Jedro

Ni povsem točno razlogovanje nižjega sodišča, ki dokazovanje nezmožnosti za delo zaradi bolezni in s tem vprašanja upravičene ali neupravičene odsotnosti z dela, veže izključno na bolniški list ali drugo ustrezno listino. Sicer izjemoma, je pa možno tudi drugačno dokazovanje nezmožnosti za delo, če se ugotovi, da gre za neobičajne okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 3.2.1994 in z dne 29.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja, za reitegracijo, za reparacijo in povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ugotavljanje upravičene odsotnosti ne more biti vezano na formalna pravila, ampak ga je potrebno v skladu z načelom materialne resnice raziskati popolnoma in po resnici. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih bistvenih kršitev določb postopka, ki bi jih morala revidentka izrecno zatrjevati, pa sodišče ni ugotavljalo, ker revidentka bistvenih kršitev določb postopka niti vsebinsko, niti formalno ni navajala.

Revidentka je v reviziji navajala samo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, do katerega naj bi prišlo zato, ker je sodišče pri odločanju upoštevalo samo formalna pravila, namesto da bi upravičenost do njene odsotnosti z dela ugotavljalo v skladu z načelom materialne resnice. Revizijsko sodišče glede na to, da v reviziji ni več mogoče obravnavati dejanskega stanja, da se glede očitanih kršitev v reviziji te obravnava samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP), če ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane odločbe ni moglo preizkušati v nakazani smeri, čeprav je bilo navajano, da gre za zmotno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je namreč revizijsko sodišče ugotovilo, da z odločitvijo drugostopenjskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče (čeprav zakonske norme, ki je bila podlaga za odločitev ni navedlo) v izpodbijani odločbi pravilno odločilo glede na določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je bila uporaba predpisa pravilna, čeprav ni povsem točno tudi razlogovanje nižjega sodišča, ki dokazovanje nezmožnosti za delo zaradi bolezni in s tem vprašanja upravičene ali neupravičene odsotnosti z dela, veže izključno na bolniški list ali drugo ustrezno listino. Sicer izjemoma, je pa možno tudi drugačno dokazovanje nezmožnosti za delo, če se ugotovi, da gre za neobičajne okoliščine. Teh pa v obravnavanem primeru ni bilo možno ugotoviti.

V spornem primeru tožnici ob tem, da zaradi njene neaktivnosti ni bil izpeljan postopek za ugotavljanje zadržanosti z dela v skladu z določbo 122. člena samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (sporazum - Uradni list SRS, št. 6/81), ni uspelo dokazati, da je bila z dela odsotna upravičeno. Ne da bi ponudila kakršnekoli oprijemljive dokaze ali dejstva, je zatrjevala poškodbo glave, zaradi katere pa pomoči ni iskala. Predlagala tudi ni nobenega takega dokaza, ki bi lahko potrdil njeno navajanje. Predlagano zaslišanje zdravnika, h kateremu revidentka po zatrjevani poškodbi ni hotela, v tem primeru ne more biti tak dokaz, na podlagi katerega bi bilo možno sklepati o upravičeni ali neupravičeni odsotnosti revidentke z dela po 17.12.1993. Revidentka je imela možnost, da od izbranega zdravnika (ki ga je imela možnost tudi zamenjati) zahteva ugotovitev opravičenosti do odsotnosti z dela zaradi bolezni, če je bila poškodovana, pa tega ni storila. Zato ne glede na dejstvo, da priznanje bolniškega staleža ni edini in izključujoči element za ugotovitev upravičene odsotnosti z dela, čeprav je prav zaradi točno predpisanih postopkov in zahtev lahko v večini primerov odločujoč, ni mogoče govoriti o tem, da je revidentki v postopku pred nižjimi sodišči uspelo dokazati (celo več - ponudila ni niti ustreznih dokazov), da je bil v spornem obdobju z dela odsoten upravičeno. Ob takem dejanskem stanju pa je možno samo zaključiti, da so bile pravilno uporabljene določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja. Revidentka ni uspela dokazati objektivno opravičenega razloga za izostanek z dela, kar pomeni, da so bili zaradi ugotovljene neupravičene odsotnosti z dela izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot je to zaključilo drugostopenjsko sodišče. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov v postopku ugotavlja, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).