Jedro

Pri presoji dovoljenosti spremembe obtožbe si sodišče lahko pomaga s t. i. testom že razsojene stvari ( res iudicata ).

Pomena besede ali besedne zveze, ki je za določeno osebo lahko objektivno žaljiva, ni mogoče presojati izolirano, iztrgano iz konteksta, sploh če je zapisana v naslovu ali podnaslovu članka, temveč je treba njen pomen in žaljivost oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka ter pri tem kritično presoditi tudi rubriko (žanr), v katerem je bilo besedilo objavljeno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se glasi: obsojeni B. P. je kriv, ker je dne 25. 1. 2010 na spletni strani pozareport.si kot avtor objavil članek, v katerem je v podnaslovu zasebno tožilko I. Š. poimenoval kot „mafijsko nevesto“, s čimer je zasebno tožilko I. Š. razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s svetovnim spletom kot sredstvom javnega obveščanja.

S tem je obsojeni B. P. storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Na podlagi 58. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 se obsojencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določi denarna kazen 5.000 (pet tisoč) EUR (50 dnevnih zneskov ob višini dnevnega zneska 100 EUR), ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni B. P. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 58. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določilo denarno kazen 8.000 EUR (80 dnevnih zneskov ob višini dnevnega zneska 100 EUR), ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je odločilo, da se obsojencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 400/05 z dne 23. 9. 2008, pravnomočna dne 26. 5. 2009. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper omenjeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne, ker vložniki v okviru zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona deloma izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in podajajo svojo oceno izvedenih dokazov, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, v preostalem delu pa očitane kršitve niso podane. Vrhovni državni tožilec pritrjuje razlogom sodišča prve in druge stopnje, da je bila zasebna tožba modificirana v skladu z določbami ZKP, ravno tako je bil po njegovem mnenju pravilno ugotovljen zaničevalen namen, saj imata besedi „blefer“ in „mafijska nevesta“ že sami po sebi negativno konotacijo, ki se izraža tudi kot zaničevalen namen. Nadalje gre po presoji vrhovnega državnega tožilca iz 11. točke sodbe pritožbenega sodišča ugotoviti, da se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na objektivno žaljivost besedne zveze „na televiziji bleferka“.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavili in menijo, da so navedbe vrhovnega državnega tožilca pravno zgrešene, tako da v celoti vztrajajo pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavljajo, da je tako sodišče prve kot druge stopnje kršilo določili 344. in 52. člena ZKP ter s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela za posledico nepravilno in nezakonito sodno odločbo. V kolikor bi namreč sodišče upoštevalo navedeni določili, bi morala biti po mnenju zagovornikov v konkretnem primeru na podlagi 4. točke 357. člena ZKP izdana zavrnila sodba. Vložniki zahteve pojasnjujejo, da je potrebno po določbi prvega odstavka 52. člena ZKP z a kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. V konkretnem primeru je bil sporni članek objavljen dne 25. 1. 2010, zasebna tožba pa je bila vložena dne 26. 3. 2010, vendar je bila nato dne 21. 10. 2011 povsem spremenjena, in sicer tako, da je šlo po mnenju vložnikov za novo zasebno tožbo in ne (zgolj) za modifikacijo obstoječe zasebne tožbe. Navedeno pa pomeni, da je bila nova zasebna tožba vložena izven trimesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Vložniki zahteve so to kršitev uveljavljali že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je pritožbeno sodišče presodilo, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno in da je bilo postopanje zasebne tožilke skladno z določbo 344. člena ZKP, zaradi modifikacije zasebne tožbe pa tudi ni bila prizadeta obsojenčeva pravica do obrambe, saj je obsojeni ves čas vedel, da gre za isti članek, inkriminirana zapisa iz članka (bleferka in mafijska nevesta) po spremenjeni zasebni tožbi pa sta bila vsebovana tudi že v opisu prvotne zasebne tožbe. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in k temu še dodaja, da si pri presoji dovoljenosti spremembe obtožbe sodišče lahko pomaga s t. i. testom že razsojene stvari ( res iudicata ). V okviru tega testa si sodnik zastavi hipotetično vprašanje, ali bi bil po pravnomočni oprostilni sodbi za kaznivo dejanje po prvotni obtožbi obtoženec lahko spoznan za krivega še drugega kaznivega dejanja, ki je zajeto v spremenjeni obtožbi. Če bo sodnik ocenil, da pravnomočna oprostilna sodba ne zajema tudi tega kaznivega dejanja in da bo morebitni nov kazenski postopek dovoljen, bo to hkrati pomenilo, da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Če pa test že razsojene stvari pokaže, da bi oprostilna sodba za kaznivo dejanje po obtožbi konzumirala tudi to drugo kaznivo dejanje, je objektivna identiteta med obtožbo in sodbo podana. Do takšnega zaključka sta prišli tudi sodišči nižjih stopenj in pravilno zaključili, da je bila zasebna tožba spremenjena v okviru in na način iz 344. člena ZKP. V času sojenja veljavna določba prvega odstavka 344. člena ZKP je glede spremembe obtožbe določala, da sme tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

Tožilec torej lahko spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar pa se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja v prvotni zasebni tožbi sledi temeljni očitek, da je obsojenec s pisanjem v spletnem časopisu požareport.si pod naslovom „I. Š. je na televiziji bleferka, v biznisu prevarantka“, ki je bilo objavljeno dne 25. 1. 2010, posegel v čast in dobro ime zasebne tožilke. Med spornimi navedbami je v opisu dejanja v zasebni tožbi med drugim navedena tudi trditev „Uggice in ponaredki: nov poslovni debakel zagrebške mafijske neveste“. Takšen očitek je tudi po spreminjanju opisa dejanja v zasebni tožbi in njegove pravne kvalifikacije ostal nespremenjen. Opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje po spremenjeni zasebni tožbi, je torej ostal v mejah dejstvene podlage prvotne zasebne tožbe, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi trditvam vložnikov, da je bila zasebna tožba tako spremenjena, da gre za novo (in ne isto) zasebno tožbo oziroma za povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje. Tako se izkaže za neutemeljen tudi očitek, da je bila zasebna tožba vložena po preteku roka za njeno vložitev, določenega v prvem odstavku 52. člena ZKP.

B-II.

6. Kaznivo dejanje razžalitve stori, kdor koga razžali (prvi odstavek 158. člena KZ-1). Kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve stori, kdor koga razžali „s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu“ (drugi odstavek 158. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja). Kot razžalitev lahko opredelimo vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), dobro ime oziroma ugled pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast).

Pri takšni žaljivi vrednostni oceni bo že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega; namen razžalitve pa ni sestavina naklepa.

7. V obravnavanem primeru je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne sodbe dne 25. 1. 2010 na spletni strani pozareport.si kot avtor objavil članek, ki ga je naslovil »I. Š. je na televiziji bleferka…«, v podnaslovu tega članka pa je I. Š. poimenoval kot »mafijsko nevesto«, s čimer je zasebno tožilko I. Š. razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s svetovnim spletom kot sredstvom javnega obveščanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojeni s tem storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da imata izraza »bleferka« in »mafijska nevesta« slabšalni in objektivno žaljiv pomen ter da je obsojeni etiketo o televizijski bleferki in mafijski nevesti zasebni tožilki prilepil mimogrede, izključno z namero osebnostne diskreditacije, izven vsakega konteksta gospodarskega poslovanja. Pravnomočno je bilo tudi ugotovljeno, da protipravnost obsojenčevega ravnanja kljub temu, da je bilo storjeno v okviru opravljanja časnikarskega poklica, ni izključena, saj je obsojenca pri zapisu inkriminiranih besed vodil zaničevalen namen.

8. Vložniki se z navedeno materialnopravno presojo sodišča prve in druge stopnje ne strinjajo in menijo, da povprečen bralec spornih izrazov »na televiziji bleferka« in »mafijska nevesta« glede na to, kje so bili objavljeni, ni razumel kot napad na osebnost oziroma osebne lastnosti druge osebe, torej kot napad, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir, skratka negativno vrednostno sodbo o zasebni tožilki. Poleg tega beseda »bleferka« v kontekstu, kot je bila uporabljena v konkretnem primeru, po mnenju vložnikov sploh ni objektivno žaljiva, kot to zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je obsojenec dejanje storil z namenom zaničevanja, saj po mnenju vložnikov v konkretnem primeru zaničevalnega namena ni mogoče ugotavljati na podlagi sarkastičnega stila pisanja, saj so vsi članki, objavljeni na spletni strani požareport.si, ki po svoji vsebini in naravi spada v t. i. rumeni tisk, napisani v sarkastičnem stilu. Prav tako po mnenju vložnikov ni moč na zaničevalen namen sklepati na podlagi različno velikih zapisov inkriminiranih navedb, saj se tudi pri vseh drugih člankih, objavljenih na tej spletni strani, uporabljajo različne velikosti zapisov. Vložniki s temi trditvami uveljavljajo kršitev prvega odstavka 158. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker

je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, in kršitev tretjega odstavka 158. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščin, ki izključujejo kaznivost . Posledično je bila po mnenju vložnikov kršena tudi obsojenčeva pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave.

9. Temeljna naloga tiska je oblikovanje svobodnega individualnega in javnega mnenja, ki ni omejeno samo na politične zadeve. Tudi t. i. zabavni (rumeni, tabloidni) tisk (lahko) služi oblikovanju javnega mnenja, zato tudi takšen tisk uživa ustavno pravno varstvo v okviru pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave). Pravica do svobode izražanja po 39. členu Ustave zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vendar pa tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. V takšnem primeru je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je potrebno pretehtati, ali gre pri inkriminiranem besedilu za pisanje o vprašanjih, ki so resna in tudi po vsebini lahko pomembna za javnost ali pa zgolj služijo senzacionalizmu in zadovoljevanju radovednosti določene publike. Podobno stališče izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Mosley proti Združenem kraljestvu, št. 48009/08 z dne

10. 5. 2011, poudarilo, da je potrebno razlikovati med poročanjem o dejstvih (čeprav kontroverznih), ki pripomorejo k splošni razpravi o pomembnih temah v javnem interesu, in zgolj natolcevanjem o zasebnem življenju posameznikov. Poročanje, ki je namenjeno samo zabavanju ljudi in čistemu senzacionalizmu, ne more biti deležno enako močne zaščite svobode izražanja kot "resno" novinarstvo.

10.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je obsojeni s poimenovanjem zasebne tožilke kot „bleferka“ in „mafijska nevesta“ protipravno posegel v čast in dobro ime zasebne tožilke.

V konkretnem primeru je obsojenec inkriminirane besede »I. Š. je na televiziji bleferka…« zapisal v naslovu članka, nato pa v samem članku pojasnil, čemu takšen naslov, in sicer je zasebna tožilka nekaj tednov pred objavo članka vodila prednovoletno oddajo, ki je dosegla izjemno slabo gledanost. Oddaja je namreč imela najslabšo gledanost lanskega leta v sobotnem prime time terminu TVS (okoli 5 odstotkov). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obsojenec etikete o „televizijski bleferki“ zasebni tožilki ni prilepil kar tako, mimogrede, izven vsakega konteksta njenega gospodarskega poslovanja, o čemer sicer govori večina članka, temveč kot odziv na vodenje televizijske oddaje, ki jo je v tistem času vodila zasebna tožilka in o čemer je tudi poročal v spornem članku, ter v okviru svojega komentarja (kritičnega mnenja) njenih voditeljskih sposobnosti. Drži sicer, da so bili glavna tema spornega članka domnevno sporni posli zasebne tožilke, vendar bi stališče, da lahko novinar objavi informacije samo o eni, primarni temi članka, po presoji Vrhovnega sodišča pomenilo nedopustno omejevanje novinarske svobode. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje objektivno žaljivost besede „bleferka“ ugotovilo glede na pomen, ki ga ima ta beseda v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), in iz katerega izhaja, da se beseda uporablja slabšalno (enako velja tudi za „mafijsko nevesto“). Vrhovno sodišče poudarja, da je članek z naslovom vred enotno, neločljivo besedilo, zato pomena besede/besedne zveze, ki je za določeno osebo lahko objektivno žaljiva, ni mogoče presojati izolirano, iztrgano iz konteksta, sploh če je zapisano v naslovu ali podnaslovu članka, temveč je potrebno njen pomen in žaljivost oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka ter pri tem kritično presoditi tudi rubriko (žanr), v katerem je bilo besedilo objavljeno. V obravnavanem primeru je bil sporni članek objavljen na spletni strani, ki jo je mogoče vsaj deloma uvrstiti v t. i. zabavni (rumeni, tabloidni) medij, za katerega so značilni šokantni, provokativni naslovi, napisani z velikimi črkami v debelem tisku, in z včasih zavajajočo vsebino, ki že na prvi pogled pritegne pozornost bralca in mu vzbudi željo po branju celotnega članka.

Tehnike pisanja v zabavnem tisku pogosto vključujejo pretira vanje, škandaloznost in senzacionalizem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v spornem članku navedel konkretna dejstva (podatke o slabi gledanosti oddaje, ki jo je vodila zasebna tožilka), s katerimi je utemeljil svojo navedbo v naslovu, da je »I. Š. na televiziji bleferka«. Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da je medij, v katerem je bil sporni članek objavljen, znan po sarkastičnem stilu pisanja ter da uporabljena beseda „bleferka“ po teži ne izstopa od uporabljenih jezikovnih sredstev v spornem članku (obsojenec je npr. zasebno tožilko v spornem članku poimenoval tudi „prevarantka“, vendar se obsojencu v zasebni tožbi ne očita, da je zasebno tožilko s to besedo razžalil!), Vrhovno sodišče ocenjuje, da povprečen bralec sporne besede „bleferka“, ki sicer lahko ima objektivno žaljiv pomen, v konkretnem primeru ni razumel kot obsojenčev napad na osebnost zasebne tožilke, njeno podcenjevanje, ponižanje, očrnitev, temveč kot obsojenčevo kritično mnenje o njenih voditeljskih sposobnosti, ki v očeh povprečnega bralca ne more biti žaljivo. Nadalje je potrebno še upoštevati, da je zasebna tožilka v slovenskem medijskem prostoru javna oseba in kot takšna zbuja pozornost javnosti, v kritičnem času pa je vodila prednovoletno oddajo na prvem programu TV Slovenija in je bila zato še toliko bolj izpostavljena javnim kritikam v zvezi z njenim delom televizijske voditeljice. Meje dopustne kritike so določene širše, kadar se ta nanaša na v javnosti bolj izpostavljene osebe, kot so politiki, gospodarstveniki, igralci, pevci in drugi estradniki. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tveganje, da bo njegovo delo predmet javne diskusije in presoje. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za pisanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije (tako npr. tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da pri trditvi »I. Š. je na televiziji bleferka …«, zapisani v naslovu spornega članka, ni šlo za kritiko na osebni ravni, na kar pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ampak na konkretnih dejstvih osnovano kritiko javnosti izpostavljenega dela zasebne tožilke. Izraz „bleferka" v kontekstu, kot je bil uporabljena v spornem članku, po prepričanju Vrhovnega sodišča predstavlja še dopustno in sprejemljivo kritiko voditeljskih sposobnosti zasebne tožilke v zvezi z njenim vodenjem prednovoletne oddaje in ne presega okvirov pravice do svobode izražanja. Zasebna tožilka se lahko čuti prizadeto in lahko ocenjuje, da je takšen naslov posegel v njeno čast in dobro ime, vendar obsojeni s tem, ko je sporni članek naslovil z besedami »I. Š. je na televiziji bleferka …«, po presoji Vrhovnega sodišča ni protipravno posegel v čast in dobro ime zasebne tožilke in zato s tem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Glede na navedeno odločitev se Vrhovno sodišče v presojo utemeljenosti zatrjevane kršitve določb kazenskega po stopka, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede objektivne žaljivosti besede „bleferka“, ni spuščalo.

11. Zmotna pa je ocena vložnikov, da poimenovanje zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ ni objektivno žaljivo. Z besedno zvezo "mafijska nevesta" se običajno opiše osebo ženskega spola, ki je v intimni zvezi oziroma spremljevalka moškega, ki je član mafije, to je kriminalne organizacije, in udobno živi na račun njegovih kriminalnih poslov, svoje zveze pa pred javnostjo niti ne skriva. S poimenovanjem zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ je obsojenec na nedvoumen način zasebni tožilki očital povezanost z osebo, za katero se ve, da se ukvarja s kriminalnimi posli, torej nekaj, kar je za zasebno tožilko objektivno žaljivo in nečastno. Za razliko od besede „bleferka“, ki se nanaša na kakovost opravljanja dela televizijske voditeljice, se torej poimenovanje zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ nanaša na njeno zasebno življenje, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke, gre za podajanje žaljive vrednostne ocene, iz katere je razvidno omalovaževanje njenega človeškega dostojanstva. Obsojenec je v spornem članku sicer pojasnil, da je partnerja zasebne tožilke zagrebško sodišče leta 2005 (sporni članek pa je bil objavljen leta 2010, op. sodišča) zaradi prometa z mamili že obsodilo na tri leta in sedem mesecev zapora, vendar je zadeva kasneje zastarala, zasebne tožilke pa da se je takrat v Zagrebu prijel vzdevek „mafijska nevesta“. Zgolj dejstvo, da je zoper partnerja zasebne tožilke v preteklosti tekel kazenski postopek zaradi prometa z mamili, pri čemer je obsojenec vedel, da se ta kazenski postopek ni končal s pravnomočno obsodilno sodbo, po presoji Vrhovnega sodišča ne dopušča oznake, da je zasebna tožilka „mafijska nevesta“, in ne upravičuje, da se jo tako javno poimenuje. Ugotoviti gre torej, da obsojenec za takšno vrednostno sodbo o zasebni tožilki v članku ni navedel nobenih konkretnih dejstev, ki bi njegovo vrednostno sodbo utemeljevala (npr. da je bila sama zasebna tožilka opažena, da se giblje v krogu ljudi, ki se ukvarjajo s kriminalnimi posli, ali kakšne druge okoliščine, ki bi zasebno tožilko kakorkoli povezovale z mafijo), temveč ji je vzdevek „mafijska nevesta“ prilepil brez kakršnekoli konkretne dejstvene podlage, ki bi lahko upravičila takšno oznako. Obsojenec je v zagovoru sicer povedal, da zasebne tožilke kot „mafijsko nevesto“ ni poimenoval sam, temveč so jo tako poimenovali hrvaški mediji, sam pa jih je le povzemal. Sodišče prve stopnje je zagovor obsojenca zavrnilo kot neprepričljiv z utemeljitvijo, da originalnost takšnega poimenovanja ni pomembna, glede na to, da iz podnaslova članka jasno izhaja, da jo za „mafijsko nevesto“ označuje obsojenec sam, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je torej, da je zasebno tožilko kot „mafijsko nevesto“ poimenoval obsojenec kot avtor članka, zato vsa navajanja vložnikov, da je obsojenec zgolj povzemal druge medije, kar v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni bilo potrjeno, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem je bilo zapisano sporno poimenovanje, in uporabe jezika, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da poimenovanja zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ ni mogoče šteti za informiranje javnosti o dogodkih iz življenja zasebne tožilke kot javne osebe v slovenskem medijskem prostoru, ki zbuja interes javnosti, temveč predstavlja napad na njeno osebnost, ki je povezan z negiranjem njenih moralnih lastnosti. Četudi je zasebna tožilka javna oseba in je zato dolžna trpeti večje kritike na svoj račun kot oseba, ki nima takšne vloge, pa navedeno po mnenju Vrhovnega sodišča ne velja za žaljive vrednostne sodbe o njej, ki se nanašajo na njeno osebnost, in so podane brez konkretne dejstvene podlage, ki bi utemeljevala takšno vrednostno sodbo. Zato ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, ki ocenjuje, da glede besedne zveze „mafijska nevesta“, zapisane v podnaslovu spornega članka, razžalitev ni objektivno podana. V zahtevi za varstvo zakonitosti nakazana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP se zaradi navedenega v tem delu izkaže za neutemeljeno.

12. Glede na ugotovljeno objektivno žaljivost besedne zveze „mafijska nevesta“ je bilo potrebno še presoditi, ali je obsojenec to besedno zvezo zapisal z namenom zaničevanja. Protipravnost razžalitve je izključena, kadar je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Ta določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Z navedeno določbo je urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, ki je ena od temeljev sodobne demokratične družbe , saj mislečemu človeku omogoča, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. Citirana določba nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določa kot pravilo, hkrati pa postavlja tudi mejo še dopustnim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje interesov, navedenih v tretjem odstavku 158. člena KZ-1, pač pa s svojimi grobimi, žaljivimi izjavami predvsem žali drugega.

13. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe, je sodišče prve stopnje na poseben zaničevalen namen sklepalo na podlagi skrajno poudarjenega sarkastičnega stila pisanja, ki ga je uporabil obsojeni v spornem članku (npr. besedne zveze „medijsko hvalisavo obelodanila“, „da gre prej ko ne za poslovno goljufijo“, „(njeno) lumparijo“), ki po oceni prvostopenjskega sodišča nedvomno sam po sebi dokazuje obstoj zaničevalnega namena. Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je navedlo, da je na zaničevalen namen moč sklepati iz načina zapisanega, posameznih tekstovnih poudarkov, v konkretnem primeru tudi različno velikih zapisov inkriminiranih besed. Da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in štelo za dokazan zaničevalen namen, pa je po presoji pritožbenega sodišča očitno izkazano tudi s tem, da so bile inkriminirane navedbe zajete že v naslovu in podnaslovu članka, pri čemer praviloma najpogosteje in najprej pritegne bralca prav »udarni naslov« oziroma podnaslov, ki na tak način napotuje na branje članka. Vložniki zahteve menijo, da je stališče sodišča prve in druge stopnje, da je obsojeni inkriminirane besede zapisal z namenom zaničevanja, pravno zgrešeno, saj namena zaničevanja ni mogoče ugotavljati na podlagi sarkastičnega stila pisanja. Nadalje se celo vložniki strinjajo, da povzemanje hrvaških medijev samo po sebi ne opravičuje ravnanja obsojenca (

sic )

, je pa ta okoliščina po njihovi presoji pomembna pri ugotavljanju njegovega zaničevalnega namena.

14. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve in druge stopnje, da na namen zaničevanja kaže tudi način izražanja, kot je bilo to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Vendar pa je potrebno pri presoji, ali je obsojenec inkriminirane besede zapisal z namenom zaničevanja, upoštevati še druge okoliščine. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 227/93 z dne 15. 12. 1993 v zvezi z razlago zakonskih pogojev, načina izražanja in drugih okoliščin, iz katerih se lahko sklepa, da storilec razžalitve ni storil z namenom zaničevanja, sprejelo stališče, da je potrebno v primeru, ko novinar razžali drugega z objavo v tisku, njegovo dejanje presoditi predvsem z dveh zornih kotov. Ocena objektivnih okoliščin temelji na presoji, ali je žalitev oziroma žaljivo besedilo obsegalo pretežni del objavljenega članka, medtem ko se subjektivni odnos novinarja ocenjuje po tem, ali je članek objavil izključno zato, da bi oškodovanca razžalil, ali pa ga je pri objavi vodil izključen interes informiranja javnosti.

15. D a poimenovanje zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ presega namen informiranja javnosti ter ima namen razvrednotiti zasebno tožilko kot osebnost, je Vrhovno sodišče že pojasnilo v okviru presoje objektivne žaljivosti inkriminirane besedne zaveze. Obsojenec je inkriminirano besedno zvezo očitno izbral z namenom provokacije in oblikovanja senzacionalističnega podnaslova, čeprav se je kot poklicni novinar zavedal, da bo s takšnim poimenovanjem zasebno tožilko razžalil. Zato se obsojeni v tem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspešno sklicevati na svoj prepoznaven (sarkastičen) slog pisanja, če je tega v resnici izrabil kot sredstvo za oblikovanje senzacionalističnega podnaslova, žaljivega za zasebno tožilko. S tem pa je ravnal v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja in nedopustno posegel v čast in dobro ime zasebne tožilke. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je obsojenca pri poimenovanju zasebne tožilke kot „mafijska nevesta“ v podnaslovu spornega članka vodil zaničevalen namen. V zahtevi uveljavljena kršitev tretjega odstavka 158. člena KZ-1 na način po 2. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

C.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena, saj je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena, ker je sodišče napačno presodilo, da je obsojenec kot avtor članka z naslovitvijo članka »I. Š. je na televiziji bleferka …« izpolnil zakonske zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izpustilo očitek, da je obsojenec zasebno tožilko razžalil s tem, ker je članek, ki ga je kot avtor objavil dne 15. 1. 2010 na spletni strani pozareport.si, naslovil »I. Š. je na televiziji bleferka …« (I. točka izreka te sodbe). Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na strani 9), je sodišče prve stopnje denarno kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo glede na povprečno težo kaznivega dejanja, na katero kažeta teža in pomena za razžalitev uporabljenih izrazov. Ker je Vrhovno sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo enega od dveh očitanih izrazov, je moralo spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji, saj se je zmanjšala teža kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določena denarna kazen 8.000 EUR (80 dnevnih zneskov ob višini dnevnega zneska 100 EUR), ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je glede na manjšo težo storjenega dejanja določilo nižjo denarno kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe, in sicer 5.000 (pet tisoč) EUR, to je 50 dnevnih zneskov ob višini dnevnega zneska 100 EUR, in skrajšalo preizkusno dobo na dve leti. Pri tem je upoštevalo vse po sodišču prve stopnje ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. Izreka o stroških kazenskega postopka Vrhovno sodišče ni spreminjalo, ker je obsojenec (kljub manjši kriminalni količini) še vedno spoznan za krivega kaznivega dejanja, zato je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. V preostalem delu po presoji Vrhovnega sodišča niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev 39. člena Ustave, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v tem delu v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno (II. točka izreka te sodbe).

17. O stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP.

Ker so zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti deloma uspeli v obsojenčevo korist, Vrhovno sodišče sodne takse ni določilo.