Jedro

Za prisojo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička ni dovolj, da tožnik dokaže golo dejstvo iskanja službe. Dokazati mora tudi, da službe ni dobil in to iz razloga svoje delne delovne nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, poleg že prisojene odškodnine, plačati še 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2010 dalje, vse v 15-tih dneh, pod izvršbo. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati še 9.858,37 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in zahtevek za plačilo rente je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 927,00 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik. Bistvo pritožbenih navedb je: - sodišče prve stopnje je v postopku pridobilo dve izvedeniški mnenji in sicer dr. S. in dr. F. Mnenji sta si nasprotujoči, predvsem glede anatomske in funkcionalne prizadetosti tožnika. S. je zaključila, da ima tožnik manjše brazgotine, dr. F., da ima tožnik obsežne brazgotine v področju velike in srednje glutealne mišice in obsežno brazgotino v področju stegenske mišice. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju dr. S., ne pove pa zakaj. Sodišče prve stopnje je bilo premalo kritično do razlik v izvedeniških mnenjih. Dejansko stanje je v tem delu zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno; - zmotno je tudi ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče: žene, sina in hčere ter prijateljev tožnika ter osebne zdravnice tožnika; - prisojena odškodnina je bistveno prenizka. Tožnik je imel hude telesne bolečine, tri operativne posege ter psihične težave. Utrpel je močan strah za življenje ter dolgotrajni strah za izid zdravljenja (3 do 4 mesece). Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bistveno prenizka. Bil je strastni lovec, sedaj pa je pri lovu, sestankih in izletih pasivni opazovalec. Manj kakovostne so tudi njegove druge prostočasne aktivnosti: jahanje, ples, pomoč pri obdelovanju kmetije. Imel je težave pri spolnem življenju in psihične težave. Ni razlogov glede invalidnosti III. kategorije. Ne more opravljati dela kleče, čepe in na lestvi. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Izvedeniška mnenja sta si v tem delu povsem v nasprotju. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje dr. F., ker je strokovnejše in pravilnejše. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku prisoten trundelburgov fenomen in da se zato pri hoji pokaže šepanje; - nepravilno je zavrnjen zahtevek za izgubo zaslužka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh poizvedb. Če je mislilo, da jih mora opraviti tožnik sam, bi mu moralo to naložiti. S poizvedbami pri Ž., d.o.o., in Zavodu za zaposlovanje, kjer so mu pripravili zaposlitveni načrt, bi bilo dokazano, da je aktivni iskalec zaposlitve. Preuranjeno in brez poizvedb je bilo odločeno o izgubi zaslužka in o denarni renti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnik ima rentne težnje. Toženec mu je že plačal 10.000,00 EUR odškodnine. Tožnik polemilizira z izvedeniškim mnenjem, kaj konkretnega pa ne pove. V vsem pretirava. Operativni posegi so bili minimalni kirurški posegi z lokalno anestezijo. Še vedno je lovec. Pri nezgodi ni šlo za neobičajen dogodek, saj je splošno znano, da se na lovu zgodi več nesreč. Za šepanje ni razlogov. Tožeča stranka blefira. Postavlja pod vprašaj tožnikovo invalidnost tretje stopnje. Tožnik želi pokasirati čim več.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena graja glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvijo obsega in intenzivnosti telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Na pritožbene navedbe pa je odgovoriti: - sodišče prve stopnje je oprlo ugotovitve na obe izvedeniški mnenji, tako na mnenje dr. F. kot na mnenje dr. S. V delu, kjer se ti mnenji razhajata, pa je svojo dokazno oceno oprlo na izvedeniško mnenje dr. S. in sicer z utemeljitvijo, da je njeno izvedeniško mnenje prepričljivejše. Bistvena razlika v mnenjih izvedencev je zgolj pri ugotovitvi anatomske in funkcionalne prizadetosti, glede bistvene posledice pa ne, da ima tožnik omejeno gibljivost desnega kolka lažje stopnje.

Delno se izvedeniška mnenja razlikujeta tudi glede zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dr. S. je mnenja, da se tožnik zaradi zmanjšanja gibljivosti desnega kolka lažje stopnje hitreje utrudi in mora zato vložiti več truda v večje fizične obremenitve spodnjih udov in vsa zahtevnejša fizična dela v gozdu in na kmetiji, ki so povezana z večjimi obremenitvami spodnjih udov in da mora nekaj več truda vložiti v svoje prostočasne aktivnosti, da pa tožnik lahko vse običajne življenjske aktivnosti opravlja enako dobro, kot jih je pred tem. Je tudi mnenja da za tožnikovo šepajočo hojo, ni prave anatomske in funkcionalne razlage, prav tako ni razlage, da ne bi mogel normalno sedeti in da njegove življenjske sposobnosti pri vožnji s traktorjem in osebnim avtomobilom niso zmanjšane. Ocenjuje, da ima tožnik trajno zmanjšano življenjsko aktivnost v obsegu 15 %.

Izvedenec F. pa je mnenja, da tožnik ni sposoben opravljati del v okviru njegove delovnega mesta, ki so povezani z delom kleče, čepe in delo na višini; da ni sposoben opravljati nekaterih zahtevnih fizičnih del na kmetiji, pri lažjih delih pa je njegova storilnost nekoliko manjša in da ima omejene rekreativne sposobnosti.

Kakor je bilo že rečeno, je sprejeti ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in intenzivnosti zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocene izvedeniških mnenj. Je pa sodišče prve stopnje pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko premalo upoštevalo: - da je tožnik zaradi posledic poškodb invalid III. stopnje; - da je tožnikova življenjska aktivnost trajno zmanjšana v obsegu 15 %; - da je zmanjšano življenjsko aktivnost občuti, ker nekaterih del pri opravljanju svojega poklica in kmetije ne more opravljati, pri drugih pa mora vložiti več napora kakor tudi, da zmanjšanje življenjske aktivnosti občuti pri prostočasnih aktivnostih; - da je tožnik v času od maja 2007 do februarja 2010 trpel duševne motnje; - da je bil ob škodnem dogodku star 41 let in da bo za to prikrajšanje trpel še relativno dolgo.

Iz teh razlogov je bilo pritožbi v tem delu ugoditi in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za znesek 4.000,00 EUR. Skupaj je iz tega naslova tožniku priznano 12.000,00 EUR, kar je pravična denarna satisfakcija za utrpljeno nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

Zavrnitev dokazov z zaslišanjem žene, hčere in sina tožnika, ni povzročila nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti. Priče bi lahko povedale, katera dela tožnik dejansko opravlja, ne bi pa mogle izpovedati, ali za dela, ki jih tožnik ne dela, obstajajo razlogi v tožnikovi zmanjšani življenjski aktivnosti. Zaslišanje osebne zdravnice tožnika ni bilo potrebno in je bil dokaz pravilno zavrnjen, ker je ta v medicinski dokumentaciji vnesla razloge tožnikovih obiskov, kar pomeni, da je vse to že dokumentirano in ocenjeno v izvedeniških mnenjih, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo v tem postopku.

Zaradi zavrnjenih dokazov dejansko stanje ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

6. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 8.000,00 EUR je primerna in jo pritožba neutemeljeno izpodbija. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Obseg in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja je pravilno ugotovljen, pravni standard pravične denarne odškodnine pa pravilno uporabljen (179. člen Obligacijskega zakonika). Pri dosoji odškodnine so upoštevane že prestane telesne bolečine in tudi dejstvo, da bo tožnik telesne bolečine trpel v bodoče, ob vremenskih spremembah in večjih obremenitvah. Prav tako so upoštevane telesne bolečine, ki jih je imel tožnik zaradi operativnih posegov. Upoštevane so tudi telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik imel zaradi razgibavanja doma in pod kontrolo fiziaterapevta. Tožnikove psihične težave so upoštevane pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker jih je imel tožnik po končanem zdravljenju.

Tožnik je ob nezgodi utrpel intenziven primaren strah, ki je trajal do prihoda v bolnišnico, nato pa intenziven strah za izid zdravljenja v obsegu 5 dni in nato zmeren strah še tri mesece in 20 dni. Prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR je pravična denarna satisfakcija iz tega naslova. Pritožba ne ponudi nobenega dodatnega argumenta, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik upravičen do višje denarne odškodnine iz tega naslova.

7. Zahtevano odškodnino iz naslova izgube zaslužka od 1.4.2007 dalje in zahtevek za plačilo rente je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker med škodnim dogodkom in tožnikovo izgubo zaslužka ni vzročne zveze. Tožnik ni dokazal, da je od 1.4.2000 dalje brez zaposlitve iz razloga omejene delovne zmožnosti. Tožniku je delovno razmerje 31.3.2007 prenehalo, zaradi poteka časa, ne pa zaradi njegove omejene delovne zmožnosti. Škodni dogodek tudi ni vzrok tožnikove sedanje brezposelnosti. Tožnik ni dokazal, da je aktivno iskal zaposlitev in da je razlog, da je ni dobil, v tožnikovi zmanjšani delovni sposobnosti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb na Zavodu za zaposlovanje in pri zaposlitvenem centru Ž., d.o.o., s čimer bi se ugotovilo, da je aktivni iskalec zaposlitve in da je nezaposlen zaradi trajne delne delovne nezmožnosti. Dejstvo je, da tožnik ni dal konkretnih navedb, kje je iskal zaposlitev in da ni bil izbran iz razloga njegove trajne delne delovne nezmožnosti. Tako ni dokazov, da je zaposlitev iskal, a je ni dobil, iz razloga njegove trajne zmanjšane delovne sposobnosti, ki je posledica poškodb, utrpljenih v obravnavani prometni nezgodi. Tožnik je tako tisti, ki mora povedati, o kakšnem konkretnem dogodku naj se opravijo poizvedbe. Ker tega ni navedel, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti splošnih poizvedb. Ni dovolj, da bi dokazal, da je službo iskal. Moral bi tudi dokazati, da je ni dobil in to iz razloga svoje delne delovne nesposobnosti. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker teh poizvedb ni opravilo.

8. S pritožbo je tožnik delno uspel, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil zato nepotreben. Tožena stranka mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).