Jedro

Gradnja objektov brez soglasja ostalih solastnikov pomeni opravljanje posla, ki presega okvir rednega upravljanja, saj je za tak poseb potrebno soglasje vseh solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje na zemljiščih parc. št. 115/1, 115/2, 1618 in 1620 vse k.o. V.. tako, da mora na svoje stroške z navedenih zemljišč odstraniti objekte, ki stojijo severno od obstojče stanovanjske hiše S... in to: -nedokončano zidano stanovanjsko hišo s kletjo - garažo, pokrito z betonsko ploščo, visoko približno 6 metrov in tlorisne dimenzije 20,10 m x 11.90 m v površini 239 m2; -zidani nadstrešek v podaljšku objekta po 1., tlorisne širine 6,30 m x dolžine 38,60 m v površini 243 m2, ki je zgrajen tako, da je na jugozahodni strani betonski zid v tej dolžini ter v višini 5,5 m, na severovzhodni strani so postavljeni stebri višine 4,5 m, na to konstrukcijo pa je postavljena streha enokapnica s salonitno kritino; -betonsko škarpo, visoko približno 1 m, ki poteka v podaljšku nadstreška pod tč. 2. v dolžini 36,75 m ob meji s sosednjo parcelo št. 1626 k.o. V.. ter -provizirani nadstrešek, postavljen na kovinskem ogrodju na zemljiču parc. št. 1618 k.o. V.., ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 88.400,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbiajno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi toženec navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega v sklepu opr. št. I Cp 534/90, saj ni nesporno ugotovilo dobrovernosti zakonite zastopnice tožnice. Toženec je objekte začel graditi v letu 1987, zgradil pa v letu 1988. Vprašljiva je izpoved zakonite zastopnice, da je bila na objektu leta 1988 in da takrat ni nič gradilo, saj iz sodbe opr. št. I K 69/.. izhaja, da je bila na objektu že v letu

1987. Neprepričljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpovedi zakonite zastopnice v zadevi opr. št. II P 642/88 ni mogoče upoštevati. Nadalje toženec navaja, da sodiče ni zavzelo stališča do napotkov pritožbenega sodišča, da je vprašljiva upravičenost zahtevka po odstranitvi objektov, glede na to, da tožencu kot graditelju in solastniku pripada zgradba sorazmerno njegovemu lastništvu. S tem naj bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Napačna je tudi odločitev o odstranitvi škarpe, ker bi prišlo do posedanja zemlje s parcel št. 1628 na pracelo 1620 in bi tako nastala škoda solastnikoma in tudi lastniku parcele št. 1628. Pritožba ni utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so pravdne stranke solastniki spornih nepremičnin (tožnici vsak do 1/4, toženec pa do 1/2) in da je toženec brez soglasja ostalih solastnikov oziroma kljub nasprotovanju in tudi sodni prepovedi (glej izdano začasno odredbo in pravnomočni del sodbe opr. št. II P 466/89) nadaljeval z gradnjo, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Materialnopravna podlaga za tako odločitev so določbe člena

43. ZTLR v zvezi s členom 15. ZTLR. Gradnja objektov na solastni nerazdeljeni nepremičnini pomeni posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja in je potrebno soglasje vseh solastnikov (četrti odstavek člena 15. ZTLR). Ker je toženec sporne objekte gradil brez soglasja ostalih solastnikov oziroma po ugotovitvah sodišča prve stopnje kljub nasprotovanju solastnikov je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku že iz navedenih razlogov. Glede na solastno nepremičnino je sicer vprašljiva uporaba pravil o gradnji na tujem svetu (člen 25. ZTLR), na katere je tudi sicer oprlo svojo odločitev sodišča prve stopnje sledeč napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cp 534/90. Vendar, kot že omenjeno, sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno naziranje pritožbnega sodišča tako, da je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča, ko pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz v uvodu navedenih razlogov.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da zakonita zastopnica takrat mladoletniih tožnic ni vedela za gradnjo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Glede na toženčev poseg v sporne nepremičnine brez soglasja ostalih solastnikov (četrti odstavek člena 15. ZTLR), pa ta okoliščina za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot že omenjeno ni odločilna prav tako presoja upravičenosti zahtevka po odstranitvi objektov, kot opozarja pritožba. Glede na vse navedeno je neutemeljeno sklicevanje, da bi z odstranitvijo škarpe nastala škoda pravdnim strankam in lastniku parcele št. 1628. Za odločanje v tej zadevi tudi ni pomembno, iz kakšnih namenov je toženec zgradil škarpo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).