Jedro

Predlog je zavrnjen, ker niso dokazane okoliščine iz 5. čl. ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za denacionalizacijo premičnega premoženja, ki je bilo last pok. V. M. Sodišče prve stopnje je o stvari odločalo drugič in tokrat ugotovilo, da V. M. kot pravni prednik predlagateljev ni sklenil kupne pogodbe z dne 13.7.1954 v okoliščinah, ki jih predvideva 5. čl. Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo razveljavitev sklepa. Navajajo: Odločitev sodišča temelji na napačni dokazni oceni in tako tudi na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče zahteva od predlagatelja ugotovitev, ali so podane konkretne okoliščine in konkretno ravnanje točno določenega državnega organa, ki naj bi prisilil oz. pripravil z grožnjo, s silo ali zvijačo pok. V. M. v posel oz. prodajo svojega podjetja. Norma 5. čl. ZDen takšnih dokazov ne zahteva. Sicer pa je dovolj direktnih kot posrednih dokazov, ki kažejo, da je bil V. M. primoran prodati obrtno podjetje, ker druge izbire ni imel. Nelogično je, da je V. M. pridobil obrtno dovoljenje, nato pa je moral že v septembru leta 1949 oddati žganjarno v najem. Za tako negospodarno potezo bi se človek zdrave pameti ne odločil, razen če bi bil prisiljen. Iz listin in iz mnenja izvedenca D. Š. izhaja, da niso plačali niti najemnine za najeto žganjarno, kaj šele, da bi pri odkupu podjetja upoštevali celotno vrednost - pravice industrijske lastnine, ne pa samo goli inventar, katerega vrednost so tudi sicer podcenili in delno M-inove.

investicije v obnovo proizvodnih prostorov. Ko je bil M. v letu 1954 postavljen pred dejstvo, da za svoje obrtno podjetje vzame tisto, kar mu ponujajo, ali pa še tega ne bo dobil, se je bil primoran odločiti tako, kot se je. Zaradi pritiskov je moral tudi zapustiti službo v destilaciji alkoholnih pijač Mirna. V Dano se je vrnil potem, ko so se razmere uredile. Da je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje ali sile, bi se ugotovilo, če bi se ugotavljala tudi višina denacionalizacijskega zahtevka. Tako bi bilo mogoče dokazati, da je bila kupnina za odvzeto podjetje resnično bagatelna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, materialnopravno pa je odločitev prav tako pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpnimi razlogi izpodbijanega sklepa in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje, dalo temu sodišču napotke o tem, da je treba v zvezi z vprašanjem sile oz. grožnje ugotoviti konkretno ravnanje konkretnega predstavnika oblasti ob sklenitvi obravnavane kupne pogodbe. Sodišče prve stopnje takega ravnanja ni ugotovilo. Ko je raziskovalo okoliščine primera, pa tudi ni ugotovilo, da bi bile razmere ob sklenitvi sporne pogodbe take, da bi bilo na podlagi njih mogoče sklepati, da je pri sklenitvi pogodbe šlo za silo oz. grožnjo v smislu 5. čl. ZDen. Določba 5. čl. ZDen je določba materialnega prava, določbe procesnega prava pa določajo, kako se v postopku pred sodiščem dokazujejo sporna dejstva in kako sodišče o tem odloča. Dejstvo, ali je bila pogodba sklenjena v okoliščinah iz 5. čl. ZDen, pa je med strankama postopka sporno in bi ga morala dokazati predlagajoča stranka, ki se na določbo 5. čl. ZDen sklicuje (glej tudi čl. 7 in 8 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in čl. 56/1 ZDen).

Sicer pa predlagatelji v postopku in tudi še v pritožbi navajajo, da je šlo pri sporni pogodbi za prodajo podjetja, čeprav te trditve v spisu nimajo podlage. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sicer pok. V. M. imel lasten inventar, ni pa imel lastnih prostorov, saj se je z žganjarstvom takoj po vojni ukvarjal v prostorih, ki jih je dobil v najem od oblasti, sicer pa so bili prostori zaplenjeni bivšemu lastniku dr. R.. Nobene podlage ni v spisu, da bi bile predmet pogodbe tudi pravice industrijske lastnine - če pa niso bile, tudi predmet denacionalizacije ne morejo biti in so torej te trditve neupoštevne. Tudi sicer iz sporne pogodbe izhaja, da je približno 1/3 vrednosti odpadla na adaptacije v stanovanjsko hišo, ki jih je opravil V. M. na hiši, ki mu je bila dana v najem. Torej je s sporno pogodbo med drugim dobil poplačano, kar je vložil. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov v spisu torej izhaja, da je pok. V. M. v letu 1949 dal v najem tako svoj inventar, kot pogojno rečeno "adaptacije v tujo hišo". Dogovorjeno najemnino je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prejemal. Drugačne pritožbene trditve, podkrepljene z izvedenskim mnenjem, izdelanim po naročilu predlagateljev, niso prepričljive. Celo, če bi najemnine ne prejemal, je bila po pogodbi dogovorjena, v spisu pa ni podatkov, ki bi kazali, da izterjava ne bi bila mogoča. Do sporne kupne pogodbe je prišlo pet let po sklenitvi najemne pogodbe. Ves ta čas je bil V. M. upravnik, torej vodilni delavec oz. državni uslužbenec. Za trditev, da je bil prisiljen oddati žganjarno v najem, v spisu ni podlage. Če bi se po oddaji v najem njegov materialni položaj poslabšal, bi bila ta trditev morda še sprejemljiva. Vendar pa se to ne zatrjuje. Tako je mogoč sklep, da je pok. V. M. prišel do prepričanja, da je v konkretni družbeni situaciji zanj ugodneje oddati žganjarno v najem in prevzeti mesto upravnika, kot se ukvarjati z lastno obrtjo.

Zgoraj zapisano je pomembno zaradi odgovora na vprašanje, ali so torej pet let po tem, ko je bil V. M. upravnik v državnem podjetju, ki je vsaj delno delalo z njegovimi najetimi sredstvi, v zvezi s prodajo inventarja obstajale okoliščine po 5. čl. ZDen. Konkretni pritiski torej niso bili dokazani, po povedanem pa tudi okoliščine niso bile take, ki bi na pritisk kazale. Do prodaje je torej prišlo potem, ko se je že pet let delalo z njegovim inventarjem, glede katerega iz podatkov v spisu izhaja, da že ob oddaji v najem ni bil nov (glej izpoved A. M. list. št. 52). Po presoji pritožbenega sodišča ima torej prav sodišče prve stopnje, ki se sprašuje, ali je v taki situaciji V. M. sploh imel interes premičnine obdržati. Plačilo adaptacij pa se je tako ali tako nanašalo na tisto, kar je vlagal v tujo nepremičnino in tu ni videti, kako naj bi bil on v tako pogodbo prisiljen, saj je moral biti zainteresiran, da se mu po prenehanju najemne pogodbe izplačajo njegova vlaganja v tujo nepremičnino. Da pa se s cenitvijo ni strinjal, pa ne more biti odločilno, iz razlogov, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Naravno je, da je hotel čimveč iztržiti, vendar pa to v zvezi z vsemi ostalimi ugotovitvami še ne pomeni, da je bil prisiljen skleniti pogodbo na način, kot to določa 5. čl. ZDen.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tudi nepotrebno ugotavljati višino zahtevka, saj ne glede na pritožbene trditve ne gre prezreti izjave samega predlagatelja (list. št. 57), kjer ne trdi, da bi oče ne dobil zadosti denarja, njihov interes pa, da so delnice ob lastninjenju po novi zakonodaji.

Po vsem povedanem je mogoč zaključek, da torej pri sporni pogodbi ni bilo okoliščin iz čl. 5 ZDen, tako pa tudi pok. V. M. ni oseba, ki bi mu bila storjena krivica, ki bi jo bilo treba z denacionalizacijo popraviti.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in čl. 56/1 ZDen).

Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.