Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je bil odpovedni razlog „poslovni razlog organizacijske narave“, in, da je tožena stranka obstoj tega in takega razloga dokazala. Motiv za organizacijske spremembe je lahko tudi ekonomske narave (znižanje stroškov, slabši poslovni rezultati, ipd.), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači v višini 3.609,72 EUR (točka I/4 izreka prvostopne sodbe).

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo, zahtevek za plačilo razlike v plači od januarja 2007 do marca 2010 in za vplačila v program prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Ugodilo je denarnemu zahtevku tožnice za plačilo 792,00 EUR. Ugotovilo je, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in ta organizacijski razlog ni bil zlorabljen. Tožena stranka je izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, za zasedbo delovnega mesta, na katerem je tožena stranka zaposlila S. P., pa tožnica ni izpolnjevala pogojev. Sodišče ni ugotovilo elementov za odškodnino zaradi mobinga oziroma trpinčenja tožnice s strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da predstavljajo pritožbeno novoto navedbe tožnice o nepravilnostih pri sprejemanju pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. V izpodbijani sodbi ni nobenega pojasnila o pritožbenih navedbah tožnice o tem, da sodišče sploh ni ugotavljalo ekonomskega razloga redne odpovedi. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pomembnih pritožbenih navedb o ravnanjih tožene stranke, zaradi katerih je odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določila 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), s katerim je predpisan postopek sprejemanja splošnega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sprememba akta z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta je bila sprejeta šele 7. 7. 2010, kar je po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi morala izkazati obstoj ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navedla v odpovedi. Tožena stranka ni izkazala, da je preverila vse možnosti za ohranitev zaposlitve tožnici. Uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava v povezavi z mobingom oziroma trpinčenjem na delovnem mestu. Predvsem nobeno sodišče ni upoštevalo temeljnega načela oziroma dokaznega standarda obrnjenega dokaznega bremena iz 6. a člena ZDR. Tožnica je podala zadostno in konkretno trditveno in dokazno podlago, da se je mobing nad njo vršil. Tožena stranka je ravnala tudi v nasprotju z določbami prvega odstavka 45. člena in 46. členom ZDR.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v celoti. V delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači v višini 3.609,72 EUR gre za samostojen zahtevek za plačilo razlike v plači v času, ko je delovno razmerje še obstajalo. Odločitev o tem zahtevku ni odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pravna vprašanja za odločitev niso skupna (peti odstavek 367. člena ZPP). Ker vrednost zahtevka v tem delu ne dosega revizijskega minimuma, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

8. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba ima obrazložitev tako glede veljavnosti sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta kot o razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pretežnem delu se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, izrecno pa se ob tem opredeli tudi do pritožbeni navedb tožnice v zvezi s tem in jih kot neutemeljene zavrne. Zato ne gre niti za absolutno bistveno kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Revizijske navedbe v zvezi s temi vprašanji pomenijo predvsem poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja še posebej tudi za nestrinjanje tožnice z razlogi za zavrnitev zahtevka za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga oziroma trpinčenja.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. (Poslovni) razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. Drugače kot velja v javnem sektorju (tretji odstavek 155. člena Zakona o javnih uslužbencih – v nadaljevanju ZJU), predhodna sprememba akta o sistemizaciji delovnih mest ni podlaga oziroma pogoj za ugotovitev tega razloga za prenehanja delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine. Taka odločitev ni splošni akt, ki bi ga morala na primer uprava družbe sprejemati kot takega, splošni akt o sistemizaciji delovnih mest se lahko spremeni tudi kasneje. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru: v skladu s sklepom poslovodstva družbe z dne 25. 5. 2010 je bil 7. 7. 2010 spremenjen tudi pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest in vrst dela družbe A. d.o.o. (tožena stranka).

11. ZDR v 8. členu nalaga delodajalcu obveznost, da predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posreduje v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Tožnica se sklicuje na kršitev te zakonske določbe s predpostavko, da je sklep poslovodstva z dne 25. 5. 2010 tak splošni akt. Tudi če bi bil, bi morala tožnica najmanj zatrjevati, da je pri toženi stranki sindikat sploh bil organiziran.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je bil odpovedni razlog „poslovni razlog organizacijske narave“, in, da je tožena stranka obstoj tega in takega razloga dokazala. Motiv za organizacijske spremembe je lahko tudi ekonomske narave (znižanje stroškov, slabši poslovni rezultati, ipd.), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki.

13. Neutemeljena je revizija kolikor zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, ampak podaja samo opredelitve glede dejstev , ki jih je „subsumiralo pod določbe 90. člena ZDR“. Sodišče druge stopnje se na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR sklicuje le glede opredelitve ustreznega dela, sicer pa se obširno opredeli tudi navedb tožnice o možnosti njene zaposlitve na delovnem mestu strokovnjaka za operativno podporo prodaji in poslovanju – to je na delovnem mestu, ki ga kot edinega možnega navaja tudi še v reviziji. Dejanske ugotovitve sodišča pa so v tem delu jasne. Tožnica ne izpolnjuje že temeljnega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, to je ustrezne smeri zahtevane strokovne izobrazbe.

14. Tako v določbi 6. člena ZDR (šesti odstavek), kot v določbi 45. člena ZDR (drugi odstavek) je določen znižan dokazni standard (opravičenost, izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev) in uvedeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Enaka pravila veljajo tudi v primeru zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu po četrtem odstavku 6. a člena ZDR. Sodišči teh pravil nista kršili, saj nista presodili, da tožnica ni dokazala trpinčenja na delovnem mestu, temveč sta ugotovili, da je tožena stranka dokazala, da ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu. Ali z drugimi besedami, da so se tožničine domneve o prepovedanem trpinčenju na delovnem mestu s strani tožene stranke, predpostavljenih ali sodelavcev, izkazale za neutemeljene.

15. Ugotovitve in dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu („mobinga“), so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbo o nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem pomenijo le uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga in jih zato ni mogoče upoštevati.

16. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).