Jedro

Neizpodbojno ugotovljene okoliščine konkretnega primera (pravočasna ustavitev voznika tovornjaka pred prehodom za pešce; odsotnost trka med njim in tožnico) ne utemeljujejo zaključka, da je uveljavljana škoda nastala v zvezi s tovornjakom kot nevarno stvarjo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela 8. 5. 2000, ko naj bi jo na prehodu za pešce zadelo tovorno vozilo, v zvezi s katerim je bilo sklenjeno (obvezno) zavarovanje avtomobilske odgovornosti s toženko.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (en del) s sodbo z dne 14. 12. 2007, zoper katero je tožnica vložila pritožbo; sodišče druge stopnje je spis zaradi izdaje dopolnilne sodbe z dopisom vrnilo sodišču prve stopnje – o tožbenem zahtevku ni bilo v celoti odločeno, na kar naj bi pritožba smiselno opozarjala. Sodišče prve stopnje je 4. 7. 2008 izdalo dopolnilno sodbo, zoper katero se je tožnica prav tako pritožila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije (pravilno revizijo), v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja, da ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe. Pritožbo je sestavil odvetnik in če bi ta menil, da je treba izdati dopolnilno sodbo, bi to predlagal, vendar tega ni storil. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče, ki mu je to naročilo, je zmotno uporabilo tretji odstavek 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba se ni nanašala samo na dopolnitev sodbe, tovrstnega predloga sploh ni vsebovala, ampak je tožnica z njo izpodbijala uporabo materialnega prava in ugotovitev dejanskega stanja. Kakor je sankcioniran tožnik, če zamudi rok za predlaganje dopolnilne sodbe, bi moralo biti sankcionirano tudi izdajanje dopolnilnih sodb brez predloga stranke. Poleg tega sta sodišči na podlagi zmotnih dejanskih zaključkov zmotno uporabili materialno pravo. Zaključek sodišča prve stopnje, da do trka tovornjaka in tožnice ni prišlo, temelji na izkustveni izpovedi policista, da ljudje ob trčenju s tovornjakom padejo, in izpovedi priče J. M., ki je očitno pripovedovala o nekem drugem dogodku. Izkustva v pravdnem postopku nimajo kaj iskati, saj ne predstavljajo dokaza o konkretnem dogodku. Sodišče prve stopnje je izbralo najbolj enostavno pot, dokazov o nenavadnem ni izvajalo, sodišče druge stopnje pa je temu nekritično sledilo. Tožnica je ves čas trdila, da zaradi udarca tovornjaka ni padla, temveč je dvakrat poskočila; tudi poškodbe (šlo je za udarce, ne zlome) kažejo na to, da ni padla, ampak je prišlo zgolj do udarca tovornjaka v njeno telo in uro, ki se je zaradi poškodbe takrat ustavila. J. M. izpoveduje povsem drugače kot drugi dve zaslišani priči. Ta priča ni opazila, da bi tožnica padla na pločniku, čeprav druge možnosti očitno ni bilo ‏– ali je tožnica padla na pločniku ali jo je udaril tovornjak ali pa se je zgodilo oboje. Po mnenju tožnice ni nujno, da bi ob trku s tovornjakom padla na tla. To nasprotuje tudi zaključku izvedenca, ki dopušča možnost, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi trka, torej brez padca. Sodišči nižjih stopenj sta se očitno oprli na peti odstavek 214. člena ZPP, po katerem dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Izkustvo ni dokaz, zaradi česar sta sodišči kršili 213. člen ZPP, ko sta se odločili, da ga bosta kot takega uporabili v konkretni zadevi. Izkustvo tudi ni dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, sta ga pa sodišči očitno šteli za takega. Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da zato, ker ni bilo udarca, nastala škoda ni posledica delovanja tovornega vozila. Ne drži, da je za odškodninsko odgovornost (krivdno ali objektivno) nujen trk. Vzročna zveza je lahko podana tudi v primeru, ko ne gre za naravno vzročnost, ampak adekvatno. V obravnavani zadevi vse okoliščine kažejo, da bi škoda morala nastati tudi v primeru, ko do trka ne bi prišlo – izvirala bi iz delovanja tovornjaka kot objektivno nevarne stvari, ki brzi proti prehodu za pešce, močno ropota in na prehodu silovito ustavi. Tudi izvedenec dopušča možnost, da je do poškodbe prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnica. Sodišče prve stopnje bi moralo raziskati, kaj je vzrok poškodb tožnice, ne pa kar zaključiti, da zaradi odsotnosti trka vožnja tovornjaka ni vzrok nastali škodi. Sodišča so dolžna pravilno uporabiti materialno pravo tudi v zadevah, v katerih dogodki pripeljejo do posledic, kakršnih izkustveno ne bi smeli imeti. V obravnavani zadevi gre za vprašanje vzročne zveze, saj je tožnica v vsakem primeru padla zaradi delovanja tovornjaka, kar bi se zgodilo tudi v primeru, če jo ta ne bi zadel. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica res ni z ničimer uveljavljala, naj se prvostopenjska sodba z dne 14. 12. 2007 dopolni ali popravi, zaradi česar je bilo zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je treba njeno pritožbo šteti (tudi) za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče namreč sodbe ne more dopolniti po uradni dolžnosti, ampak lahko to stori le na predlog strank (prvi odstavek 325. člena ZPP); pritožba pa se za takšen predlog stranke šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP). Tožnici je zato sicer treba pritrditi, da je bilo ravnanje sodišč nižjih stopenj v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe napačno, vendar na to (relativno bistveno procesno) kršitev prvič opozarja šele v reviziji; gre torej za tako imenovano „preskakovanje“ pravnih sredstev, ki ni dovoljeno.

7. Večina ostalih revizijskih navedb je takšnih, da jih Vrhovno sodišče ne sme upoštevati. Z obširno obrazloženim izpodbijanjem zaključkov sodišč prve in druge stopnje, da se je voznik tovornjaka pred prehodom za pešce pravočasno ustavil ter da med njim in tožnico ni prišlo do trka, revidentka namreč zgolj izraža svoje nestrinjanje z njuno dokazno oceno; z vsemi temi navedbami z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev v resnici nedovoljeno izpodbija na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Do omenjenih in za odločitev v obravnavani zadevi ključnih dejanskih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje prišli po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer nista kršili procesnih zahtev proste dokazne ocene. Pojasniti velja, da naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da. Sodišču je prepuščeno, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, človeškega spoznanja in, kar je treba glede na revizijska stališča posebej poudariti, tudi izkušenj. Sodnik ocenjuje, ali je neka trditev resnična, po naravnih, logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Revizijski očitek o neizvedbi nekaterih dokazov pa je presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče (lahko) obravnavalo(1).

8. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. V zvezi z revizijskim razlogovanjem glede (ugotavljanja) vzročne zveze v konkretnem primeru Vrhovno sodišče opozarja, da se po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(2) pri odškodninskem razmerju po principu objektivne odgovornosti vzročnost domneva, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Gre za (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok za nastalo škodo. Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati (zgolj) dejstva, ki opredeljujejo domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) – to je zvezo med škodo in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo; če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva(3). Ta pravna domneva oškodovancu olajšuje dokazovanje, ker ga z neposredno pravno pomembnega dejstva (obstoja vzročne zveze) prenaša na praviloma lažje dokazljivo posredno pravno pomembno dejstvo (obstoj zveze med nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo in škodo), vendar ne menja predmeta dokazovanja in ne spreminja razporeditve dokaznega bremena. Dokazno breme glede domnevne baze je bilo torej na tožnici, ki ga pa ta ni zmogla. Neizpodbojno ugotovljene okoliščine konkretnega primera (pravočasna ustavitev voznika tovornjaka pred prehodom za pešce; odsotnost trka med njim in tožnico) tudi po oceni revizijskega sodišča ne utemeljujejo zaključka, da je uveljavljana škoda nastala v zvezi s tovornjakom kot nevarno stvarjo. Uporaba motornega vozila sicer predstavlja nevarno dejavnost (173. člen ZOR), vendar to še ne pomeni, da je v vseh situacijah, ko je sestavni del življenjska dogodka (tovorno) motorno vozilo, nujna (avtomatična) posledica (objektivna) odškodninska odgovornost obratovalca (174. člen ZOR) oziroma zavarovalnice (941. člen ZOR). Pri tem je treba dodati, da v reviziji nakazano stališče o revidentkini škodi kot posledici delovanja tovornjaka, ki naj bi brzel proti prehodu za pešce, močno ropotal in na prehodu silovito ustavil, temelji na dejstvih, ki v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso ugotovljena, in je zato za obravnavano zadevo brezpredmetno. Pomanjkanje ugotovitve o resničnem vzroku za tožničin padec pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati.

Op. št. (2): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ.

Op. št. (3): Če tako domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko odškodninske odgovornosti oprosti le, če dokaže okoliščine iz 177. člena ZOR.