriniti s parkirnega mesta. V tem delu ne gre za to, da bi tožnika pravico „vzela v svoje roke“, kot navaja pritožba, ampak za nujno potreben ukrep v primeru morebitne potrebne intervencije. Zato ni jasno, zakaj pritožba navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje povezuje s kršitvijo ustavne pravice do sodnega varstva.
8. Pritožbeno sodišče je preučilo sodno prakso v treh zadevah, ki jo prvi tožnik navaja v pritožbi in ugotavlja, da gre za drugačna dejanska stanja, kjer so bili dostopi, bodisi peš, bodisi z vozili, onemogočeni, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Iz načrta evakuacije v prilogi A10 res izhaja, da evakuacijska pot poteka skozi navedena krilna vrata, zraven katerih je parkirano toženkino vozilo, vendar je iz primerjave tega načrta s fotografijo v prilogi B10 razvidno, da se je mogoče iz poslovnega prostora umakniti tudi skozi večja, dvižna vrata, katera bi bilo mogoče uporabiti tudi v primeru izrednih razmer in potrebne intervencije. In končno ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali bi bilo mogoče posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, odpraviti. Takšne presoje mu ni bilo treba opraviti glede na to, da pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetni nastanek težko nadomestljive škode, s strani prvega tožnika ni bil izkazan.
9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).