Jedro

Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka, odmerjenega po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje 2007 - 2010 tožniku z izpodbijano odločbo odmeril davek po stopnji 31,76 % od osnove 90.059,22 EUR s pripadajočimi obrestmi 9.582,22 EUR, v skupnem znesku 38.185,22 EUR, pri čemer je ugotovil, da je vse že bilo poravnano in da se tožniku vrne presežek v višini 8.115,85 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je pri tožniku že večkrat vodil postopek, ki ga je bilo vsled vloženih pravnih sredstev treba ponavljati. V tem postopku je organ tožnika pred uvedbo pozval k prijavi premoženja, saj je bilo iz pridobljenih podatkov razvidno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolaga z veliko večjimi sredstvi, kot so znašali njegovi obdavčeni dohodki. Tožnik je v času 2000-2010 napovedal 40.148,93 EUR neto dohodkov, njegova soproga pa 46.936,70 EUR, zgradil pa je novo stanovanjsko hišo z ocenjeno vrednostjo 248.443,00 EUR, od povezanih pravnih oseb je prejel prek 70.000,00 EUR posojil in na TRR je imel skoraj 90.000,00 EUR pologov gotovine nepojasnjenega izvora. Davčni organ tako ugotavlja:

(i)V inšpiciranem obdobju je prišlo do povečanja neto vrednosti tožnikovega premoženja za 10.702,28 EUR, predvsem na račun izgradnje hiše, kar je bilo delno financirano z lastnimi sredstvi, delno s posojili in delno z nepojasnjenimi sredstvi.

(ii)Nadalje je tožnik imel 231.622,54 EUR osebne porabe. Pri tem je davčni organ od vseh odlivov odštel tiste, ki so bili namenjeni financiranju hiše.

(iii)V inšpiciranem obdobju je tožnik prejel, kot rečeno, 40.148,93 EUR obdavčenih dohodkov ter še skupaj 112.116,82 EUR dohodkov, od katerih se ne plačuje davka.

(iv)Vsled navedenega ob uporabi indirektne metode neto vrednosti premoženja davčni organ ugotavlja ocenjeno davčno osnovo v višini 90.059,07 EUR.

3.Drugostopenjski davčni organ je pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo delno ugodil, in sicer glede pripadajočih obresti. Ker je tožnik svojo obveznost v preteklosti že plačal, je bila odločitev v izpodbijani odločbi, da se mu vseeno odmerijo pripadajoče obresti za čas od 2011-2014, nepravilna, zato je bila v tem delu odpravljena. V ostalem drugostopenjski organ zavrne pritožbo. Glede plačila računa družbe A. v znesku 10.991,05 EUR je pritožba neutemeljena. Tožnik je v ponovnem postopku v pripombah na zapisnik predložil izjavo te družbe, da naj bi tožnik ta račun plačal v dveh delih. Vendar je tožnik to predložil šele v pripombah na zapisnik v tem postopku, do česar se je prva stopnja opredelila. Gotovina, ki jo je tožnik po lastnih trditvah porabil za plačilo tega računa, pa je bila tožniku že upoštevana pri plačilu drugih izdatkov, ki so zmanjševali davčno osnovo, kar se izključuje s plačilom spornega računa. Prav tako je izjava družbe A. brez datuma in iz nje ni mogoče ugotoviti, ali je obstajala pred izdajo zapisnika, dokazno breme o tem pa je na tožniku. Glede zatrjevane gotovine oz. prihrankov ob začetku obdobja drugostopenjski organ pritrjuje, da tožnik tega ni dokazal in se sklicuje na ugotovitve prve stopnje. Tožnikovo stališče, da bi organ lahko zaslišal osebe, ki so podale pisne izjave, je neutemeljeno, ker tožnik tega v postopku ni predlagal in gre tudi v tem primeru za nedopustno pritožbeno novoto. Tudi glede trditev o prispevku tožnikove soproge se drugostopenjski organ sklicuje na ugotovitve prve stopnje ter sklene, da tožnik ni dokazal, da bi njegova soproga sodelovala pri financiranju prijavljenega premoženja oz. porabe sredstev.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da se mu neutemeljeno očita, da je izjavo družbe A. predložil prepozno, saj jo je predložil takoj, ko je izvedel, da je to potrebno. Pred tem ni smatral, da je to sporno, ker je bil račun te družbe upoštevan pri prirastu premoženja, zato je bil presenečen, da bi moral plačilo tega zneska še posebej dokazovati. Glede plačila računa drugega izvajalca je davčni organ ravnal nasprotno. Iz bančnih izpisov dvigov gotovine je razvidno, da je šlo pri dvigih 15. in 24. 4. 2008 za delno plačilo spornega računa, pri dvigu 23. 5. 2008 pa za končno plačilo. Tega organ ne upošteva, češ da gre za račun iz 2007, vendar pa pri tovrstnih gradbenih delih ni nenavadno, da se plačuje z daljšim zamikom. Da mu organ teh stroškov ne priznava, pa je tožnik izvedel šele ob izdaji odločbe. Znesek 10.991,05 EUR po tem računu bi bilo torej treba upoštevati med računi, ki se odštejejo za gradnjo hiše. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svoje zaslišanje, sporni račun družbe A. in potrdilo te družbe o plačilu.

5.Dalje tožnik izpodbija še ugotovitve glede svojih prihrankov. Ponavlja, da je listinsko dokazal, da je B. B. posodil in prejel vrnjenih 30.000,00 EUR, prav tako je dokazal gotovinski dvig svojega brata C. C. v višini 5.000,00 EUR za avto, ki ga je kupil od tožnika. Davčna organa pa tožniku postavljata previsoko dokazno breme, saj kljub izjavam prič in bančnih dokazilih še vedno vztrajata, da tožnik prihrankov ni dokazal. Zanika relevantnost ugotovitev o tem, da je večkrat imel negativno stanje na TRR, saj je tožnik to ovrgel z dokazili, da je že iz plače prejemal prek 2.000,00 EUR neto, kar je tudi predložil in pojasnil organu že tekom postopka. Izpisi iz leta 2006, na katere se sklicuje organ, se nanašajo na obdobje, ki je pred inšpiciranim, zato za vpogled v te podatke organ ni imel zakonske podlage in gre za kršitev varstva osebnih podatkov ter pravil postopka. Organ je prav tako nepravilno ocenil predložene dokaze o gotovini, ki jo je tožnik prejel od staršev, kar izhaja iz predloženih notarsko overjenih izjav. Res so le-te bile pridobljene šele tekom postopka, vendar tožnik prej ni vedel, da bodo osporavane, zaradi česar prav tako ni prijavil prejema neobdavčljivega darila. Organ bi lahko v primeru pomislekov te osebe tudi zaslišal. Če bi tožnik bil seznanjen, da organ dvomi glede teh izjav, bi tudi sam predlagal zaslišanje teh oseb (vključno z B. B. in svojim bratom), a je bilo to jasno šele ob prejemu odločbe. Meni tudi, da je nekonsistentno razlogovanje organa, ki svojcem tožnik odreka verodostojnost zaradi sorodstvene povezave, tretjim osebam pa rekoč da ni življenjsko, da bi nepovezane osebe lahko prisostvovale tovrstnim dogodkom. Tudi to predstavlja nemogoče dokazno breme za tožnika, zato se sklicuje na že predložene izjave prič ter predlaga zaslišanje C. C. in D. D. ter B. B. v tem postopku.

6.Sklepno tožnik glede dohodkov svoje soproge navaja, da bi morali biti upoštevani pri izračunu davčne osnove. Meni, da je neupoštevanje ženinih 978,00 EUR mesečnih neto dohodkov na podlagi statističnih podatkov o porabi sredstev, nezakonito. Tožnik je hišo zgradil tekom trajanja zakonske zveze, k njeni gradnji pa sta prispevala oba, zato bi tudi ženini dohodki morali biti upoštevani kot vir za to hišo oz. kot vir za financiranje porabe tožnika. Zato bi davčna osnova morala biti znižana tudi za njene prihodke v višini 46.936,70 EUR (tako kot je znižana za tožnikove prihodke iz naslova plač), na kar tožnik ves čas opozarja.

7.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja, da je dokazno breme po drugem odstavku 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na davčnem organu, na tožniku pa je, da dokaže vir in pravni temelj svojega premoženja oz. trošenja sredstev. Davčni organ mu mora pri tem omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo tožniku v prid, ni pa ga dolžan pozivati na predložitev konkretnih dokazov. Glede plačila računa družbe A. je tožnik dokaz predložil šele v pripombah na zapisnik v ponovnem postopku, čeprav je na odsotnost dokazov v tej zvezi opozorilo že to sodišče v sodbi I U 2256/2018 in Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 393/2016. Gotovina, ki jo je tožnik dvignil, po sedanjih navedbah za plačilo tega računa, pa je zajeta v znesku 40.831,23 EUR, za kolikor je bila tožniku znižana poraba sredstev za osebno potrošnjo. Zato te gotovine sedaj ni mogoče upoštevati še pri zatrjevanem plačilu računa družbe A. Toženka se sklicuje tudi na drugi odstavek 140. člena ZDavP-2, češ da iz izjave družbe A. ne izhaja, ali je dejansko obstajala pred izdajo zapisnika, dokazno breme o tem pa je na tožniku.

8.Trditve o posojenih in vrnjenih 30.000,00 EUR B. B. je tožnik prvič navajal šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, zato so bile zavrnjene kot novota. Glede denarja, ki naj bi ga tožnik prejel od brata, izpostavlja, da je pogodbeno dogovorjena kupnina za avto znašala manj kot 3.000,00 EUR, ne pa 6.000,00 EUR, kot to trdi tožnik. Prav tako pa potrdilo o dvigu gotovine tožnikovega brata ne dokazuje, da je bil ta denar izročen tožniku. Glede denarja, ki naj bi ga tožnik prejel od staršev, se toženka sklicuje na obširne ugotovitve prvostopenjskega organa ter izpostavlja, da glede na dohodke tožnikovega očeta niti ni možno, da bi prihranil tolikšno vsoto. Predlagana zaslišanja prič so tožbena novota. Toženka sklepno zanika tožnikove argumente o neupoštevnosti dokazil izpred leta 2007, saj je pravilno ugotovljeno stanje na začetni dan kontrolnega obdobja relevantno za ugotovitev davčne osnove, pri tem pa se tudi pravni položaji, zaključeni pred 1. 1. 2007, lahko v določenih primerih izkazujejo v premoženjskem stanju na začetni dan kontroliranega obdobja. V nasprotnem organ tudi ne bi upošteval listin, ki se nanašajo na tožnikovo premoženje, pridobljeno pred 1. 1. 2007.

9.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče izvedlo dokazni postopek, kot opisano v nadaljevanju.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Glede plačila računa družbe A. tožnik trdi, da izjave te družbe o plačilu ni predložil prepozno, saj jo je predložil takoj, ko je izvedel, da je to potrebno, češ da pred tem ni smatral, da je to sporno, ker je bil račun te družbe upoštevan pri prirastu premoženja, zato je bil presenečen, da bi moral plačilo tega zneska še posebej dokazovati. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svoje zaslišanje, sporni račun družbe A. in potrdilo te družbe o plačilu. Toženka pa izpostavlja, da je tožnik dokaz o plačila tega računa predložil šele v pripombah na zapisnik v ponovnem postopku, čeprav je na odsotnost dokazov v tej zvezi opozorilo že to sodišče v sodbi I U 2256/2018 in Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 393/2016.

12.Sodišče v tej zvezi pritrjuje toženki. ZDavP-2 v drugem odstavku 140. člena določa, da zavezanec za davek lahko v pripombah k zapisniku iz prvega odstavka tega člena predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika; nova dejstva in dokazi se upoštevajo le, če so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika.

13.Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. V primeru, da je bil davčni zavezanec že pred izdajo zapisnika seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem in mu je bila v postopku v celoti zagotovljena pravica do izjave (načelo zaslišanja stranke), nastopi dolžnost davčnega zavezanca po navajanju dodatnih opravičljivih razlogov za zamudo pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov.

1

14.Tudi po presoji sodišča drži, kot izpostavlja toženka, da je bil tožnik z dejstvom, da poplačilo spornega računa družbe A. ostaja nedokazano, seznanjen že pred izdajo spornega zapisnika v ponovljenem postopku, namreč nazadnje je tako s pravnomočno sodbo I U 2256/2018 z dne 5. 3. 2019 presodilo to sodišče (tč. 14 obrazložitve cit. sodbe), že pred tem pa je 10. 10. 2018 tudi revizijsko sodišče v sklepu X Ips 393/2016 izpostavilo, da bi tožnik tozadevno lahko predlagal vsaj zaslišanje izvajalca kot priče, česar pa ni storil (tč. 15 obrazložitve cit. sklepa). To pomeni, da tožnika zahteva, da bi moral to plačilo dokazati, ni mogla "presenetiti", kot to zapiše v tožbi. Zato je bil tudi po presoji sodišča tožnik dolžan pojasniti oz. opravičiti, zakaj je dokaz z izjavo družbe A. (v sodnem spisu pod C2) predložil šele k pripombam na zapisnik.

15.Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, namreč te izjave prvostopenjski organ ni upošteval kot dopusten dokaz, češ da bi jo tožnik lahko predložil že prej, tožnik pa ga je preračunljivo predlagal šele kasneje (str. 28 izpodbijane odločbe). Tudi po presoji sodišča pa navedbe, ki jih tozadevno podaja tožnik, ne konstituirajo takšnega opravičljivega razloga. Tožnik v tožbi namreč pojasnjuje, da z izjavo prej ni razpolagal in je zanjo moral zaprositi izvajalca A. V tej zvezi pa sodišče opozarja, da tožnik doslej ni nikoli zatrjeval niti izkazal, da bi bil predmetno izjavo poizkušal pridobiti, vendar neuspešno. Že zato tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel opravičiti šele naknadne predložitve te izjave v smislu drugega odstavka 140. člena ZDavP-2.

16.Tožnik se je pod tč. II svoje tožbe skliceval še na račun družbe A. (v sodnem spisu pod C1), v katerega je sodišče vpogledalo, vendar iz njega ne izhaja, kdaj in v kakšnih zneskih naj bi bil plačan. V tej zvezi podan dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa je sodišče zavrnilo kot prepozen, saj tožnikovo pojasnilo na naroku, češ da tega dokaznega predloga ni podal prej, ker se se v postopku pred davčnim organom pravica do podaje izjave izvršuje v pisni obliki s podajanjem pojasnil, po presoji sodišča ni upravičeno. Treba je namreč ločevati trditvenim in dokaznim bremenom, tj. med izjavo stranke v smislu enakega varstva pravic in načela zaslišanja stranke ter izjavo stranke v smislu izpovedbe pri izvedbi dokaza z zaslišanjem stranke.

17.Glede gotovine in prihrankov ob začetku inšpiciranega obdobja tožnik trdi, da je od B. B. prejel vrnjenih 30.000,00 EUR, od brata C. C. je prejel gotovino v višini 5.000,00 EUR za prodani avto, prav tako pa je predložil dokaze o gotovini, ki jo je prejel od staršev. V dokaz svojih navedb se sklicuje na dokazila in izjave prič, ki so v upravnem spisu, ter predlaga zaslišanje prič B. B. ter C. C. in D. D., češ da je šele ob prejemu izpodbijane odločbe izvedel, da je imel organ pomisleke glede podanih pisnih izjav dotičnih prič. Toženka nasprotno za pritožbeno novoto označi trditve o B. B. posojenih 30.000,00 EUR, glede denarja, ki naj bi ga tožnik prejel od brata, izpostavlja, da je pogodbeno dogovorjena kupnina za avto znašala manj kot 3.000,00 EUR, ne pa 6.000,00 EUR, kot to trdi tožnik, potrdilo o dvigu gotovine tožnikovega brata pa ne dokazuje, da je bil ta denar izročen tožniku. Glede denarja, ki naj bi ga tožnik prejel od staršev, se toženka sklicuje na obširne ugotovitve prvostopenjskega organa, predlagana zaslišanja prič pa so po njenem mnenju tožbena novota.

18.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis in pisne izjave prič, na katere se tožnik sklicuje v tožbi in ki jih je tekom davčnega postopka organom posredoval tožnik, in sicer: overjeno izjavo B. B. z dne 19. 11. 2012 (v sodnem spisu v fotokopiji pod C3), overjeno izjavo E. E. z istega dne (v sodnem spisu v fotokopiji pod C4), overjeno izjavo C. C. z dne 15. 11. 2012 (v sodnem spisu v fotokopiji pod C5), popravek te izjave, ki ga C. C. poda 30. 1. 2013 (v sodnem spisu v fotokopiji pod C6), overjeno izjavo D. D. z dne 18. 7. 2012 (v sodnem spisu v fotokopiji pod C7), drugo overjeno izjavo B. B. z dne 19. 11. 2012 (v sodnem spisu v fotokopiji pod C8), dopolnitev te izjave, ki jo B. B. poda 23. 1. 2013 skupaj s prilogo (v sodnem spisu v fotokopiji pod C9) ter izjavo C. C. z dne 31. 1. 2013 s prilogama (v sodnem spisu v fotokopiji pod C10).

19.Ni pa sodišče ustno zaslišalo prič B. B. ter C. C. in D. D., saj, kot toženka utemeljeno izpostavlja, gre za nedopustne tožbene novote. Pridobitev pisnih izjav prič v upravnem postopku je možna (tretji odstavek 71. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, ki določa subsidiarno uporabo pravil splošnega upravnega postopka), če uradna oseba presodi, da to dovoljuje narava zadeve, kar je, praviloma, ko nobena stranka temu ne nasprotuje oz. sama predlaga izvedbo takšnega dokaza z listino namesto s pričanjem na ustni obravnavi. V konkretnem primeru je bil tožnik tisti, ki je davčnemu organu predložil vse zgoraj naštete pisne izjave prič, njihovo ustno zaslišanje pa je, kot sam zapiše v tožbi, prvič predlagal šele v upravnem sporu. Vendar pa po presoji sodišča za to ni navedel upravičenih razlogov v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokazov, če so imele možnost to storiti pred izdajo akta. Po presoji sodišča tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe namreč je imel možnost predlagati zaslišanje prič B. B. ter C. C. in D. D.; gre namreč za iste osebe, od katerih je pridobil pisne izjave, prav tako gre za njegove svojce (brat in oče) oz. prijatelja, kar pomeni, da gre za tožniku dosegljive dokaze iz njegove lastne sfere. Pri tem pa davčni organ ni bil zavezan, kot v tožbi piše tožnik, tožnika pozivati k predložitvi dodatnih dokazil. Davčni organ namreč zavezancem ni dolžan dajati konkretnih predlogov za dokazovanje posameznih dejstev in jih usmerjati pri predlaganju dokazov; od strank se namreč upravičeno pričakuje, da bodo same presodile, katere dokazne predloge bodo podale za dokazovanje posameznih dejstev; to je njihova pravica in s tem prevzemajo odgovornost, če jim kakšnega dejstva ne bo uspelo dokazati. V postopkih cenitve davčne osnove je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na zavezancu, pri čemer ocenjeno davčno osnovo zavezanec lahko zniža, če npr. dokaže med drugim ravno prihranke oz obstoj premoženja ob začetku nadzorovanega obdobja.

2

3

4

20.Na podlagi vpogledanih pisnih izjav C3-C10 pa po presoji sodišča izhaja enaka dokazna presoja, kot jo je napravil že prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi (str. 17-22), na kar se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje ter dodaja, kot sledi. Dokazna tema je, ali in, če ja, s koliko prihranki je tožnik razpolagal ob začetku inšpiciranega obdobja. B. B. je o tem sprva podal pisno izjavo C8, ki jo je tudi overil. Že ta overitev sodišču vzbuja dvom v spontanost in s tem kredibilnost vsebine njegove izjave. Gre za overitev z zaporedno številko 2368 iz leta 2012 pri notarju F. F., pri čemer iz izjav C3, C4, C5 in C7 izhaja, da so bile vse overjene na isti dan, pri istem notarju, in sicer z zaporednimi številkami 2364-2368. To kaže, da so se zvrstili pri notarju in overjali svoje izjave: tožnikov oče, brat, priča B. B. in E. E., ki je bil že v upravnem sporu I U 2256/2018 povrh vsega še pooblaščenec tožnika, enako pa velja tudi v tem upravnem sporu. To po presoji sodišča nakazuje orkestriranost podaje omenjenih izjav. Tudi sicer je izjava B. B. C8, kot izpostavljeno že v prvostopenjski odločbi, precej nedoločna glede časa, ko naj bi B. B. prejel in vrnil posojilo. V tej luči je B. B. po presoji sodišča evidentno tudi podal svojo dopolnitev izjave C9, v kateri je vse te "primanjkljaje" svoje prvotne izjave skušal sanirati s točno opredelitvijo datuma prejema in vračila denarja, o čemer predloži tudi dodaten dokument, ki naj bi izviral iz leta 2007. Kolikor je temu tako, bi ga bil po presoji sodišča lahko predložil že v času podaje svoje prvotne izjave v letu 2012; zato podana dopolnitev C9 kaže na prilagajanje vsebine ugotovitvam davčnega organa. Zato sodišče dopolnitvi C9 ne verjame, prav tako pa tudi ne prvotno podani izjavi C8.

21.Nadalje je tožnikov oče D. D. podal izjavo C7, da sta z ženo tožniku dala skupaj pribl. 40.000,00 EUR - 50.000,00 EUR. Kot izpostavljeno že v izpodbijani odločbi, je ta izjava tudi po presoji sodišča pavšalna, saj niso navedeni ne konkretni zneski, ne nikakršni datumi, zato ji sodišče odreka samostojno dokazno vrednost, zlasti tudi upoštevaje zgoraj izpostavljeno okoliščino glede okoliščin njene overitve. Podkrepil pa je tožnik to očetovo izjavo z dvema nadaljnjima izjavama, in sicer z izjavama svojega prijatelja, že prej omenjenega B. B. (C3), ter z izjavo svojega soseda, sedaj celo pooblaščenca v tem upravnem sporu (kar seveda sočasno pomeni njegovo zainteresiranost za izid tega postopka) E. E. (C4). Sodišče se strinja s pripombo prvostopenjskega davčnega organa, da je neobičajno, da bi kar dve osebi, ki nista sorodnika niti ne živita v gospodinjstvu tožnikovega očeta, kjer naj bi prišlo do izročitve denarja (prim. izjavo E. E. C4), bili prisotni, pri čemer niti ne gre za osebi, povezani s tožnikovim očetom, temveč za tožnikovega prijatelja in soseda oz. pooblaščenca. Že zato sodišče dvomi v resničnost vsebine izjav C3 in C4. Nadalje pa sta obe predmetni izjavi jezikovno (stilsko, skladenjsko) izrazito podobni, enaki so tudi elementi, ki jih vsebujeta, deloma tudi njihov vrstni red (podatki o osebi, ki izjavo podaja; znesek predanega denarja s poudarkom, da je šlo za gotovino; opredelitev podatkov o tožnikovem očetu; opredelitev časa in kraja dogodka; opredelitev odnosa med osebo, ki izjavo podaja, in tožnikom; ter da je bila prisoten še drugi od obeh, tj. B. B. oz. E. E.), nenazadnje pa sta obe tudi podani na isti dan in overjeni skoraj ena za drugo (kot opisano zgoraj). Vse to pa po presoji sodišča kaže na nenaključnost teh izjav in njune vsebine, zaradi česar jima sodišče ne verjame.

22.Tožnik je predložil še izjavo svojega brata C. C. (C5), češ da mu je znano, da je oče D. D. tožniku izročil 10.000,00 EUR, in sicer septembra 2010. To je po presoji sodišča pravzaprav nerazumljivo, če tožnik skuša dokazati stanje svojih prihrankov ob začetku opazovanega obdobja, torej v začetku 2007, kar je izpostavljal tudi prvostopenjski davčni organ. V tej luči sodišče tudi presoja popravek C6, ki ga je podal tožnikov brat naknadno v letu 2013, s katerim je skušal sanirati to pomanjkljivost. To po presoji sodišča kaže na prilagajanje vsebine izjave tožnikovega brata ugotovitvam davčnega organa. Zato sodišče popravku C6 ne verjame, zaradi tesne sorodstvene povezanosti s tožnikom pa tudi ne prvotno podani izjavi C5.

23.Sklepno sodišče sledi razlogom davčnih organov tudi glede domnevno tožniku s strani njegovega brata C. C. izročenih 6.000,00 EUR, o čemer se je C. C. opredelil v izjavi C10. Kot izpostavljeno v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, izhaja iz prodajne pogodbe zapis o dogovorjeni kupnini v višini 2.850,00 EUR, kar je v pogodbi izpisano tudi z besedo, pri čemer iz pogodbe nadalje tudi izrecno izhaja, da ob njenem podpisu ni bilo plačano nič. To dvoje pa je v izrecnem nasprotju z izjavo tožnikovega brata C10, ki je zapisal, da je bila kupnina višja, tj. 6.000,00 EUR, ter da je bratu na dan sklenitve izročil 1.000,00 EUR. Glede na to, da je bila omenjena prodajna pogodba sklenjena pred davčnimi postopki, na katerih temelji izpodbijana odločba, ter da je glede kupnine eksplicitna, nasprotno pa je bila predmetna izjava C10 podana tekom davčnih postopkov (še celo po izdaji prve odmerne odločbe), C. C., ki je v tesnem sorodstvu s tožnikom, pa pri tem niti ni podal nobenega plavzibilnega razloga, zakaj naj bi z bratom v pisni dokument, tj. prodajno pogodbo, zapisala več kot pol premajhno kupnino, izjava C10 po presoji sodišča ni prepričljiva in ji sodišče ne verjame. Potrdilo o opravljenem dvigu gotovine na banki za znesek 5.000,00 EUR pa, kot izpostavlja toženka, tudi po presoji sodišča ne dokazuje, da bi C. C. ta denar izročil tožniku.

24.Tožnik še trdi, da je organu 24. 8. 2012 posredoval dokaze, tj. plačilne liste in izpise o dvigih denarja, vendar pa davčni organ temu ni sledil niti ni od tožnika zahteval vpogleda v celotne izpise bančnega računa, prav tako pa je organ razpolagal z izpisi za leto 2006, kar je pred inšpiciranim obdobjem in predstavlja kršitev pravil postopka in varstva osebnih podatkov tožnika. Te tožbene navedbe sodišče zavrača kot neutemeljene. Vpogled v upravni spis, tj. v tožnikovo vlogo, naslovljeno "dodatno pojasnilo" z dne 24. 8. 2012 in njene priloge (l.št. upravnega spisa 255 - 269) pokaže, da je davčnemu organu plačilne liste ter izpise prometa na bančnih računih za čas pred letom 2007 posredoval sam tožnik. Kot že obrazloženo, pa davčni organ pri tem ni bil zavezan tožnika pozivati k predložitvi dodatnih dokazil.

25.Glede dohodkov tožnikove soproge tožnik želi, da se v višini 46.936,70 EUR upoštevajo pri znižanju njegove davčne osnove, češ da je njihovo neupoštevanje na podlagi statističnih podatkov o porabi sredstev nezakonito ter da sta h gradnji hiše prispevala oba. Toženka pa teh dohodkov ni upoštevala, ker da so skupaj s tožnikovimi glede na statistične podatke komajda zadostovali za preživljanje tožnikove družine, pri tem pa ni zaslediti, da bi tožnikova soproga plačevala račune za gradnjo sporne hiše (ki je sicer po podatkih zemljiške knjige evidentirana le na tožnika), temveč je krila porabo oz. potrošnjo zase in za družino. To stališče je potrdil tudi drugostopenjski davčni organ.

26.Med strankama sicer ni spora, da gre pri premoženju, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja (zakonske) zveze, za njuno skupno premoženje. Vendar pa je tudi po presoji sodišča za odločitev v tem upravnem sporu bistveno, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost tožnikovega premoženja, na čemer tudi temeljita odločitev prvostopenjskega davčnega organa in tudi drugostopenjskega davčnega organa. Sklicevanje na statistične podatke o porabi sredstev je pri tem po presoji sodišča le dodaten argument, s katerim se je prvostopenjski organ utrdil v svojem prepričanju, ne gre pa za nosilno stališče, kot to v tožbi skuša prikazati tožnik.

27.Tožnik pa s tožbo dejansko ni podal konkretnih plavzibilnih navedb o tem, koliko je njegova soproga prispevala h gradnji hiše. Izkustveno neverjetno je, da bi šlo za njen celoten dohodek, za kolikor tožnik zahteva naj se zniža njegova davčna osnova. Prav tako pa tožnik ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tudi njegova soproga sodelovala pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabe sredstev, ki povečuje davčno osnovo. Zgolj pavšalne tožbene navedbe pa za odločitev, drugačno od izpodbijane, ne zadoščajo.

28.Tožbena je po navedenem neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 zavrnilo, odločitev o stroških pa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Povzeto po VSRS sklep X Ips 51/2021, tč. 26-29.

2Povzeto po Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, ur. Kovač in Kerševan, ULRS in PFUL, Ljubljana, 2020, komentar k 182. členu, str. 303.

3Povzeto po Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ur. Kovač, ULRS, Ljubljana, 2021, komentar k 76. členu, str. 394.

4Povzeto po prav tam, str. 392.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68, 68/5, 140

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.