Jedro

Nezakonito je spremeniti delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, čeprav gre za tujca z delovnim dovoljenjem. V takem primeru se v skladu z 18. čl. ZDR šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ker je tožnik že pred iztekom delovnega dovoljenja v letu 2000 pridobil državljanstvo RS, z iztekom delovnega dovoljenja niso bili izpolnjeni zakoniti razlogi za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Obvestilo tožene stranke št. 516/2000 z dne 4.9.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika se razveljavi.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.9.2000 ni prenehalo in to še traja, zaradi česar ga je ta dolžna poklicati nazaj na delo in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice, vključno z plačilom zaostale plače, obračunane v skladu z izhodiščno plačo za III. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za lesarstvo Slovenije, z dodatkom za delovno dobo in ostalimi predpisanimi dodatki ter posamezne neto mesečne zneske plačati tožniku po odvodu ustreznih davkov in prispevkov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 48.861,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 28.950,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 4.9.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovitev, da mu to dne 30.9.2000 ni prenehalo, nadalje zavrnilo zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje kot tujec, ki je razpolagal z vsakokratnim delovnim dovoljenjem za eno leto, kar je bil zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Dejstvo, da je tožnik postal državljan Slovenije še pred iztekom zadnjega delovnega dovoljenja do dne 30.9.2000, pa je pomenilo zgolj to, da ne potrebuje več delovnega vizuma za začasno prebivanje v Sloveniji, in da se kot slovenski državljan lahko prijavi na različna delovna mesta.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 1.7.1993, ki je bila sklenjena za nedoločen čas in v nadaljevanju takšna klavzula v pogodbi nikoli razveljavljena. Anekse k navedeni pogodbi je s toženo stranko sklepal šele od leta 1997 dalje in sicer z vsakokratno pridobitvijo letnega delovnega dovoljenja. Poleg tega je še v času delovnega razmerja pridobil slovensko državljanstvo. Nadalje opozarja, da o njegovemu ugovoru zoper obvestilo o prenehanju delovnega razmerja od tožene stranke še ni dobil odgovora. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu v zvezi s sodbo ni našlo nobene bistvene kršitve postopka. Vendar je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je tožniku utemeljeno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30.9.2000, ko je prenehalo veljati osebno delovno dovoljenje in se je s tem dnem z na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi tudi izteklo delovno razmerje za določen čas, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Po določbi 2. odst. 12. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se lahko delovno razmerje sklene v skladu z zakonom za čas, ki je vnaprej določen in sicer v posebej opredeljenih primerih, dokler trajajo potrebe takšnega delovnega razmerja. Navedena določba je realizirana v določbi 1. odst. 17. čl. ZDR, ki v taksativno določenih alinejah opredeljuje primere, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas. Takšno delovno razmerje je namreč zakonito le v primeru, če obstaja za njegovo sklenitev razlog, ki je določen v tej določbi, ob tem da je drugačna uporaba navedene določbe sankcionirana z določbo 18. čl. ZDR. Glede na navedeno ugotovitev se tako samo v primeru, če obstaja eden izmed razlogov iz 1. odst. 17. čl. ZDR, lahko sklene delovno razmerje za določen čas tudi s tujcem pod posebnim pogojem, določenim v 1. odst. 2. čl. Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Ur. l. RS, št. 33/92 - 43/98). Ker je tožena stranka tožniku izdala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim naj bi bilo njegovo delovno razmerje prej sklenjeno za nedoločen čas, omejeno na določen čas, zgolj zato, ker je bil tožnik tujec z delovnim dovoljenjem za določen čas, je bil ta aneks nezakonit, oz. je bilo z njim delovno razmerje nezakonito sklenjeno za določen čas. V takem primeru pa se v skladu z 18. čl. ZDR šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ker je tožnik že pred iztekom delovnega dovoljenja v letu 2000 pridobil državljanstvo RS, tako z iztekom delovnega dovoljenja niso bili izpolnjeni zakoniti razlogi za prenehanje njegovega delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je ugodilo tožnikovim zahtevkom, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik s svojimi zahtevki v postopku na prvi stopnji uspel, je upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi z zastopanjem v postopku in udeležbo na glavni obravnavi. Tako mu je priznalo za tožbo 160 točk, za prvo pripravljalno vlogo tudi 160 točk, za udeležbo pooblaščenca na obravnavi 80 točk in za poročilo stranki 10 točk, to je skupaj 410 točk, kar ob vrednosti točke 90,00 SIT (Ur. l. RS, št. 39/00) znaša 36.900,00 SIT oz. z upoštevanjem v času postopka na prvi stopnji veljavnim 19 % DDV, 43.911,00 SIT. K temu znesku je sodišče priznalo tožniku še stroške prevoza v znesku 1.200,00 SIT in stroške takse za tožbo v znesku 3.750,00 SIT, to je skupaj stroške postopka na prvi stopnji v višini 48.861,00 SIT, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka, kot izhaja to iz izreka te sodbe. Ni pa priznalo tožniku ostalih predlaganih stroškov, saj ti niso v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker je z njo v celoti uspel, mu je sodišče priznalo za vloženo pritožbo 200 točk in za poročilo stranki 10 točk, to je skupaj 210 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT (Ur. l. RS, št. 78/01) in upoštevanju še 20 % DDV, oboje veljavno v času odločitve pritožbenega sodišča, znašajo skupno 25.200,00 SIT. Poleg tega je tožniku priznalo še stroške takse za pritožbo v znesku 3.750,00 SIT, to je skupno pritožbene stroške v višini 28.950,00 SIT, ki bremenijo toženo stranko, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.