Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Res od povprečnega pešca ni mogoče pričakovati, da popolno pozornost na sprehodu po urbanem naselju posveča le tlom in da občasno ne pogleda vstran, vendar v mestnem okolju pešec ne more pričakovati povsem nepoškodovanih pohodnih površin (zato jih mora uporabljati z ustrezno skrbnostjo).
I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati odškodnino v višini 15.400,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora tožena stranka na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju povrniti pravdne stroške v višini 1.741,81 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.
2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.
3. Tožnik meni, da ni soodgovoren za škodo, ker je uporabljal javno površino z vso potrebno skrbnostjo. Tudi sodišče je v obrazložitvi navedlo, da od povprečnega pešca v dani situaciji ni bilo mogoče pričakovati, da bo popolno pozornost na sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom. Ne strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Meni, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine in v nadaljevanju pritožbe opisuje številne nevšečnosti, ki jih je imel med zdravljenjem. Glede stroškov postopka pa meni, da je upravičen do plačila pravdnih stroškov on in ne sodišče, ki je odločalo o brezplačni pravni pomoči, ki ni stranka v tem postopku.
4. Toženka meni, da temelj njene odškodninske odgovornosti ni podan. Njena zavarovanka (občina) ni ravnala protipravno, ker plitve vdolbine, kjer je prišlo do poškodbe, ni odkrila in sanirala. Ni življenjsko, da bi se od občine pričakovalo, da prav vsako manjšo vdolbino na javnih površinah nemudoma odkrije ter popravi. Take poškodbe na pločniku so le ovire na javni površini, ki jo morajo vsi uporabniki uporabljati z ustrezno stopnjo skrbnosti in pazljivosti. Pločnik je imel na dobro vidnem mestu minimalno vdolbino, prav tako je pločnik dovolj širok, da bi se ji tožnik na ravnem terenu ob normalni hoji lahko izognil. Vdolbina je na pločnikih v mestnem okolju v mejah običajnega in normalnega in ni šlo za večjo oviro. Vdolbina še sedaj ni popravljena, kar pomeni, da ni tako obsežna, da bi potrebovala takojšnjo sanacijo. Podrejeno se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi le v deležu 30 %. Nazadnje še meni, da je odškodnina odmerjena previsoko glede na vsebino in namen določbe 179. člena OZ.
5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in prerekal njene pritožbene navedbe. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.
6. Pritožbi sta utemeljeni.
7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik med sprehodom po pešpoti proti križišču na Z. v K. stopil na rob vdolbine na pločniku, izgubil ravnotežje in padel(1) je za škodo krivdno odgovorna zavarovanka tožene stranke, ki ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ker vdolbine ni sanirala(2) da je tožnikov prispevek k nastali škodi 30%.
8. Toženka je med postopkom (in v pritožbi) trdila, da je šlo za plitvo vdolbino, oziroma za takšno poškodbo, ki ni onemogočala varne uporabe in ni zahtevala takojšnje sanacije, zato ravnanje nima elementov protipravnosti. Sodišče prve stopnje je glede teh trditev zapisalo le, „da če ne bi bilo vdolbine na pločniku, tudi do opisanega padca ne bi prišlo“. Toženi stranki je še očitalo, da ni izkazala, da bi prišlo do poškodbe pločnika kljub rednemu in pravočasnemu vzdrževanju njene zavarovanke; da ni trdila, da bi prišlo do poškodbe pločnika prišlo tik pred nesrečo in je zavarovanka zato ni mogla odpraviti pravočasno in da poškodbe zavarovanka še več let po obravnavanem škodnem dogodku ni sanirala.
9. Res je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da od povprečnega pešca ni mogoče pričakovati, da popolno pozornost na sprehodu po urbanem naselju posveča le tlom in da občasno ne pogleda vstran, vendar je pri tem prezrlo ustaljeno stališče sodne prakse(3) v mestnem okolju pešec ne more pričakovati povsem nepoškodovanih pohodnih površin (zato jih mora uporabljati z ustrezno skrbnostjo) in da opustitev vzdrževanja oziroma (pravočasnega) popravila poškodovane pohodne površine sama po sebi še ne predstavlja opustitve dolžnega ravnanja in s tem protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke kot predpostavke njene odškodninske odgovornosti.
10. Opustitev dolžne skrbnosti bi bilo mogoče zavarovanki tožene stranke očitati le, če bi bilo prej ugotovljeno, da je vdolbina oziroma poškodba pločnika v konkretnem primeru predstavljala tako poškodbo, ki je že onemogočala varno uporabo pohodne površine oziroma zaradi katere le ta ni več ustrezala standardom normalne pohodne površine. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča teh dejstev ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo v okviru (sicer skope) trditvene podlage in dokazne ponudbe (fotografije v spisu) oceniti ali je šlo res za minimalno oziroma plitvo vdolbino (manjkajoči tlakovci), ki sodi med običajne pojave in s tem v predvidljive ovire, na katere bi moral tožnik računati v okviru svoje dolžne skrbnosti. Protipravno ravnanje zavarovanke tožene stranke bo podano le, če bo odgovor negativen.
11. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.
Op. št. (1): Utrpel je zlom levega kolka. V predmetnem postopku zahteva 38.500,00 EUR odškodnine in sicer 18.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, enak znesek za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.500,00 EUR za strah.
Op. št. (2): Ugotovilo je, da je zavarovanka tožene stranke dolžna vzdrževati in popravljati pločnike na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi kot tudi v času škodnega dogodka veljavnem 5., 13., 40. in 44. členu Zakona o javnih cestah.
Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014, sodba in sklep VS RS II Ips 19/2009 z dne 27. 11. 2011, sodba VSL II Cp 3559/2009 z dne 25. 11. 2009 in druge.