Jedro

Razmerje med oškodovancem in obsojencem presega civilnopravno razmerje, ker je obsojenec ravnal z goljufivim namenom že ob izposoji denarja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 27. 8. 2013 R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta s posebnim pogojem, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe vrniti premoženjskopravno korist v višini 3.800,00 EUR, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Oškodovancu J. T. je priznalo celoten premoženjskopravni zahtevek v višini 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 do plačila. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki do izreka sodbe znašajo 350,25 EUR in potrebnih izdatkov oškodovanca ter sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 1. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik pravočasno, dne 24. 4. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovornik navaja, da se kaznivo dejanje goljufije lahko stori z goljufivim namenom v času sklepanja pogodbe. Obsojenec oškodovancu ni ničesar zamolčal; obsojenčeva mati je oškodovancu povedala, da obsojenec denar potrebuje za plače svojih delavcev. Kasneje je obsojenec povedal oškodovancu, da je zašel v težave. Obsojenec je oškodovancu denar vračal po svojih zmožnostih, zato gre za civilnopravno razmerje. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 9. 7. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona, ker pri obsojenem naj ne bi bil podan goljufivi namen ob sklepanju pogodbe, ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obsojenčev goljufivi namen in ga obrazložilo v točki 18 obrazložitve sodbe, čemur je pritrdilo višje sodišče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevemu zagovorniku in obsojencu, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker obsojeni ob sklepanju pogodbe ni ravnal z goljufivim namenom (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Obsojenec oškodovancu ob sklepanju pogodbe ni ničesar zamolčal; oškodovancu je bilo znano dejstvo, da obsojenec potrebuje denar za plače svojih delavcev. Obsojeni je oškodovancu nato povedal, da je zašel v težave. Obsojenec je po svojih zmožnostih vračal denar, vrnil je šest krat po 200,00 EUR, skupaj torej 1.200,00 EUR, zato gre za civilnopravno razmerje.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da razmerje med oškodovancem in obsojencem presega civilnopravno razmerje, ker je obsojeni ravnal z goljufivim namenom že ob izposoji denarja. Obsojenec je že ob podpisu prejema gotovine dne 17. 3. 2009 v Rogaški Slatini v znesku 5.000,00 EUR oškodovancu lažno prikazoval, da mu bo denar vrnil do 20. 4. 2009, kar mu je oškodovanec zaradi dolgoletnega poznanstva verjel in mu tudi zaupal. Dogovor glede hitrega vračila je bil razlog, da se nista dogovorila za plačilo obresti, takšen dogovor pa je obsojeni izrecno zapisal in potrdil z lastnoročnim podpisom. Obsojeni že takrat ni imel namena vrniti denarja v dogovorjenem roku, saj tega do dogovorjenega roka ni vrnil in ga do izteka roka niti ni poskušal vrniti, čeprav je iz dokazil, ki jih je sam predložil, razvidno, da je do tega dne že prejel posojila v skupnem znesku 900,00 EUR, na katera se sam sklicuje. Sodišči sta obrazložili, da je goljufivi namen nedvomno bil podan že na samem začetku; obsojenec se je na klice oškodovanca nehal odzivati, klici V. K. na obsojenčevo delovno mesto pa so bili moteči, zato je obsojenec tudi njej prepovedal, da bi ga klicala tja. Glede na sredstva, ki so mu bila nedvomno nakazana s poslovnega računa kot posojila, je obsojeni razpolagal s sredstvi, ki bi jih lahko uporabil za poplačilo dolga, vendar tega ni hotel storiti, ker je hotel na škodo oškodovanca pridobiti protipravno premoženjsko korist, ki jo je dejansko tudi pridobil (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 6 obrazložitve sodbe druge stopnje). Zagovornik s svojimi navedbami glede dejstva, da naj bi bilo razmerje med oškodovancem in obsojencem civilnopravno razmerje, ker obsojenec oškodovancu ob sklepanju posojilne pogodbe ni ničesar zamolčal, izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojeni dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.