Jedro

Tožena stranka zmotno meni, da se sodišče z vprašanjem nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je v pretežni meri za nastalo poškodbo odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je organiziral delo in tožnika prosil za pomoč pri košnji, kar pomeni, da se je slednja opravljala izključno na njegovo pobudo, on je bil tudi tisti, ki je tožniku izročil koso, kot organizator dela pa bi moral poskrbeti za varnost in tožnika opozoriti na morebitne nevarnosti in tako kositi na še večji varnostni razdalji, pa tega ni storil, in hkrati lahkomiselno v rosi kosil obut v neprimerno obutev, vsled česar mu je spodrsnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I., III. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 10.427,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila; (II.) v presežku za nadaljnjih zahtevanih 3.956,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.735,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila; in (IV.) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, po odločbi Bpp 1727/2018 z dne 24. 10. 2018, stroške izvedenine za pisno izvedensko mnenje in pisno ter ustno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca prim. A. F., dr. med., specialista splošne kirurgije in travmatologije, v višini 571,30 EUR , v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da je zavarovanec tožene stranke in hkrati tožnikov prijatelj odškodninsko odgovoren za škodo v pretežni meri (80 %). Tožena stranka je prepričana, da na strani njenega zavarovanca ni podana protipravnost ravnanja, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Vztraja, da tožnik ni dokazal vzroka (vzročne zveze) med ravnanjem zavarovanca in njegovim padcem oziroma zatrjevanega razloga nastanka zatrjevanega škodnega dogodka in tudi ne okoliščin in poteka dogodka. Pa tudi sicer, v kolikor bi do škodnega dogodka prišlo iz zatrjevanega razloga, zanj ni in ne more biti v pretežni meri odgovoren zgolj in samo zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka navaja, da je tožnik sicer predlagal določena dokazna sredstva, pri čemer pa ni podal ustreznih in konkretnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokazovala. Meni, da v kolikor bi do škodnega dogodka resnično prišlo na zatrjevani način in v zatrjevanih okoliščinah, obstoji izključitveni razlog za prevzem zavarovalnega kritja. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je v obravnavanem primeru podan temelj tožbenega zahtevka, ker bi naj zavarovanec tožene stranke bil krivdno odgovoren za nastanek tožnikove poškodbe. Tožena stranka je prepričana, da ni mogoče govoriti o nikakršnem nedopustnem, še manj protipravnem ravnanju njenega zavarovanca. Sodišču pa v prvi vrsti očita, da niti ni ugotovilo pravilno dejanskega stanja in okoliščin obravnavanega škodnega dogodka oziroma je glede določenih (odločilnih) dejstev, predvsem in tudi z zavrnitvijo predlaganih dokazov s strani tožene stranke, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so bili dokazni predlogi podani pravočasno (npr. po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, ki bi se opredelil in objektivno pojasnil sam mehanizem poškodbe). Tožena stranka se nadalje tudi ne strinja z oceno sodišča, da je tožnik sam odgovoren za nastalo poškodbo v višini 20 %. Njegov soprispevek k škodi bi moral biti vsaj 70 %. Podredno, zgolj iz previdnosti, ugovarja tudi višini prisojenega tožbenega zahtevka po vseh postavkah nematerialne škode, saj meni, da je le-ta, upoštevajoč tudi pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, pretiran, po vseh zahtevanih in prisojenih postavkah nepremoženjske škode. Posledično, ker je sodišče prisodilo previsoko odškodnino, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni v izpodbijanem delu tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, oziroma podredno, da tožeči stranki prisodi vsaj 70 % odstotek soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik zahteva odškodnino od zavarovalnice, pri kateri je imel v času nastanka škode sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti zavarovanec, kateremu je tožnik pomagal pri košnji, in sicer za škodo, ki jo je utrpel v posledici nujnega odskoka, ker bi ga sicer porezala kosa, s katero je kosil zavarovanec tožene stranke. Pri odskoku je tožnik potrditvah v tožbi izgubil ravnotežje, padel na levo ramo ter utrpel hudo poškodbo ramena. Tožena stranka je trdila, da tožnik ni izkazal nastanka in obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, kakor tudi ne, da je za padec odgovoren njen zavarovanec. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožniku uspelo izkazati, da se je dogodek pripetil na zatrjevan način. Utemeljeno je izpovedbi tožnika in priče – zavarovanca tožene stranke ocenilo za verodostojni, saj sta skladno izpovedala o načinu dogajanja in načinu nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi njunih izpovedb ugotovilo, da sta z ročnima kosama na dan škodnega dogodka, v nedeljo popoldan, kosila travo na klancu v vinogradu pod hišo zavarovanca tožene stranke, pri čemer sta bila oddaljena približno 2 m eden od drugega. Na podlagi njunih izpovedb in fotografij v spisu, opravljenih ob ogledu kraja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik med košnjo stal nekoliko za zavarovancem, ko je zavarovancu spodrsnilo in je nepričakovano zamahnil s koso nazaj, vsled česar je tožnik odskočil in padel ter se pri tem poškodoval. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o zatrjevanem načinu nastanka poškodbe, saj je tudi sodni izvedenec travmatologije potrdil, da mehanizem nastale poškodbe povsem ustreza opisu zatrjevanih okoliščin oziroma opisu dogajanja predmetnega dne, enak opis dogodka pa ves čas izhaja tudi iz predložene zdravstvene dokumentacije.

6. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da sodišče v prvi vrsti niti ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in okoliščin obravnavanega škodnega dogodka oziroma da je glede določenih (odločilnih) dejstev, predvsem in tudi z nepravilno zavrnitvijo predlaganih dokazov s strani tožene stranke, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj so bili dokazni predlogi tožene stranke podani pravočasno (npr. po postavitvi oziroma imenovanju novega izvedenca medicinske stroke, ki bi se opredelil in objektivno pojasnil sam mehanizem poškodbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da sodišče postavi drugega izvedenca s področja travmatologije, saj je pravilno ocenilo, da je postavljeni izvedenec travmatologije A. F. v popolnosti, logično in v skladu s pravili stroke podal mnenje, katerega je tudi dopolnil in ustrezno pred sodiščem tudi pojasnil. Ne drži, da sodni izvedenec ni pojasnil mehanizma nastanka tožnikove poškodbe, saj je to pojasnil v I. točki dopolnilnega mnenja, in sicer je glede na izpovedbi tožnika in zavarovanca tožene stranke podal mnenje, da mehanizem nastanka poškodbe povsem ustreza opisu zatrjevanih okoliščin nastanka škodnega dogodka. Ne drži, da izvedenec ni upošteval niti dejstva, da tožnik ni vedel izpovedati in določno opisati niti načina padca, oz. momenta, kam natanko, na kateri del telesa je padel. Na glavni obravnavi 18. 10. 2018 je namreč tožnik, kot je jasno razvidno iz zapisnika njegovega zaslišanja, izpovedal, da je videl, da je J. M. spodrsnilo in da je, ko je lovil ravnotežje, zamahnil s koso nazaj v višino v njegovi smeri, hotel se je hitro umakniti, takrat pa mu je spodrsnilo in je padel na hrbet oziroma levo ramo, in ne, kot navaja pritožnica, da je dopustil možnost, da je padel na hrbet (oziroma na levo ramo). Izvedenec je v dopolnilnem mnenju določno pojasnil, da je bistven za nastanek takšnih poškodb (kot jih je utrpel tožnik) padec na levo rame in podal mnenje, da mehanizem nastanka poškodbe, ki ga je opisal in ki ga je opisal tudi tožnik, ustreza za nastanek takšne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik. Zato ne drži očitek, da tudi v dopolnitvi svojega mnenja ni pojasnil mehanizma nastanka tožnikove poškodbe. Neutemeljen je očitek, da se sodišče glede tega ne opredeli, saj se je opredelilo do tega v točki 10 obrazložitve, v kateri je obrazložilo že zgoraj navedeno, da je izvedenec podal popolno, logično in strokovno izvedensko mnenje, ki ga je tudi ustrezno dopolnil oziroma pojasnil (še na naroku 2. 7. 2019) glede mehanizma nastanka poškodbe. Tožena stranka zato v pritožbi zmotno meni, da tožnik ni dokazal vzroka in okoliščin obravnavanega škodnega dogodka in posledično nastale škode. Zgolj z navedbo, da je tožnik slikopleskar, fasader (v času škodnega dogodka je imel registrirano dejavnost J. V. s.p., slikopleskarstvo, fasaderstvo), da je delal na višini in bi lahko obravnavano poškodbo nedvomno utrpel tudi pri svojem delu, pa tožena stranka ne more izpodbiti gornjih pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka v pritožbi ponavlja stališče, ki ga je navedla že v odgovoru na tožbo1, da v kolikor bi do škodnega dogodka resnično prišlo na zatrjevan način in v zatrjevanih okoliščinah, obstoji izključitveni razlog za prevzem zavarovalnega kritja, in sicer po 10. točki petega odstavka 20. člena ter po 1. točki prvega odstavka 20. člena Posebnih pogojev OPREMA-01/13 (v nadaljevanju: Posebni pogoji). Sodišče prve stopnje se je do teh navedb tožene stranke opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da delo, ki se je opravljalo, ne predstavlja obrtne dejavnosti, po kateri naj bi bila odgovornost zavarovalnice izključena po pravilih Posebnih pogojev. Prav tako pa sprejema tudi argumentacijo, da je šlo za običajno nevarno opravilo in ne za posebej nevarno opravilo. Pritožbene navedbe se tako v tem delu izkažejo za neutemeljene.

8. Tožena stranka se nadalje ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je podan temelj tožnikovega tožbenega zahtevka, ker bi naj zavarovanec tožene stranke bil krivdno odgovoren za nastanek tožnikove poškodbe. Pritožbeno sodišče ne deli pritožničinega mišljenja. Tožena stranka zmotno meni, da se sodišče z vprašanjem nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je v pretežni meri za nastalo poškodbo odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je organiziral delo in tožnika prosil za pomoč pri košnji, kar pomeni, da se je slednja opravljala izključno na njegovo pobudo, on je bil tudi tisti, ki je tožniku izročil koso, kot organizator dela pa bi moral poskrbeti za varnost in tožnika opozoriti na morebitne nevarnosti in tako kositi na še večji varnostni razdalji, pa tega ni storil, in hkrati lahkomiselno v rosi kosil obut v neprimerno obutev, vsled česar mu je spodrsnilo. Zavarovanec pa je sam izpovedal tudi, da se s tožnikom sploh ni pogovarjal o tem, kako bosta kosila, kar po oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče povsem sprejema, izkazuje, da je opustil vsakršno skrbstveno nadzorstvo. Tožena stranka (ki sicer v pritožbi sama navaja, da je naziranje, da je za odgovornost treba vselej najti pravno normo, ki naj bi jo prekršila odgovorna oseba, preozko in v sodni praksi preseženo) navaja, da se ji s takšnim argumentacijskim stališčem sodišča poraja vprašanje, kateri predpis je zavarovancu sploh nalagal skrbstveno nadzorstvo. Potrebno je poudariti, da nedopustno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezniku nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 17. točki je razvidno, kakšno skrbstveno nadzorstvo je zavarovanec opustil (bistveni tožnikov očitek je, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot organizator dela poskrbeti za varnost in tožnika opozoriti na morebitne nevarnosti in tako kositi na še večji varnostni razdalji), zato ni utemeljen očitek, da sodišče tega ni pojasnilo. Po obrazloženem tožena stranka neutemeljeno poudarja dejstvo, da delo, ki sta ga v okviru medsebojne prijateljske pomoči na dan škodnega dogodka, opravljala tožnik in zavarovanec, ni imelo narave delovnega razmerja, pri katerem bi zavarovanec kot delodajalec mogel in moral tožniku dati potrebna in ustrezna navodila za delo, poskrbeti za varno delovno okolje in ustrezen nadzor nad delom.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da znaša tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka in posledično nastanku škode 20 %. Tožniku je utemeljeno pripisalo soprispevek, ker bi lahko tudi sam poskrbel za to, da bila varnostna razdalja med njim in zavarovancem tožene stranke nekoliko večja, saj bi v takem primeru ne imel razloga, da bi se prestrašil zaradi morebitne poškodbe z rezilom kose. Ocena in odločitev sodišča o 20 % soprispevku ni neobjektivna in nepravilna, kot je navedeno v pritožbi. Kot že rečeno, je prvenstveno bila dolžnost zavarovanca tožene stranke poskrbeti za varno delo in ustrezen nadzor nad delom, zato se ni moč strinjati s pritožnico, da je bil tožnik tisti, ki je „določal razdaljo“, na kateri je kosil za hrbtom zavarovanca tožene stranke, in da je bil on tisti, ki bi mogel in moral paziti na ustrezno varnostno razdaljo med njima. Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno navedlo, da okoliščina, da bi tožnik glede na vremenske razmere v dneh pred škodnim dogodkom mogel in moral opaziti, da je trava rosna in teren posledično spolzek, ni relevantna za prenos odgovornosti z zavarovanca na tožnika, saj je košnja v rosi običajna, tožnik pa je bil primerno obut za spolzki teren in je tudi hodil počasi in skrbno (med košnjo), pri odskoku pa je ravnal izjemno refleksno, kar je po oceni pritožbenega sodišča življenjsko logično. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnico, da tovrsten zaključek sodišča ne more vzdržati resne pravne presoje. Sodišče je višino kose – 1,5 m ugotovilo na podlagi izpovedbe zavarovanca tožene stranke. Pritožba ne pojasni, kolikšen bi bil lok, ko se z njo zamahne, zato zgolj z navedbo, da je sodišče spregledalo ta lok, ne more ovreči ocene sodišča prve stopnje, da sta sicer stala na primerni varnostni razdalji, oddaljena eden od drugega kakšna 2 m. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke sam izpovedal, da je bil neprimerno obut in da mu je zaradi tega zdrsnilo, zato ne drži pritožbena navedba, da je nedokazano dejstvo, da je do njegovega zdrsa prišlo zaradi njegove neprimerne obutve. Ob obrazloženem tožniku večjega soprispevka tudi ni moč naložiti niti iz razloga, da sta oba skupaj tovrstno delo opravljala že pred škodnim dogodkom. Zaključek sodišča o 20 % tožnikovem soprispevku ni v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi ne s sodno prakso. Ne drži pritožbena navedba, da je tudi v tem delu, torej glede ocene višine tožnikovega soprispevka k nastanku škode, dokazna ocena in vprašanje verodostojnosti, s strani sodišča, različno in neenakopravno v primerjavi ene in druge pravdne stranke. Prav tako ne drži, da tožnik navsezadnje tudi ni izkazal oziroma dokazal zatrjevanega dejstva o primernosti njegove obutve v času dogodka, saj je sodišče to zaključilo na podlagi njegove izpovedbe, da je imel obute čevlje z nedrsečim podplatom, in sicer policijske oziroma vojaške gojzerje. Nedopustna pa je pritožbena navedba, podana v okviru zahtevanega višjega, 70 % soprispevka, da tožnik navsezadnje prijatelja, za katerim je kosil s koso, z ničemer ni opozoril na svoje ravnanje oziroma bližino, kljub temu, da ga je imel, oziroma bi ga moral imeti, predvsem zaradi premajhne varnostne razdalje, vseskozi na očeh, saj je zavarovanec kosil pred njim. Le-ta je podana prvič šele v pritožbi, tožena stranka pa pri tem ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Po obrazloženem je zmotno stališče pritožbe, da tožnikovo ravnanje nedvomno predstavlja pretežni vzrok nastale nezgode.

10. Tožena stranka v pritožbi ugovarja tudi višini prisojenega tožbenega zahtevka, po vseh postavkah nematerialne škode, saj meni, da je le-ta, upoštevajoč tudi pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, pretiran, po vseh zahtevanih in prisojenih postavkah nepremoženjske škode. Tožena stranka se v izogib ponavljanju svojih navedb v pritožbi v celoti sklicuje na vse svoje, že podane navedbe v pripravljalnih vlogah, v katerih se je opredelila do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, prim. F., kot tudi njegove dopolnitve, predvsem iz pripravljalne vloge, z dne 11. 2. 2019. Ugotovljena in opisana ocena izvedenca tako glede ocene utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, utrpelega primarnega in sekundarnega strahu ter ocene trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika sodišču ne poda podlage za prisojeno odškodnino v prisojenih zneskih za posamezno obliko nematerialne škode. Ker je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino, ob upoštevanem 80% temelju zahtevka, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov postopka, v smislu 154. člena ZPP, po katerem se pravdni stroški presojajo glede na uspeh stranke v postopku.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, povzetimi v prejšnji točki glede višine odškodnine, pojasnjuje, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Pritožnik se v pritožbi zato ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral. Na v pritožbi navedene pavšalne trditve pa pritožbeno sodišče konkretizirano niti ne more odgovoriti. Uradni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbi 179. in 182. člena OZ. Tožniku je odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi v škodnem dogodku utrpele poškodbe - sindezmoze (izpah v sklepu med ključnico in lopatico s popolnim pretrganjem vezi med ključnico in lopatico, kar ima za posledico dislokacijo - premik med ključnico in lopatico za več kot eno kostno širino ključnice), in sicer 5.650,00 EUR (od zahtevanih 6.000,00 EUR) odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, 1.000,00 EUR odškodnine za strah (kolikor je bilo zahtevano), in 6.200,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR) odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zavzemanje za znižanje odškodnine ni utemeljeno.

12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih (I., III. In IV. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 625 točk, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT).

1 V celoti je v pritožbo povzeta II. točka odgovora na tožbo. 2 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 46/2016.