Jedro

V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS se standard hude malomarnosti presoja skladno s povprečno skrbnostjo, ki se pričakuje od zaposlenega na enakem oziroma podobnem delovnem mestu. Tožnik je imel vlogo člana razpisne komisije, zadolženega za strokovna vprašanja in nato skrbnika pogodbe, sklenjene spornega dne z neto vrednostjo 423.250,00 EUR. Nedvomno se od delavca v takšni funkciji v okviru povprečne skrbnosti terja, da bo ustrezno poznal razpisno dokumentacijo, da bo ravnal skladno s samo pogodbo, skladno s predpisi pogodbene stranke in da ne bo ravnal samovoljno.

Tožena stranka utemeljeno ne želi nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Iz očitkov, naslovljenih na tožnika v izredni odpovedi, ki so se izkazali za utemeljene, izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem storil več različnih kršitev delovnih obveznosti, ki so imele med drugim znatne finančne posledice. Negospodarno ravnanje z znatnimi denarnimi sredstvi in ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca sta nedvomno razloga, ki povzročita izgubo zaupanja v delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2016 in za njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi št. ..., sklenjena 6. 12. 2015 še vedno velja. Zavrnilo je zahtevek za poziv tožniku za vrnitev na delo v 15 dneh ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in prijavo tožnika v zavarovanje za čas od 9. 4. 2016 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine za letni dopust za leto 2016 v znesku 1.301,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Do vročitve odpovedi 19. 4. 2016 je že potekel subjektivni rok za podajo odpovedi, za katerega je sodišče zmotno ugotovilo, da je pričel teči 23. 3. 2016, ko naj bi se s kršitvami seznanila uprava tožene stranke. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni storila formalnih napak. K vabilu na zagovor niso bili predloženi vsi relevantni dokazi, tožnik se ni mogel ustrezno seznaniti z vsemi očitki iz izredne odpovedi. V zvezi z očitkom št. 1 tožnik navaja, da je odpoved prepozna - potekel je 6-mesečni objektivni rok, ki se je glede na očitano - izločitev spornega cenika najkasneje do 12.10.2015, ko je bila sprejeta odločitev o oddaji javnega naročila, iztekel najkasneje 12. 4. 2016. Nadalje je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je Cenik A. z dne 1. 7. 2015 sestavni del ponudbene dokumentacije in obvezna sestavina v točki IV.5.11. pogodbe, ki je sodišče ni upoštevalo. Obveznost ponudnika je bila priložiti dva različna cenika. Posledično ne drži, da tožnik ne bi smel potrditi opravljenih storitev. Sodišče je tudi napačno presodilo, da bi tožnik moral izključiti Cenik, ker ni priložil potrdila, da je pooblaščen s strani proizvajalca B. V zvezi z očitkom št. 2 tožena stranka ni navedla, kdaj bi naj bila ta kršitev storjena in ni jasno, kdaj je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi. Ker bi se Cenik moral uporabiti, je tožnik upravičeno potrdil račun za opravljena dela, saj ta niso bila dolžnost pogodbenika po pogodbi. Tudi v zvezi z očitkom št. 3 navaja, da ni opredeljeno, kdaj je bila kršitev storjena in da ni jasno, kdaj je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi. Sodišče je neživljenjsko štelo, da zgolj to, da je tožnik potrdil izdelavo šestih namesto sedmih temeljev, kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka, ker sodišče ni pojasnilo postavitve novega izvedenca in ker ni izvedlo niti zavrnilo dokaza z vpogledom v elektronsko sporočilo C.C. s pripeto ponudbo D. Sodišče je zmotno ugotovilo utemeljenost očitka št. 4. Odpoklici za nazaj so bili praksa zaradi njihove nujne in interventne narave, ki jo je tožnik dokazal v očitanih primerih in zaradi tega, ker niso bile vnaprej znane količine po odpoklicih ter se je z naknadnimi predlogi natančno vedelo, kateri material se je porabil. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na neverodostojni izpovedi prič E.E. in F.F., ni pa se opredelilo do izpovedi prič G.G. in H.H.. Kršitev pravilnika tožene stranke ne pomeni tako hude kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved, saj toženi stranki zgolj s kršitvijo pravilnika ni nastala gospodarska škoda. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka, ker sodišče ni zaslišalo priče I.I. Sodišče je v očitku št. 4 ugotovilo tudi kršitev, ki ni zajeta v izredni odpovedi, da storitve po odpoklicu ... niso bile del razpisne dokumentacije. Tudi v zvezi z očitkom št. 6 tožnik navaja nejasno časovno opredelitev kršitve in posledično nejasnost glede poteka objektivnega roka. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da je kršitev obstajala, a ni razlog za izredno odpoved, iz izpodbijane sodbe pa izhaja tudi dvom, ali je očitek utemeljen oziroma dokazan ali ne. Tudi glede očitka št. 7 ni znano, kdaj naj bi ta kršitev nastala in zato ni jasno, ali je že potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi. Sodišče je pri ugotovitvi utemeljenosti tega očitka neutemeljeno sledilo priči J.J.. Tožnik ni kriv, da v pogodbi ni bilo določeno, kaj storiti z rezervnimi deli. To ni bila njegova naloga, temveč naloga pravnice, ki bi morala v pogodbo izrecno vključiti določilo, kaj naj se naredi z rezervnimi deli. Glede vseh očitkov, za katere je sodišče ugotovilo utemeljenost, tožena stranka ni dokazala, v čem se kaže tožnikova huda malomarnost ter ni dokazala, zakaj se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati, kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Odpoved je diskriminatorna, ker sta izredno odpoved dobila le on in sodelavec K.K., ne pa tudi nekaj drugih sodelavcev. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo zakonsko določeni razlogi, določeni v 110. členu ZDR-1 in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v skladu s katero delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, kadar delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neobrazloženo postavitvijo novega izvedenca ni podana. Za dodatna zaslišanja ali za ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci ni potrebna pobuda strank.1 To pomeni, da lahko sodišče samostojno odloči o postavitvi drugega izvedenca, če meni, da so izpolnjeni pogoji po ZPP. Po pravni teoriji sklep o postavitvi drugega izvedenca (kar je v domeni sodišča) ne more kvarno vplivati na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in z njim niso prizadeti upravičeni interesi strank.2 Tožnik na drugo izvedensko mnenje ni podal nobenih pripomb, kar je možnost, ki mu omogoča varovanje njegovih pravic. Posledično postavitev novega izvedenca ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka. Dodatno pa navedeno bistveno kršitev postopka tožnik prvič uveljavlja šele v pritožbi, skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP pa je treba te kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče, česar tožnik ni storil, čeprav je vložil 3. 5. 2017 še eno pripravljalno vlogo, opravljen pa je bil tudi še narok za glavno obravnavo 26. 10. 2017.3

8. Tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo niti zavrnilo dokaza z vpogledom v elektronsko sporočilo C.C. iz leta 2014, ni podana. Drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predlaganega dokaza, a tožnik zatrjevane kršitve ponovno ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče - najkasneje na zadnjem naroku 26. 10. 2017, kar pomeni, da procesni ugovor v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP ni upošteven. V pravni teoriji je jasno zavzeto stališče, da med institute, pri katerih pride v poštev uporaba 286.b člena ZPP spadajo tudi prezrti dokazni predlogi.4 Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega dokaza, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sporni dokaz je bil predlagan v zvezi s pripombami tožene stranke na ugotovitve izvedenskega mnenja L.L., nakar pa je sodišče prve stopnje postavilo še drugega izvedenca M.M., ki je preučil enako vsebino kot prvi izvedenec in na čigar ugotovitve tožnik nato ni imel pripomb.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče I.I.. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog kot prepozen in nepotreben zavrnilo. Pravilo o prekluziji dokaznih predlogov in njenih izjemah v ZPP je jasno. Če je dokazni predlog prepozen (podan po prvem naroku) in če nasprotna stranka izvedbi dokaza nasprotuje, ga sodišče ni dolžno upoštevati.5 Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu jasno navedlo, da se dokazni predlog, predlagan na drugem naroku 15. 11. 2016, torej po prvem naroku, zavrne kot prepozen. Ta odločitev glede na jasno ureditev v ZPP ne potrebuje posebne obrazložitve. Posledično sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pristojni organ za podajo odpovedi pri toženi stranki njena tričlanska uprava. Kot datum seznanitve uprave z očitanimi kršitvami (s poročilom notranje revizije) je pravilno štelo dan seje uprave 23. 3. 2016, ki izhaja iz vabila na zagovor. Vrhovno sodišče RS6 je že zavzelo stališče, da se kot relevanten datum za podajo izredne odpovedi šteje datum, ko se pristojni organ pravne osebe dejansko seznani s hujšimi kršitvami delovnih obveznosti. Ne more biti relevanten hipotetičen trenutek, ko je bilo poročilo notranje revizije o kršitvah sestavljeno ali celo trenutek, ko naj bi se posamezne osebe seznanile z nekaterimi izmed kršitev. Glede na navedeno so obširne pritožbene navedbe o tem, kateri trenutek bi se moral šteti kot relevanten, neutemeljene.

11. Na podlagi navedenega niso bistvene pritožbene navedbe, ali se je subjektivni rok iztekel 18. 4 2016 ali 19. 4. 2016, saj se glede na začetek teka roka, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ta ni iztekel na nobenega izmed navedenih dni in je izredna odpoved podana pravočasno. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi delno sledili pritožbenim navedbam tožnika o času seznanitve uprave s poročilom o tožnikovih kršitvah, bi se tričlanska uprava tožene stranke lahko seznanila s poročilom z dne 18. 3. 2016 najprej 19. 3. 2016 in četudi bi šteli, da je odpoved podana 19. 4. 2016, bi bila kljub temu podana pravočasno.

12. Ni utemeljena pritožbena navedba, da k vabilu na zagovor niso bili predloženi vsi relevantni dokazi. Stališče, zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča7 je, da je v zvezi z zagovorom bistveno, da delodajalec delavcu jasno predoči, kakšne kršitve se mu očitajo in mu omogoči zagovor, tej zahtevi pa je tožena stranka zadostila. To, da se delavec pri toženi stranki ni mogel izjaviti o posameznih dokazih, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Tožniku očitane kršitve so bile v obrazložitvi pisne obdolžitve in izredni odpovedi tudi izrecno opredeljene.

Očitek št. 1:

13. Ne drži pritožbena navedba, da je bila odpoved zaradi prvega očitka podana po izteku 6-mesečnega objektivnega roka. Sicer se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do teka objektivnega roka, vendar je iz dejanskih ugotovitev mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da bistvena okoliščina tega očitka ni to, da tožnik do odločitve o oddaji javnega naročila 12. 10. 2015 niti do sklenitve Pogodbe "dobava in vzdrževanje B." 23. 11. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba) ni izključil Cenika A. z dne 1. 7. 2015 (v nadaljevanju: Cenik) iz razpisne dokumentacije, temveč je bistveno to, da je tožnik na podlagi Cenika potrdil opravljene storitve izvajalca za december 2015, ki so bile nato izvajalcu tudi neutemeljeno plačane. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da je ključni del kršitve neutemeljeno finančno izplačilo na podlagi ravnanja tožnika in ne to, da je v Pogodbi ostalo določilo, ki morebiti ne bi imelo nikakršnega vpliva na pogodbeni odnos tožene stranke in sopogodbenika. Od konkretnega škodnega ravnanja tožnika (potrditve storitev) do odpovedi v aprilu 2016 pa še ni potekel 6-mesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi.

14. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je bil Cenik sestavni del ponudbene dokumentacije in obvezna sestavina v točki IV.5.11 Pogodbe. Navedbe, da je ponudnik N. d. o. o. k ponudbi priložil cenik in ga parafiral, niso relevantne. Kot izhaja iz očitkov tožene stranke v izredni odpovedi, je bila naloga tožnika, da izloči dokumente, ki ne spadajo v razpisno dokumentacijo in niso bili skladni z razpisnimi pogoji in zato ni relevantno, kaj je ponudnik predložil, temveč kaj bi moral tožnik upoštevati in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, Cenik ni bil del upoštevne dokumentacije. V zvezi s sklicevanjem na določilo pod točko IV.5.11 Pogodbe tožnik loči izraza "nadomestni deli", ki so navedeni pod točko IV.5.8 Pogodbe in glede katerih velja cenik na str. 39 razpisne dokumentacije in "rezervni deli", ki so navedeni pod točko IV.5.11 Pogodbe in za katere naj bi služil sporni Cenik. Slovnično8 gledano sta izraza "nadomestni" in "rezervni" sopomenki in je njuna uporaba zamenljiva brez spreminjanja pomena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je razlika v uporabljenem izrazu zato očitno le slovnična nekonsistentnost in ne zahteva za dva cenika, saj je to tudi logično nesmiselno. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke kot naročnika nista bila zahtevana dva cenika in bi tožnik nedvomno moral izločiti sporni Cenik z dne 1. 7. 2015. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na angleška poimenovanja rezervnih delov in naprav v Ceniku.

15. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da bi moral tožnik izločiti Cenik iz razloga, ker izbrani ponudnik ni priložil potrdila, da je pooblaščen s strani proizvajalca B.. Tega sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo, temveč je v tem delu le povzelo očitke tožene stranke iz obrazložitve izredne odpovedi. Do utemeljenosti teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in navedeno tudi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Očitek št. 2:

16. Tudi v tem delu tožnik neutemeljeno navaja, da ni mogoče razbrati, ali je že potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da se dejanja iz tega očitka - ugotovitev odstopanja od določil Pogodbe pri opravljenih storitvah in opustitev priprave reklamacijskega zapisnika nanašajo na december 2015. Od tega trenutka do podaje izredne odpovedi v aprilu 2016 6-mesečni objektivni rok ni potekel. 17. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da se Cenik ne bi smel uporabiti, je sistematično utemeljen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kot skrbnik Pogodbe storil kršitev, ker je potrdil (in so bile plačane) storitve, ki bi jih moral na svoje stroške (če bi tožnik izločil Cenik) izvršiti izvajalec in ker glede na neopravljena, a plačana dela (str. 10 sodbe) tožnik ni pripravil reklamacijskega zapisnika o ugotovljenih odstopanjih. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje in verodostojnost priče E.E. glede tega dela očitka, niso vzbudile dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

18. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede temeljev O.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da temelji niso bili zgrajeni le na O. in je le glede te O. ugotovilo utemeljenost očitka. Zato ni relevantno naziranje tožnika v zvezi z neverodostojnostjo priče E.E. glede temeljev, saj je v tem delu sodišče prve stopnje sledilo izključno izvedencu in ne tej priči. Očitek št. 3:

19. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju M.M., ki je ugotovil, da temelji za vgradnjo droga vremenske postaje niso bili izvedeni le na P.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je iz tega sklopa utemeljen le očitek tožene stranke glede podpisa delovnega naloga št. ... in posledičnega plačila neopravljene storitve za P.. Pritožbene navedbe o nasprotujočih ugotovitvah sodišča prve stopnje so neutemeljene, saj so iztrgane iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju iste povedi, na katero se sklicuje tožnik, jasno navedlo, glede katerih delovnih nalogov šteje tožnikove navedbe za resnične in za katerega ne. Brezpredmetna je tudi pritožbena navedba, da zgolj to, da je tožnik priznal izgradnjo 7 in ne 6 temeljev ne predstavlja hujše kršitve pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost več očitkov in ne le tega in nato na podlagi več ugotovljenih kršitev utemeljilo svojo odločitev.

20. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dovolj jasno izhaja, da je bil delovni nalog št. ... za P. podpisan v januarju 2016 in da je bil 31. 1. 2016 izdan račun izvajalca za vgrajene temelje, med katerimi je tudi P., ki pa ni bil zgrajen, kar pomeni, da je izredna odpoved iz aprila 2016 nedvomno znotraj 6-mesečnega objektivnega roka in so tudi v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

Očitek št. 4:

21. Tožnik ne zanika, da je vedel za obstoj Pravilnika o storitvenem poslovanju tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa postopek izvedbe odpoklicev in v skladu s katerim bi se morali predlogi odpoklicev izdati pred dejansko izvedbo del. Prav tako ni sporno, da je bil predlog za odpoklic storitve št. ... pripravljen po opravljenih delih v februarju 2016. 22. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo pričama E.E. in F.F., da ni šlo za ustaljeno prakso, da bi se predlogi odpoklicev izvajali po opravljenih storitvah. Predlogi so se občasno res lahko pripravljali po opravljenih delih, vendar le v primerih nujnih posegov, obravnavani posegi pa niso imeli take narave. Tožnik ni vzbudil dvomov v pravilnost dokazne ocene, neverodostojnost navedenih prič izpodbija s sklicevanjem na dele njune izpovedi o temeljih O., ki nimajo nobene zveze s konkretnim očitkom. Glede F.F. tožnik selektivno povzema njegovo izpoved in jo prilagaja svojim navedbam. Sodišče prve stopnje si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožbeno sodišče argumentov sodišča prve stopnje ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

23. Sicer drži, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni omenilo izpovedi prič H.H. in G.G., vendar pa ti priči nista poznali prakse pri toženi stranki po sprejetju novega Pravilnika v letu 2013, tudi sicer se s tovrstnimi odpoklici že nekaj let nista ukvarjali. Njuni izpovedi po oceni pritožbenega sodišča ne izpodbijata pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili predlogi odpoklicev izvedeni po opravljenih delih samo v nujnih in interventnih primerih (oba sta večkrat govorila le o interventnih zadevah), v obravnavani zadevi pa odpoklici niso bili take narave, kot izhaja iz izpovedi prič E.E. in F.F. ter iz delovnih nalogov št. ... do št. ..., kjer so bila dela opredeljena kot "redni servis".

24. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo očitke iz izredne odpovedi s tem, ko je ugotovilo, da storitve po odpoklicu ... niso bile del razpisne dokumentacije. Tega tožena stranka v izredni odpovedi ni izrecno očitala in obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna. Vendar ta ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost ugotovitve, da je očitek št. 4 tožniku v vsebini, kot ga je nanj v izredni odpovedi naslovila tožena stranka, utemeljen, saj prekoračeni del ni v zvezi in ne vpliva na presojo utemeljenosti preostalega dela očitka.

Očitek št. 6:

25. Tudi v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da se ta očitek nanaša na čas po sklenitvi Pogodbe z dne 23.11.2015, saj bi tožnik moral plan vzdrževanja pripravljati skladno s to pogodbo. To pomeni, da se do podaje izredne odpovedi nedvomno ni iztekel objektivni rok, ki bi v tem primeru začel teči najprej od sklenitve Pogodbe, natančen (kasnejši) datum pa niti ni bistven. Nadalje je sodišče prve stopnje nedvoumno zapisalo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil svoje delovne obveznosti. V navedeni obrazložitvi ni nikakršne nerazumljivosti. Prav tako ni nerazumljiva obrazložitev, da samostojno kršitev obveznosti priprave plana vzdrževanja ne predstavlja razloga za izredno odpoved, saj je že iz dikcije "sama po sebi" mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da v primeru, ko bi bil utemeljen zgolj ta očitek (kar ni!), izredna odpoved ne bi bila zakonita.

Očitek št. 7:

26. Pritožba se z izjemo poteka objektivnega roka nanaša le na drugi del tega očitka - tožnikovo neskrbno ravnanje z rezervnimi deli. Tudi v tem delu ni potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi. V zvezi z zapisom skrbnika na delovnih nalogih, da je bila storitev opravljena v skladu z izdanim naročilom, je sodišče prve stopnje jasno navedlo datume delovnih nalogov, na katerih bi moral biti očitani zapis tožnika in je nedvoumno razvidno, da glede na delovne naloge od 2. 2. 2016 do 18. 2. 2018 objektivni rok 6 mesecev do podaje izredne odpovedi še ni potekel. V zvezi z neskrbnim ravnanjem z rezervnimi deli pa je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje mogoče razbrati, da je kršitev nastala pri opravljenih delih po sklenitvi Pogodbe 23. 11. 2015, kar ponovno pomeni, da do podaje izredne odpovedi objektivni rok 6 mesecev še ni potekel, sam datum kršitve pa glede na navedeno niti ni bistven.

27. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo resničnost tega očitka. Tožnik v pritožbi neutemeljeno prelaga odgovornost na drugo članico razpisne komisije. Ravnanje z rezervnimi deli cestno-vremenskih naprav nedvomno spada med strokovna vprašanja. Tožnik je bil v razpisni komisiji zadolžen za strokovna vprašanja in v takšni funkciji je bila nedvomno njegova naloga in ne naloga pravnice, da poskrbi za to, da se strokovna vprašanja dorečejo in zapišejo v pogodbo ter da se nato na podlagi pogodbe ravna v skladu z njegovimi zadolžitvami.

28. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS se standard hude malomarnosti presoja skladno s povprečno skrbnostjo, ki se pričakuje od zaposlenega na enakem oziroma podobnem delovnem mestu.9 Tožnik je imel vlogo člana razpisne komisije, zadolženega za strokovna vprašanja in nato skrbnika Pogodbe, sklenjene 23. 11. 2015 z neto vrednostjo 423.250,00 EUR. Nedvomno se od delavca v takšni funkciji v okviru povprečne skrbnosti terja, da bo ustrezno poznal razpisno dokumentacijo, da bo ravnal skladno s samo pogodbo, skladno s predpisi pogodbene stranke in da ne bo ravnal samovoljno. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, v katerih ravnanjih se izkazuje tožnikova huda malomarnost ter katere predpise je s svojim ravnanjem kršil tožnik in pritožbeno sodišče se z njegovo oceno strinja. Tožnikove obširne pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene in jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Na podlagi navedenega ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala, v čem se kaže njegova huda malomarnost. 29. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka utemeljeno ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Iz očitkov, naslovljenih na tožnika v izredni odpovedi, ki so se izkazali za utemeljene, izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem storil več različnih kršitev delovnih obveznosti, ki so imele med drugim znatne finančne posledice. Negospodarno ravnanje z znatnimi denarnimi sredstvi in ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca sta nedvomno razloga, ki povzročita izgubo zaupanja v delavca. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno ugotovilo obstoj razloga iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, pri čemer so zavajajoče pritožbene navedbe, da naj bi iz izpovedi priče E.E. izhajalo, da bi tožnik lahko delal na drugem delovnem mestu pri toženi stranki, saj je prav ta priča izpovedala, da je pri zaposlenih pri toženi stranki nedvomno porušeno zaupanje v tožnika.

30. Pritožbena navedba o diskriminatorni odpovedi je v skladu z določbo 337. člena ZPP nedovoljena pritožbena novota. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je Vrhovno sodišče RS10 že zavzelo jasno stališče, da, ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče reči, da tožena stranka tožniku ne sme podati odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ni.

31. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam stroške pritožbenega postopka. (154. člen, 165. člen ZPP), tožena stranka pa ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

1 Zobec, J., v : Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga. Ljubljana, Uradni list - GV Založba 2005, str. 500. 2 Prav tam, str. 506. 3 Na zapisniku naroka je očitna pisna pomota, da je narok opravljen 26. 10. 2016 namesto 26. 10. 2017, kar jasno izhaja iz nadaljnje vsebine zapisnika. 4 Galič, A., v : Pravdni postopek - zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga. Ljubljana, Uradni list - GV Založba 2005, str. 238. 5 Betetto, N., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga. Ljubljana, Uradni list - GV Založba 2005, str. 611. 6 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 312/2017 z dne 20. 02. 2018 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 237/2017 z dne 17. 8. 2017), v kateri je Vrhovno sodišče pritrdilo, da se kot datum seznanitve s kršitvijo šteje datum, ko se je uprava (enočlanska) seznanila s kršitvami in ne trenutek, ko je bilo sestavljeno poročilo o kršitvah ali ko je prišlo do enega izmed vodilnih članov, pri čemer je sprejelo tudi okoliščino, da od poročila o kršitvah do seje uprave mine nekaj dni, v tem primeru je bila seja 13. dan po sestavi poročila o kršitvah. 7 Prim. s sodbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 176/2017 z dne 19. 12. 2017, VIII Ips 21/2015 z dne 8. 9. 2015, VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013. 8 Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) se pri pridevniku "rezerven" pod obrazložitvijo, ki je namenjen za zamenjavo česa izrabljenega, pokvarjenega, kot njegova sopomenka uporablja pridevnik "nadomesten". 9 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 223/2017 z dne 10. 4. 2018. 10 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VSRS VIII Ips 116/2017 z dne 3. 10. 2017.