Jedro

Ker je posledica ničnosti vrnitveni zahtevek pogodbenikov (prvi odstavek 87. člena OZ), je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka tožniku vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je v 23. točki izpodbijane sodbe natančno ugotovilo, katere zneske (in kdaj) je tožena stranka prejela od tožnika ter s čim je tožnik dokazal plačilo.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se sklep o stroških v točki IV./7. spremeni tako, da tožnik in prva toženka krijeta vsak svoje stroške tega postopka.

V preostalem delu se pritožba prve toženke zavrne in se sodba v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v IV/6. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 2.700 EUR zavrne, v VI/7. točki pa tako, da mora tožnik drugemu tožencu v 15 dneh povrniti 2.320 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče je v tej zadevi obravnavalo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev listin, primernih za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in plačilo odškodnine. Z izpodbijano sodbo je tak zahtevek v celoti zavrnilo (III. točka izreka na 2. in 3. strani sodbe), odločitev pa je v tem delu že pravnomočna. Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za plačilo 37.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, tudi ta odločitev je pravnomočna.

2. Hkrati je sodišče izdalo pisni odpravek sklepa (sklep je sicer sprejelo že na naroku 19. 10. 2017), da se sprememba tožbe s 13. 4. 2017 dovoli (I. točka izreka) in delno ugodilo tako spremenjenemu (oz. na novo postavljenemu podrednemu zahtevku), tako da je ugotovilo, da sta nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo 10. 3. 2011 sklenila tožnik in toženka (IV./1. točka izreka) ter aneks k tej pogodbi (IV./2. točka izreka). Na podlagi pripoznave je ugotovilo, da je nična darilna pogodba med tožnikom in toženko, sklenjena 30. 12. 2010 (IV./3. točka izreka) ter med njima sklenjena predpogodba s 3. 12. 2010 (IV./4. točka izreka); prvi toženki je naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati 120.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančno navedenih v izreku izpodbijane sodbe (IV./5. točka izreka), razveljavilo darilno pogodbo s 30. 12. 2010, sklenjeno med tožnikom in drugim tožencem ter drugotožencu naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 2.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (IV./6. točka izreka), tožencema je še naložilo, da morata tožniku povrniti 6.327,27 EUR pravdnih stroškov. Drugačne oz. višje podredne tožbene zahtevke je zavrnilo (zadnji del IV./1., VI./2, IV./4. in VI/6. točke izreka). Zavrnilni del sodbe je pravnomočen tudi v tem delu.

3. Zoper takšno odločbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca.

4. Prva toženka se najprej pritožuje zoper sklep iz I. točke izreka. Toženka je spremembi nasprotovala in terjala rok za odgovor na spremembo tožbe. Sodišče ji roka ni dodelilo, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in pravice do izjave. Hkrati je sodišče šele v izpodbijani odločbi dovolilo spremembo tožbe. Sodišče bi moralo najkasneje na zadnjem naroku toženi dodeliti rok za odgovor na spremenjeno tožbo. Pritožnica meni tudi, da gre pri spremembi za tožnikovo zlorabo procesnih pravic, razlogi za dopustitev spremembe pa so neustrezno obrazloženi.

Toženka meni, da sodišče napačno tolmači pogoje za obstoj izvenzakonske skupnosti. Tožnik je trdil, da je zanj skupnost s toženko trajala do leta 2008, kar je potrdil v izpovedbi. Tožba je zato neodpravljivo nesklepčna. Toženka je očitno slepo verjela, da je skupnost trajala dlje, do valentinovega 2011, nikakor pa do 10. 3. 2011, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Pogodba in aneks sta bila torej veljavno in v ustrezni obliki sklenjena.

Glede na besedilo sodbe v IV.1. in IV.2. točki izreka pritožnica razume, da kupoprodajna pogodba z 10. 3. 2011 med tožnikom in tožencem ostane v veljavi, nepravilna pa je zato odločitev v IV./5. točki izreka, saj je tožbeni zahtevek delno nesklepčen. Predmet kupoprodajne pogodbe je bila nepremičnina v k. o. ... parc. št. 207 in 208, katerih solastnika sta bila toženka in toženec vsak do 1/8, zaradi česar pripada tožencu polovica dogovorjene kupnine. Toženka bi bila dolžna tožniku povrniti le tisti del kupnine, ki bi ji pripadal za njen solastniški delež, ne celotne. Tožnik je namreč plačal kupnino za oba toženca, okoliščina, da je vse nakazal toženki, predstavlja zgolj način plačila tožencu. Odločitev je zato absurdna in predstavlja grob poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine.

Napačna je še odločitev o obrestih. Toženka je bila v dobri veri, da sta pogodba in aneks veljavna, šele s postavitvijo zahtevka je bila seznanjena o morebitnih nepravilnostih.

Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških.

5. Toženec opozarja, da tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe, postavljen z vlogo s 13. 4. 2017, ne zadošča niti minimalnim standardom trditvenega bremena. Trditve so nekonkretizirane in kontradiktorne. Trditev glede višine pa sploh ni. Na vse to je tožena stranka opozorila že v vlogi z 10. 5. 2017. Odločitev, da mora toženec vrniti 2.700 EUR je tudi materialnopravno napačna. Iz darilne pogodbe ne izhaja tožnikova obveznost plačila are. Že po naravi stvari gre za neodplačen posel. Obrazložitev v 24. točki izpodbijane sodbe, da naj bi toženec trdil, da je v zvezi z navedeno pogodbo od tožnika prejel 2.700 EUR, je napačna. Tega ni navedel in tudi ne izpovedal. Povsem jasno je izpovedal, da je tri zneske po 900 EUR prejel v zvezi s kupoprodajno pogodbo. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških.

6. Tožnik je na pritožbi odgovoril in predlagal njuno zavrnitev.

7. Pritožba toženke je delno, pritožba toženca pa v celoti utemeljena.

O pritožbi toženke

8. Tožnik je tožbo spremenil (postavil podredni zahtevek) z vlogo, ki jo je Okrožno sodišče prejelo 13. 4. 2017, tožencema pa je bila vročena 19. 4. 2017. V vlogi, ki jo je Okrožno sodišče prejelo 10. 5. 2017, sta toženca najprej nasprotovala spremembi, nato spremenjeni zahtevek delno pripoznala, v nadaljevanju vloge pa se opredelila do nepripoznanega dela zahtevka. Tudi po tistem, ko je tožnik v vlogi, ki jo je Okrožno sodišče prejelo 8. 6. 2017, dopolnil navedbe podrednega zahtevka, sta toženca v vlogi z 12. 7. 2017 na navedbe vsebinsko odgovorila, se torej spustila v obravnavanje spremenjenega zahtevka (prim. 2. odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Na naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2017 je torej sodišče prve stopnje pravilno dopustilo spremembo tožbe1, izpodbijani sklep pa predstavlja le pisni odpravek sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo. Ko je sodišče na naroku dopustilo spremembo tožbe, bi tožena stranka lahko uveljavljala vse kršitve, ki jih v zvezi s tem vprašanjem uveljavlja v obravnavani pritožbi (nobena od njih ni takšna, da pritožbeno sodišče nanjo pazi po uradni dolžnosti). Pritožnica kršitev ni uveljavljala niti smiselno (tako, da bi poskusila podati nove navedbe, prosila za rok, da se odzove na kaj, na kar se še ni mogla...) niti izrecno (s sklicevanjem na kršitev pravice do izjave)2. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286.b člena ZPP). Trditev, ki bi opravičevale zaključek, da toženka kršitve, ki jo uveljavlja v pritožbi, ne bi mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ni. S tem, ko stranka kršitve ne uveljavlja takoj, ko je to mogoče, se šteje, da se njenemu uveljavljanju odpoveduje.

9. Tožnik je podredni zahtevek postavil zaradi trditev tožencev o ničnosti pogodb oziroma za primer, če bi sodišče tem trditvam sledilo. Skliceval se je na stališče višjega sodišča, „da so, če bo ugotovljeno, da je izvenzakonska skupnost obstajala, pravni posli v kompletu nični.“ To bi (in nazadnje tudi je) namreč povzročilo neutemeljenost njegovega izpolnitvenega tožbenega zahtevka. Pritožničino utemeljevanje nesklepčnosti podrednega zahtevka s sklicevanjem na tožbene trditve tožnika, ki so utemeljevale primarni zahtevek, je zato zgrešeno. Enako velja za navrženo in neargumentirano pritožbeno trditev o tožnikovi zlorabi pravic. Situacija, kot je obravnavana, je ena najbolj tipičnih situacij, ki utemeljijo eventualno kumulacijo.3

10. Pritožbena trditev, da je sodišče vprašanje, do kdaj je trajala izvenzakonska skupnost tožnika in toženke, ugotovilo mimo trditev pravdnih strank, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je skupnost trajala do jeseni 2011, kot pritožnica nekorektno povzema ugotovitve izpodbijane sodbe, ampak do poznega poletja 2011. Takšna ugotovitev je skladna s trditvami obeh pravdnih strank (tožnikove so si nasprotovale). Toženka je4 trdila, da sta bila ob sklenitvi prodajne pogodbe z 10. 3. 2011 „tožnik in prvotožena stranka zunajzakonska partnerja“.5 Zaključek skupnosti je postavljala v avgust 20116 in izrecno trdila, da med strankama ni sporno, da sta bila tožnik in toženka v času sklepanja navedenih pravnih poslov zunajzakonska partnerja7. Pritožbene trditve o tem, da je sodišče napačno tolmačilo pogoje za obstoj zunajzakonske skupnosti, saj pri presoji obstoja in trajanja izvenzakonske skupnosti ločimo objektivni in subjektivni element, niso jasne. Pritožbeno sodišče ne more razbrati, kaj v ugotovitvah sodišča prve stopnje po prepričanju pritožnice manjka. Vprašanje obstoja skupnosti med pravdnima strankama ni bilo sporno8, zato sodišče prve stopnje vsebinskih pogojev9 v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podrobneje analiziralo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o vprašanju trajanja izvenzakonske skupnosti (ki je bilo med pravdnima strankama sporno), pa je skrbna, jasna, razumna ter utemeljena z argumenti, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi; v celoti torej sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Vsebinsko prepričljive dokazne ocene ne uspe izpodbiti pritožbeno izpostavljanje nekaterih drobcev dokaznega postopka, ki je (glede na zgoraj povzete trditve pritožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje) tudi sicer contra factum proprium. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bile sporne pogodbe sklenjene v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je torej pravilen, zaključek o ničnosti pa skladen z določbama 47. člena Zakona o notariatu (ZN) in 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

11. Ker je posledica ničnosti vrnitveni zahtevek pogodbenikov (1. odstavek 87. člena OZ), je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka tožniku vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je v 23. točki izpodbijane sodbe natančno ugotovilo, katere zneske (in kdaj) je tožena stranka prejela od tožnika ter s čim je tožnik dokazal plačilo. Toženka konkretnim in natančnim ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, koliko in kdaj je na podlagi sporne pogodbe prejela, ne nasprotuje. V pritožbi pa izpostavlja, da del kupnine pripada tožencu (ne, da je del izročila tožencu!), ki je bil tudi solastnik nepremičnin parc. št. 207 in 208 k. o. ... do 1/8. Takšna trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožnica niti ne pojasni, zakaj trditve, da del kupnine pripada tožencu, ne bi mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene trditve o absurdni situaciji, saj da je solastniški delež toženca ostal tožniku, na pravni položaj toženke ne vplivajo.

12. Pritožnica nima prav, ko meni, da obresti dolguje šele od vložitve zahtevka za vrnitev kupnine v tem postopku. Vrnitveni zahtevek po 87. členu OZ je kondikcijski oziroma obogatitveni. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ. Razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja. Prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dne vložitve tožbe, drugi pa od dne pridobitve. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile stranke pogodbe izrecno opozorjene na obličnostne zahteve za pravne posle med zunajzakonskima partnerjema, a kljub temu niso pogodbe sklenile v obliki notarskega zapisa (18. točka obrazložitve na 15 in 16 strani sodbe) in ob tem, ko se je prav toženka ves čas postopka sklicevala na ničnost pravnih poslov zaradi obstoja izvenzakonske skupnosti, o tem, da je bila v dobri veri, da sta kupoprodajna pogodba in aneks veljavna, ni mogoče govoriti. S pritožbeno trditvijo, da se je šele ob postavitvi podrednega zahtevka seznanila o morebitnih nepravilnostih v zvezi s pogodbo (ki je tudi contra factum proprium) pritožnica ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile stranke pogodbe izrecno opozorjene na obličnostne zahteve za pravne posle med zunajzakonskima partnerjema.

13. Toženka pa utemeljeno opozarja, da tožnik s precejšnjim delom tožbenega zahtevka ni uspel - v celoti je bil neuspešen s primarnim tožbenim zahtevkom zoper toženko, podrednega pa je ta delno pripoznala, takoj po vložitvi, delno pa je tožnik z njim uspel. Gre torej za situacijo iz 2. odstavka 154. člena ZPP. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov. Glede na opisani uspeh je v obravnavni zadevi (tako za postopek pred sodiščem prve kot druge stopnje) pravilna primarna odločitev po 2. odstavku 154. člena ZPP - torej, da tožnik in toženka krijeta vsak svoje pravdne stroške.

14. Višje sodišče je zato pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo. Takšna odločitev temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP. V preostalem delu pa, kot je bilo pojasnjeno, pritožba ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

O pritožbi toženca

15. Toženec izpodbija odločitev o tem, da je dolžan tožniku vrniti 2.700 EUR. Utemeljeno izpostavlja, da tožnik konkretnih trditev o višini vrnitvenega zahtevka (zahteval je vrnitev 37.500 EUR) ni postavil. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo delno - ker da je toženec ves čas postopka priznaval, da je v zvezi z darilno pogodbo s 30. 12. 2010 prejel 2.700 EUR. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožnik, je napačna, tudi pritožbeno sodišče ne najde priznanja toženca, da je v zvezi z darilno pogodbo s 30. 12. 2010 prejel 2.700 EUR. To, da je sodišče prve stopnje v dejansko stanje vključilo nezatrjevano dejstvo, predstavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Takšno kršitev pritožbeno sodišče sanira tako, da nezatrjevanega dejstva ne upošteva. Ker je tako in ker tožnik (drugih) trditev, ki bi utemeljile toženčevo obveznost plačati 2.700 EUR, ni podal, je višje sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Tožnik ni uspel s primarnim tožbenim zahtevkom, s podrednim zahtevkom zoper toženca pa je uspel v minimalnem delu, zato mora tožencu povrniti pravdne stroške - stroške po sklepih sodišča prve stopnje, stroške odvetniškega zastopanja in sodne takse za pritožbo. Toženčevi pritožbeni stroški znašajo 434 EUR. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje oba toženca zastopala ista odvetnica (toženka pa svoje stroške krije sama), je pritožbeno sodišče tožniku naložilo tožencu plačati: polovico (1.886 EUR) odvetniških stroškov (nagrada za postopek z dvema strankama, nagrada za narok, pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV) in polovico stroškov po sklepih sodišča (42 EUR). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj niso ustrezno specificirani - ni jasno, na kaj se nanašajo.

1 V skladu s sodno prakso izdaja posebnega sklepa o dovolitvi spremembe, po tem, ko se toženec spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, niti ni nujna (prim. VSL I Cpg 451/2002, smiselno tudi II Ips 86/2012). 2 Pri tem pritožbeno sodišče le dodaja, da mora biti ugovarjanje procesni kršitvi dovolj določno in konkretno, posplošeni ugovori so z vidika 286.b člena ZPP neupoštevni; prim. A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2010. 3 Prim. A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 169: V primeru, ko tožnik ne more vnaprej oceniti, kakšno bo stališče sodišča glede veljavnosti pogodbe, svoj položaj lahko zavaruje z eventualno kumulacijo zahtevkov. Primarno npr. zahteva izpolnitev pogodbe, kot eventualni zahtevek (za primer, če bo sodišče štelo, da je pogodba nična) pa uveljavlja zahtevek za vrnitev tistega, kar je sam že izpolnil. 4 Kot njene trditve povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v 4. točki na 7. strani izpodbijane sodbe. 5 Navedba v 3. odstavku pripravljalne vloge tožene stranke z 28. 1. 2014 na hrbtni strani list. št. 173 v spisu. 6 List. št. 39. 7 Pritožba zoper sklep z 18. 1. 2012, hrbtna stran list. št. 73: “Navedeno v tožbenih izvajanjih nedvoumno potrjuje tudi tožeča stranka, ko na str. 4, I. odstavek navaja:... stranke so bile s strani notarke opozorjene, da morajo pravni posel skleniti v notarski obliki, saj gre za darovanje med partnerji, tako je bilo ob overitvi kupoprodajne pogodbe pri notarki N. E. dogovorjeno, da se bo notarski zapis oblikoval 24. 8. 2011...“ 8 Smiselno prim. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 360: Priznati je mogoče tudi dejstva, ki so zatrjevana v obliki pravniških abstrakcij. 9 Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, vsebinsko enaka zakonski zvezi, ki mora trajati dalj časa, pri čemer ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Poleg zunanjih okoliščin (skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost) mora biti podana notornost skupnosti (da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena).