Jedro

Za dovolitev obnove postopka mora biti med drugimi pogoji izpolnjen tudi pogoj, da je za obnovo podan eden od v 260. členu ZUP taksativno predpisanih pogojev. Dejstvo, da je tožnik v letu 2001 izvedel za zanj ugodnejše zakonsko določilo ZDoh, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Napačna uporaba materialnega prava pa ni razlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčnega urada z dne 11.7.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopkov odmere dohodnine za leta 1997, 1998, 1999 in 2000. Tožena stranka je pritožbo zoper ta sklep zavrnila z utemeljitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS št. 80/99, 70/00). Tožniku je bilo vse od leta 1997 dalje, ko je z najemnikom A.A. sklenil najemno pogodbo, znano, da je oddal v najem opremljeno stanovanje. Tudi ni novo dejstvo, da se po 70. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 do 36/99) za vse potrebne stroške pri obdavčitvi, štejejo normirani stroški v višini 60% od najemnine, tako da ni mogoče šteti, da je v letu 2001 izvedel za novo dejstvo, temveč za napačno uporabo materialnega prava, kar pa ni razlog za obnovo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in iz istih razlogov kot tožena stranka zavrnilo tožbene ugovore, kolikor so bili ti enaki pritožbenim ugovorom v upravnem postopku. Dejstvo, da je tožnik zvedel (nekaj dni pred 25.9.2001), da bi mu šli višji normirani stroški za opremljeno stanovanje po 70. členu ZDoh, tudi po oceni sodišča prve stopnje ni obnovitveni razlog po 1. odstavka 260. člena ZUP, saj gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik bi navedene razloge lahko uveljavljal le v rednem postopku odmere dohodnine za navedena leta.

Tožnik vlaga pritožbo v upravnem sporu. Smiselno izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ponavlja tožbene navedbe in navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo samo dejstva, ki jih je tolmačilo v korist tožene stranke. Sklicuje se na splošno znana pravna načela in ustavne pravice ter na načelo moralne pravičnosti. Navaja, da je z izrekom sodbe kot z obrazložitvijo sodišče v temelju kršilo ustavno določbo o pravni in socialni ureditvi države. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Ker so pritožbene navedbe ne konkretizirane in ne obrazložene, je pritožbeno sodišče preverilo tudi zakonitost in pravilnost izdane odločbe. Po presoji pritožbenega sodišče je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje in dodaja: Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje.

Dejstvo, da je tožnik v letu 2001 izvedel za zanj ugodnejše zakonsko določilo ZDoh, skladno s katerim bi mu osnova za dohodnino iz najemnin, ki jih je prejemal, morala biti zmanjšana za 60% namesto za 40%, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava pa ni razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v določbah 260. člena ZUP pomeni, da uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka ne dopušča širše razlage obnovitvenih razlogov, zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po 260. členu ZUP.

Pavšalni in ne konkretizirani pritožbeni ugovori tožnika glede kršitve ustavnih pravic pa na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.