Jedro

Dolžnica je vložila ugovor, vendar v njem ni oporekala niti upničini upravičenosti, da predlaga začetek dolžničinega stečaja, niti da je sama insolventna. Upničin predlog je bil sklepčen in mu je bilo treba ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nad dolžnico začne stečajni postopek, in imenovalo stečajno upraviteljico.

2. Pritožbo zoper ta sklep sta vložili dolžnica in njena družbenica, vendar se je sled­nja pritožba zaradi neplačila takse štela za umaknjeno.

3. Dolžničina pritožba ni utemeljena.

4. V izpodbijanem sklepu je sodišče najprej povzelo predlog Republike Slovenije za začetek stečajnega postopka nad dolžnico. Predlagateljica je zatrjevala, da ji dolž­nica na dan 20. 3. 2023 dolguje 328.044,43 EUR iz naslova že zapadlih neporavnanih davčnih obveznosti ter je tako insolventna, saj več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo v znesku, ki presega 20 % zneska vseh svojih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (navedeni znesek naj bi predstavljal 38 %). Nadalje dolžničina sredstva na računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, pri čemer je v postopkih davčne izvršbe upnica dolžnici izdala več sklepov o davčni izvršbi na denarna sredstva, vse do zaprtja njenih računov v letu 2022. Končno dolžnica izkazuje dolg iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati z izplačilom plač delavcem in takšno stanje traja tudi na dan vložitve tega predloga za stečaj.

Sodišče prve stopnje je razložilo, da je dolžnica sicer podala ugovor, vendar v njem ni prerekala, da je insolventna. Ravno tako naj ne bi nasprotovala upničinemu predlogu.

V navedenih okoliščinah je na podlagi tretjega odstavka 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) štelo, da je dolžnica insolventna, in na podlagi 2. točke prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP zunaj naroka odločilo o začetku stečajnega postopka.

5. Po prvi pravkar navedeni določbi ZFPPIPP velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen, če izjavi, da z upnikovim predlogom za začetek postopka soglaša, ali če v 15 dneh po prejemu ne vloži niti ugovora iz drugega odstavka tega člena niti zahteve iz prvega odstavka 236. člena tega zakona (gre za zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ki v tej zadevi ni bila podana). V teh primerih sodišče po drugi od zgoraj navedenih določb izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka, ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik upravičen vložiti pred­log. Procesnopravne okoliščine te zadeve, povzete v prejšnji točki te obrazložitve, se sicer dobesedno ne prilegajo situaciji iz prve navedene določbe, saj dolžnica je vložila ugovor. Vendar pa v njem ni oporekala niti upničini upravičenosti, da predlaga začetek dolžničinega stečaja, niti da je sama insolventna (nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena). Slednje je po oceni pritožbenega sodišča odločilno. Po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP se namreč za postopek zaradi insolvent­nosti glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po njem pa je temeljno izhodišče glede dejanske podlage sodnih odločb, da se ugotavljajo samo tista dejstva, ki so sporna. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana (drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP) in jih sodišče po tej poti (brez dokazovanja) vzame v dejansko podlago svoje odločbe. Sporna dejstva se torej ugotavljajo v dokaznem postopku na naroku, in ker takšnih v zadevnem primeru ni bilo, je bil narok odveč (bistveno enako je sodilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu Cst 65/2020 z dne 18. 2. 2020).

6. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (kar bi bila absolutno bistvena postopkovna kršitev po smiselno uporabljeni 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj kot je bilo že povzeto, se je sodišče prve stopnje sklicevalo na tretji odstavek 235. člena in na 2. točko prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče prvostopenjskemu ne sledi, kolikor je slednje odločilo o začetku dolžničinega stečajnega postopka, ne da bi bilo preverjalo sklepčnost upničinega predloga: da bi bil ta sklepčen, je treba zatrjevati dejstva, ki jih zaradi njihove nespornosti sicer ni treba preverjati v dokaznem postopku, a na podlagi katerih je po ustreznem pravnem pravilu pred­log za začetek stečajnega postopka utemeljen (o pojmu sklepčnosti prim. tretji odstavek 318. člena ZPP).

To pomanjkljivost pritožbeno sodišče zato odpravlja samo. Odločilno pravno pravilo za primer, kot je v tej zadevi, izhaja iz določbe 2. točke prvega odstavka 232. člena ZFPPIPP, da mora predlagatelj začetka stečaja zatrjevati okoliščine dolžnikove insolventnosti, in iz četrtega odstavka istega člena, skladno s katerim mora v primeru, da predlaga začetek stečaja upnik, zatrjevati še okoliščine, iz katerih izhaja, da ima do dolžnika terjatev. Kot je že bilo povzeto zgoraj, je vse te okoliš­čine upnica zatrjevala. Upoštevati je pri tem treba, da ZFPPIPP vsebuje različne domneve, po katerih se sklepa na dolžnikovo insolventnost, upnica pa je zatrjevala (in zaradi dolžničinega neprerekanja je vse to obveljalo kot nesporno dejstvo) več dejanskih sklopov, pri čemer je za vsakega treba sklepati, da je dolžnica insolventna. Za ta zaključek bi zadoščal že en tak sklop, upnica pa je zatrjevala štiri. Ne da bi bila dolžnica to v ugovoru prerekala, je upnica zatrjevala, da dolžnica za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njenih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (prva alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP); da sredstva na dolžničinih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi neprekinjeno zadnjih 60 dni (ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni) vse do dneva pred vložitvijo upničinega predloga (druga alineja 1. točke drugega odstavka istega člena); da dolžnica nima odprtih računov (prim. tretjo alinejo iste točke) in da do dneva pred vložitvijo predloga in predtem več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem (2. točka četrtega odstavka istega člena). Ravno tako je upnica navedla okoliščine (in je tudi to že bilo povzeto zgoraj), iz katerih izhaja, da je dejansko dolžničina upnica.

Upničin predlog je torej bil sklepčen in mu je bilo treba ugoditi, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje.

7. Načeloma drži pritožbeno stališče, da mora biti insolventnost ugotovljena s prepričanjem (z verjetnostjo pa upnikova terjatev, kadar je on predlagatelj stečaja). Hkrati je to stališče irelevantno. Prepričanje in verjetnost sta (dokazna standarda) povezana z ugotavljanjem dejstev. Teh pa ni bilo treba ugotavljati, ker niso bila sporna.

8. Dolžnica se v pritožbi zaman sklicuje na svojo laičnost in na to, da njen direktor prava ni vešč. Na to se ne more sklicevati direktor, ki mora biti zmožen oceniti, ali je uveljavljanje procesnih pravic gospodarske družbe, ki jo zastopa, zanj prezahtevno, zaradi česar bi si moral priskrbeti pomoč pravnega strokovnjaka (prim. bistveno enako stališče iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 865/93 z dne 4. 7. 1995). Poleg tega je sodišče prve stopnje dolžnico ob vročitvi upničinega pred­loga med drugim poučilo, da se mora izjaviti o tem, ali nasprotuje upničinemu predlogu in zakaj, ter predlagati oziroma predložiti dokaze o tem, da ni insolventna, in o tem, ali predlagateljičina terjatev morda ne obstaja. Tega dolžnica v roku za ugovor ni storila.

9. Razlogov o tem ne more uveljavljati šele v pritožbi. Gre za nedovoljene pritožbene novote (smiselno uporabljeni prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

10. Potem ko je pritožbeno sodišče odpravilo navedene pomanjkljiovosti v prvostopenjskem sklepu in ker drugih napak v njem ni našlo (ne teh, na katere opozarja pritožnica, ne tistih, na katere samo pazi po smiselno uporabljenem drugem odstavku 350. člena ZPP), je sklep potrdilo in zavrnilo pritožbo (smiselno uporab­ljena zadnja poved prvega odstavka 355. člena v zvezi s 366. členom in 2. točko 365. člena ZPP).