Jedro

Upnik je verjetno izkazal nastanek težko nadomestljive škode že s tem, ko je zatrjeval, da obstoji možnost, da bo dolžnik menico unovčil v izvršilnem postopku oziroma da jo bo indosiral dobroverni tretji osebi, ta pa jo bo lahko unovčila, upnik pa proti njej ne bo imel ugovorov, ki bi jih lahko imel proti dolžniku. Pravni interes upnika ni le v vrnitvi zahtevanih listin, temveč tudi v preprečitvi ravnanj, s katerimi bi dolžnik (oziroma tretja oseba) lahko ob upoštevanju narave menice posegel v premoženjski položaj upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahteval, da sodišče dolžniku naloži, da (sodišču oziroma izvršitelju) izroči v hrambo menico in menično izjavo, v primeru kršitve te obveznosti pa je predlagal izrek denarne kazni v znesku 100.000,00 EUR.

2. Upnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe (primarnemu ali podrejenemu) ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik izkazal obstoj prvega pogoja za izdajo začasne odredbe: verjetnost, da obstoji njegova nedenarna terjatev do dolžnika na vrnitev menice in meničnega pooblastila (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz upnikovih trditev in predloženih dokazov izhaja, da je podlaga za izdajo menice odpadla, ker upnik svojih garancijskih obveznosti, za kritje katerih je bila menica izdana, ni kršil, dolžnik pa nima več nobene podlage za zadrževanje menice in meničnega pooblastila. Upnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je tiste svoje pogodbene obveznosti, ki jih je izpolnil, izpolnil pravilno, popolno in pravočasno (Primopredajni zapisniki - A9 in A10, Dodatek k pogodbi - A11). V delu, v katerem so obveznosti ostale neizpolnjene, pa je upnik svojih obveznosti prost na podlagi 117. OZ, saj jih ni mogel izpolniti zaradi razlogov na strani dolžnika (Pozivi upnika dolžniku – A12).

6. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo, ker je ocenilo, da upnik ni izkazal, da je izdaja predlagane odredbe potrebna zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Navedlo je, da upnik prav tako ni dokazal, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastale neugodne posledice, ki bi bile hujše od tistih, ki bi z njeno izdajo nastale dolžniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po oceni sodišča prve stopnje pa tudi ni izkazan pogoj po tretjem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. Sodišče prve stopnje sicer utemeljeno opozarja, da upniku, glede na to, da je imel že ob odločanju o začasni odredbi blokirane transakcijske račune, zaradi tega razloga ne more (več) nastati težko nadomestljiva škoda. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upnik verjetno izkazal nastanek težko nadomestljive škode že s tem, ko je zatrjeval, da obstoji možnost, da bo dolžnik menico unovčil v izvršilnem postopku oziroma da jo bo indosiral dobroverni tretji osebi, ta pa jo bo lahko unovčila, upnik pa proti njej ne bo imel ugovorov, ki bi jih lahko imel proti dolžniku. Pravni interes upnika ni le v vrnitvi zahtevanih listin, temveč tudi v preprečitvi ravnanj, s katerimi bi dolžnik (oziroma tretja oseba) lahko ob upoštevanju narave menice posegel v premoženjski položaj upnika. Iz abstraktne narave obveznosti iz menice izhaja nevarnost, da bi dobroverna tretja oseba pridobila podlago za unovčenje menice v razmerju do upnika. Unovčenje menice bi za upnika zagotovo predstavljalo nastanek težko nadomestljive škode (upnik zahteva zavarovanje terjatve na vrnitev menice in meničnega pooblastila, tega pa ne bi bilo mogoče več uresničiti, če bi bila menica že unovčena), zato je zmotno sklepanje sodišča prvega stopnje o neobstoju težko nadomestljive škode.

8. Pritožbeno sodišče kljub navedenim materialnopravnim razlogom ni sledilo predlogu upnika v pritožbi v smeri, da bi pritožbeno sodišče samo izdalo začasno odredbo. Narava postopka za izdajo začasne odredbe namreč terja, da ima v primeru izdane začasne odredbe dolžnik v ugovornem postopku možnost podajanja ustrezne trditvene podlage, s katero lahko izpodbija dejansko podlago za izdajo začasne odredbe. Takšen postopek pa lahko poteka le pred sodiščem prve stopnje, saj bi bila v nasprotnem primeru dolžniku odvzeta možnost uveljavljanja ustavne pravice do pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Do izdaje začasne odredbe je namreč tovrsten postopek načeloma enostranski postopek na predlog upnika, zato ima dolžnik, če pred tem ni pozvan na izjavo, možnost podajanja trditvenih navedb šele v ugovornem postopku.

9. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).